Jedro

Vrednost spora znaša za obdobje od avgusta do decembra 1994 le 7.145 SIT, za obdobje od marca do avgusta 1997 pa 10.820 SIT. To pomeni, da toženčeva revizija proti drugostopenjski sodbi o zavrnitvi njegove pritožbe proti prvostopenjski sodbi ni dovoljena. Zato jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo, drugostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep o zavrženju (prve) revizije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi dva naloga za plačilo naročnine za dve različni obdobji iz sklepov o izvršbi na podlagi verodostojnih listin pod opr. št. I 1930/95 in opr. št. I 98/00235. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec je proti drugostopenjski sodbi vložil "ugovor" (prva revizija), ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10.9.2003 zavrglo, ker proti drugostopenjski sodbi ni predvideno pravno sredstvo, razen izrednega pravnega sredstva, če so izpolnjeni posebni pogoji, kar v tej zadevi niso.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopenjski sklep. Pritrdilo je razlogom prvega sodišča in še pojasnilo, da revizija kot izredno pravno sredstvo glede na vrednost tega spora ni dovoljena.

Tudi proti temu drugostopenjskemu sklepu je toženec 30.7.2004 vložil "ugovor" (druga revizija), v katerem vztraja pri stališču o neutemeljenosti zahtevkov za plačilo naročnine.

V opisani procesni situaciji je treba toženčevo vlogo z dne 30.7.2004 obravnavati kot revizijo. Po izrecni določbi tretjega odstavka 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je namreč vselej dovoljena revizija proti sklepu, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju (prejšnje) revizije.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev oziroma zavrženje (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet presoje revizijskega sodišča je samo vprašanje, ali sta sodišči obeh stopenj pravilno odločili, da gre pri toženčevi vlogi z dne 5.8.2003, ki jo je označil kot ugovor proti drugostopenjski sodbi, za nedovoljeno revizijo. Iz razlogov prvega sodišča in še bolj jasnih razlogov pritožbenega sodišča izhaja, da sta nedovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva v tej zadevi sodišči utemeljili s prenizko vrednostjo spora.

Po izrecni določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Spor zaradi plačila naročnine je sicer premoženjske narave, vendar v obravnavani zadevi ni izpolnjena za dovoljenost revizije predpisana predpostavka o vrednosti revizijsko izpodbijanega dela. Ta namreč znaša za obdobje od avgusta do decembra 1994 le 7.145 SIT, za obdobje od marca do avgusta 1997 pa 10.820 SIT. To pomeni, da toženčeva revizija proti drugostopenjski sodbi o zavrnitvi njegove pritožbe proti prvostopenjski sodbi ni dovoljena. Zato jo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo, drugostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep o zavrženju (prve) revizije.

Toženčevo (drugo) revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča je zato revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zaradi neutemeljenosti zavrnilo.