Jedro

Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma.

Tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine ni bila dolžna postopati po določbi 50. člena ZUP in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.

Vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine, je bila za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnova za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se kot nezakoniti razveljavita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 7. 2010 in št. ... z dne 24. 11. 2010 ter se zadeva vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu tožene stranke, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati akontacijo vdovske pokojnine v znesku 848,33 EUR mesečno od 16. 3. 2009 dalje, ji v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odmeriti vdovsko pokojnino v znesku 848,33 EUR in jo izplačati vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se vdovska pokojnina v skladu s 122. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) odmeri od starostne pokojnine, ki je pokojnemu možu dejansko pripadala ob smrti, in ne od invalidske pokojnine, ki bi jo prejel ob smrti. Ker je tožničin mož umrl 12. 2. 2009, tožena stranka pa do trenutka smrti ni izdala odločbe o ponovni odmeri pokojnine na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Zakona o ratifikaciji - Ur. l. RS, št. 37/2008, mednarodne pogodbe št. 10/2008 - sporazum z BIH), bi morala tožena stranka zaradi smrti ustaviti postopek ponovne odmere starostne pokojnine. Meni, da ponovna odmera pokojnine ne vpliva na izračun vdovske pokojnine, saj osnovo za njeno odmero lahko predstavlja le pokojnina, ki jo je tožničin mož prejemal ob smrti. Tožena stranka je z odmero vdovske pokojnine tožnici posegla v 37. člen sporazuma z BIH in je ravnala v nasprotju s pravnomočno odločbo z dne 14. 7. 2010, na podlagi katere se je zavarovancu še naprej izplačevala prvotno odmerjena pokojnina v letu 1998. Sporazum z BIH po mnenju tožnice ne dopušča omejitve ali odvzema pravice, ki jo je njen pokojni mož pridobil pred njegovim sprejemom. Ker tožena stranka med sodnim postopkom ni podala trditvene podlage o razliki med višino pokojnine in njenim izplačilom, sodišče ni imelo podlage za takšno ločevanje in je kršilo načelo dispozitivnosti. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je z odmero vdovske pokojnine poseglo tudi v pravnomočno odločbo o priznanju in odmeri starostne pokojnine iz leta 1998. Po mnenju tožnice bi morala tožena stranka pri izračunu prištete dobe namesto obdobja od dneva smrti njenega pokojnega moža do dneva odmere starostne pokojnine, upoštevati obdobje od dneva moževe upokojitve do trenutka njegove smrti. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 16. 3. 2009 dalje. Sporno pa je vprašanje njene odmere oziroma določitve osnove za njeno odmero.

Predmet presoje v tem socialnem sporu sta odločbi toženca z dne 28. 7. 2010 in z dne 24. 11. 2010, ki sta bili pri tožencu izdani v ponovljenem postopku potem, ko je bila z dokončno odločbo z dne 2. 9. 2009 razveljavljena prvostopenjska odločba z dne 30. 6. 2009, ker se pri odmeri vdovske pokojnine ni upošteval preračun starostne pokojnine pokojnega A.A.. Slednjemu je bila namreč v Sloveniji že priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 16. 3. 1998. S to odločbo mu je bila starostna pokojnina odmerjena na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic (BIH in Slovenije), v trajanju 40 let in 10 dni.

Skladno s prvim odstavkom 37. člena sporazuma z BIH so se pokojnine, ki jih je nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z BIH (do 1. 7. 2008), po uradni dolžnosti odmerile po določbah tega sporazuma. Na podlagi navedene določbe sporazuma z BIH je torej šlo za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi vseh (pravnomočno) priznanih pokojnin v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja v skladu z določbami sporazuma. Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je šlo na podlagi sporazuma z BIH za omejitev oziroma odvzem starostne pokojnine pokojnemu A.A.. Ker je šlo za prevedbo oziroma postopek ponovne odmere vseh priznanih pokojnin v navedenem obdobju, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka brez pravne podlage posegla v pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine z dne 16. 3. 1998 oziroma v pridobljeno pravico do starostne pokojnine.

V primeru prevedbe velja dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, kot dan vložitve zahtevka po zakonodaji druge pogodbenice. Postopek ponovne odmere starostne pokojnine se je začel po uradni dolžnosti 16. 7. 2008, tožničin mož A.A. pa je kot uživalec starostne pokojnine umrl dne 12. 2. 2009. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožena stranka zaradi smrti uživalca starostne pokojnine postopati po določbi 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji) in postopek ustaviti. Po citiranem določilu se namreč v primeru, če med postopkom stranka umre, postopek nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, ki lahko preide na pravne naslednike, če postopka ni mogoče nadaljevati, pa ga organ ustavi s sklepom. Pokojnemu A.A. pa je bila starostna pokojnina pravnomočno priznana in odmerjena še pred njegovo smrtjo, tj. v letu 1998. Pri prevedbi pokojnine torej ni šlo za uveljavljanje priznanja pravice do pokojnine, temveč se je v postopku, začetem po uradni dolžnosti, starostna pokojnina ponovno odmerila na podlagi sporazuma z BIH. Tožena stranka je zato po smrti pokojnega moža tožnice zakonito nadaljevala postopek ponovne odmere in izdala odločbo z dne 14. 7. 2010, s katero mu je odmerila (sorazmerni del) starostne pokojnine v znesku 904,14 EUR od 1. 8. 2008 dalje z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe.

Citirano odločbo je tožnica prejela dne 28. 7. 2010 in se zoper njo ni pritožila, zaradi česar je postala dokončna in pravnomočna. To velja tudi za odločitev v II. točki izreka navedene odločbe, v kateri je bilo ugotovljeno, da se do smrti tožničinega moža še naprej izplačuje starostna pokojnina po odločbi iz leta 1998, ker seštevek na novo odmerjene slovenske pokojnine in pokojnine, odmerjene na podlagi odločbe nosilca zavarovanja v BIH z upoštevanjem dobe, prebite na ozemlju te države, ni dosegel zneska starostne pokojnine, odmerjene v letu 1998, kot to določa točka a tretjega odstavka 37. člena sporazuma z BIH.

Odločitev o izplačevanju starostne pokojnine v nespremenjeni višini, tj. po odločbi iz leta 1998, kot to omogoča sporazum z BIH, pa ne pomeni, da je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, ki bi se odmerila od zneska dejansko izplačane starostne pokojnine ob moževi smrti. Osnova za odmero vdovske pokojnine se namreč ugotavlja po določbi 122. člena ZPIZ-1 in ne po določbi 37. člena sporazuma z BIH, zato tožena stranka z izračunom vdovske pokojnine ni mogla kršiti navedene določbe, kot to trdi tožnica.

Pravna podlaga za odmero vdovske pokojnine v obravnavani zadevi je druga alineja prvega odstavka 122. člena ZPIZ-1, ki določa, da se po smrti uživalca starostne pokojnine vdovska pokojnina odmeri od pokojnine, do katere je imel uživalec pokojnine pravico ob smrti, če je za upravičenca ugodneje, pa od invalidske pokojnine, ki bi jo dobil uživalec pokojnine, če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino. Po navedeni določbi se pri ugotavljanju osnove za odmero vdovske pokojnine lahko upošteva starostna pokojnina, do katere je imel pokojni mož pravico, in ne dejansko izplačana pokojnina. Pravilna je utemeljitev sodišča prve stopnje, da je potrebno ločiti med pravico do pokojnine in njenim izplačilom v času smrti uživalca pokojnine. O izplačevanju pokojnine se namreč odloča posebej, ne da bi se s tem poseglo v njeno odmero (višino). Utemeljitev sodišča prve stopnje o razlikovanju med dejanskim izplačevanjem in odmero dajatve sodi na področje pravilne uporabe materialnega prava, konkretno določbe 122. člena ZPIZ-1. Zato ne drži očitek tožnice, da je sodišče s takšno odločitvijo kršilo načelo dispozitivnosti oziroma odločalo mimo trditev tožene stranke.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi bila vdovska pokojnina, odmerjena od preračunane starostne pokojnine v znesku 904,14 EUR, za tožnico manj ugodna. V skladu z 122. členom ZPIZ-1 se zato v tožničinem primeru kot osnovo za odmero vdovske pokojnine upošteva višina invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni A.A., če bi namesto starostne pokojnine uveljavil invalidsko pokojnino. Tožena stranka je v okviru ugotavljanja osnove za odmero vdovske pokojnine izračunala invalidsko pokojnino z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe v trajanju 29 let 7 mesecev in 15 dni ter prištete dobe v trajanju 1 leta in 9 mesecev. Pri tem je pravilno uporabila določbo 200. člena ZPIZ-1. V obravnavani zadevi, ko je invalidnost, v konkretnem primeru pa smrt pokojnega moža tožnice, nastala po dopolnjenem 58. letu starosti, prišteto dobo predstavlja ena polovica obdobja med datumom, pri katerem bi pokojni mož dopolnil starost 63 let starosti (11. 9. 2012) in datumom nastanka invalidnosti oziroma smrti (12. 2. 2009), to je polovica od 3 let in 7 mesecev, kar znaša 1 leto in 9 mesecev. Iz navedenega razloga je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi se kot prišteto dobo upoštevalo obdobje od datuma starostne upokojitve A.A. do njegove smrti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.