Jedro

V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka) ter da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožniku stroške postopka v znesku 349,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko sklepa pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se odločitev spremeni tako, da vsaka stranka krije stroške postopka. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po njenem mnenju sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da ga ni mogoče preizkusiti. Navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na objavo sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic, katerega sestavni del je bil tudi končni seznam preizkušenih terjatev z dne 19. 11. 2015, čeprav se je postopek preizkusa terjatev začel že prej z izdelavo osnovnega seznama preizkušenih terjatev 17. 9. 2015, ki je bil objavljen 21. 9. 2015 na spletnih straneh AJPES. Sklicuje se na publicitetni učinek objave, zaradi katerega po mnenju tožene stranke šteje, da so se z objavo seznama seznanili vsi deležniki glede priznanja terjatev s strani stečajnega dolžnika (tožene stranke), torej tudi tožnik. Navaja, da je bil umik tožbe vložen 14. 1. 2016, torej štiri mesece po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, kar ne ustreza pravnemu standardu „takoj po izpolnitvi“ po 158. členu ZPP. Dalje meni, da tudi, če je bila tožnikova terjatev dokončno priznana z objavo končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen na AJPES 20. 11. 2015, tožba prav tako ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi, saj bi tožnik moral tožbo umakniti v roku kvečjemu 8 ali 15 dni po objavi končnega seznama preizkušenih terjatev. Ker je tožnik tožbo umaknil skoraj dva meseca kasneje, po mnenju tožene stranke v 158. členu ZPP ni pravne podlage, da bi morala tožena stranka povrniti tožniku pravdne stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju.

6. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti v skupni višini 21.808,18 EUR. Po vložitvi odgovora na tožbo 17. 1. 2014 se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je s sklepom z dne 8. 7. 2015 sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev v višini 5.812,00 in navadno terjatev v višini 4.915,94 EUR. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil s pojasnilom, da so bile njegove terjatve v stečajnem postopku preizkušene in v celoti priznane, predlagal pa je naložitev povračila sodnih stroškov in stroškov odvetnika tožnika toženi stranki. Tožena stranka je z umikom tožbe soglašala, nasprotovala pa je povračilu stroškov postopka tožniku.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek (prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011). Sodišče prve stopnje mu je pravilno priznalo le 49,19 % priglašenih stroškov postopka, saj je v stečajni postopek priglasil terjatvi v skupni vrednosti 10.727,94 EUR, ki sta mu bili priznani, preostanek zahtevka pa mu ni bil priznan, zato ni mogoče šteti, da je bila tožba v tem delu potrebna.

8. Pritožbene navedbe, v katerih se tožena stranka sklicuje na 158. člen ZPP, niso pravno pomembne, saj ta določba za odločitev v predmetni zadevi ne pride v poštev. Ta določba se namreč nanaša na povrnitev priglašenih stroškov tožene stranke, kadar tožnik tožbo umakne. Tožena stranka v predmetni zadevi stroškov postopka ni priglasila, za odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do povračila potrebnih stroškov postopka, pa ni odločilno, kdaj je umaknil tožbo. Pravno podlago za povračilo potrebnih stroškov tožniku namreč predstavlja 155. člen ZPP in ne 158. člen ZPP. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi, so tako za odločitev nebistvene.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).