Jedro

Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne.

Ob podani navzven zaznavni izjavi - konkretnem pogodbenem besedilu, bi upoštevanje zgolj volje ene stranke (zoper razumno razlago zunanje izjave), porušilo pravno upoštevno razmerje med pogodbeno voljo in pogodbeno izjavo. Ugotovitev subjektivne volje (predstave) zgolj ene pogodbene stranke tudi ne bi mogla doseči končnega cilja pogodbene razlage po metodi iz drugega odstavka 82. člena OZ - to je ugotovitve skupnega namena pogodbenikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50331/2016 z dne 17.5.2016 v 1. in 3. odstavku izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da v 8 dneh plača tožeči stranki glavnico 12.133,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2016 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 186,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.396,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50331/2016 z dne 17.5.2016 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča in tožena stranka sta dne 25.3.2015 sklenili Pogodbo št. 1/EP/2015 o izvajanju storitev izdelave projektantskih popisov del, strokovnega nadzora in koordinacije izvedbe pri izvajanju delne energetske sanacije objekta J. 12 - 18, L. (priloga B14 spisa; v nadaljevanju: pogodba), na podlagi katere se je tožeča stranka (prevzemnik) zavezala, da bo za toženo (naročnika) opravila sledeče sklope pogodbenih del: 1. izdelava projektantskih popisov del s projektantskim predračunom; 2. izračun materialov; 3. koordinacija in nadzor pri izvajanju del; 4. sodelovanje s predstavniki skupnosti etažnih lastnikov, upravnikom večstanovanjske stavbe, projektanti, naročnikom, podizvajalci, koordinatorjem za varnost pri delu in drugimi osebami, ki bodo vključene v izvedbo predmetne sanacije večstanovanjske stavbe; 5. primopredaja izvedenih del; 6. vodenje gradbenega dnevnika in ostale dokumentacije, kot jo zahteva zakonodaja (2. člen pogodbe). Za pogodbena dela iz 2. člena pogodbe je tožeča stranka upravičena do nagrade, ki se izračuna po ključu, določenem v 2. do 5. odstavku 3. člena pogodbe, pri čemer osnovo za izračun nagrade predstavlja investicijska vrednost gradbeno-obrtniških del, ki zajema vrednost materiala in stroškov dela, ter najem odrov in drugih potrebnih naprav (vse brez vračunanega DDV), izrecno pa ne zajema stroškov s projektom povezanih storitev, kot so stroški te pogodbe, stroški zavarovanja, stroški izdelave energetske izkaznice in podobnih stroškov (1. odstavek 3. člena pogodbe). Tako sta se pravdni stranki dogovorili, da je za izdelavo projektantskih popisov del iz 1. točke 2. člena pogodbe tožeča stranka upravičena do nagrade v višini 0,4% investicijske vrednosti (2. odstavek 3. člena pogodbe). Za dela iz 2. do 6. točke 2. člena pogodbe pa je tožeča stranka upravičena do nagrade v višini 4% investicijske vrednosti (3. odstavek 3. člena pogodbe). V kolikor je projekt delne energetske sanacije izveden v skladu s predvidenim časovnim rokom in investicijsko vrednostjo (znotraj predvidenega finančnega okvirja), je tožeča stranka upravičena do dodatne nagrade v višini 0,5% investicijske vrednosti (4. odstavek 3. člena pogodbe). Če pa se ob zaključku del in končnem prevzemu del izkaže, da stroški gradbeno-obrtniških del niso dosegli s projektantskim popisom predvidene investicijske vrednosti, je tožeča stranka upravičena poleg že zgoraj opredeljenih nagrad še do dodatne nagrade v višini ene tretjine razlike med s projektantskim popisom predvideno investicijsko vrednostjo in dejansko vrednostjo izvedenih gradbeno-obrtniških del (5. odstavek 3. člena pogodbe). Pri tem gre za neto zneske nagrade in se od vsakega zaračunanega zneska plača še z zakonom določeni DDV (6. odstavek 3. člena pogodbe). V 1. odstavku 4. člena pogodbe je določeno, da je osnova za izračun nagrade vrednost 343.836,66 EUR brez DDV, na podlagi dokumenta „E.-J.-popisi s cenami 18.12.2014-c.“. V 2. in 3. odstavku 4. člena zadevne pogodbe pa so opredeljeni posamezni zneski obrokov nagrade tožeče stranke iz 2. in 3. odstavka 3. člena pogodbe ter roki, v katerih ti obroki oziroma nagradi iz 4. in 5. odstavka 3. člena pogodbe zapadejo v plačilo.

6. Tožena stranka se upira plačilu vtoževanega računa (priloga B22 spisa), ker meni, da tožeča stranka nagrade ni obračunala na podlagi prave osnove. Tožeča stranka je nagrado za svoje delo obračunala v skladu s 3. členom pogodbe ob upoštevanju 1. odstavka 4. člena pogodbe, ki določa, da je osnova za izračun nagrade vrednost 343.836,66 EUR brez DDV. Tožena stranka trdi, da je omenjena (predvidena) vrednost določena kot osnova za izračun, dokler ne bo znana prava investicijska vrednost, ki upošteva točne količine materialov in obseg dejansko izvedenih gradbeno-obrtniških del. Meni, da neizvedena gradbeno-obrtniška dela niso predmet investicijske vrednosti in se pri tem sklicuje na svoje obračune prejetih računov in osnove po zadevni pogodbi (prilogi B10 in B21 spisa), kjer je kot osnovo za izračun nagrade upoštevala (po njenem pravo investicijsko oz. dejansko) vrednost 303.629,04 EUR oziroma 321.041,91 EUR.

7. Za razlago zadevne pogodbe, za kakršno se zavzema tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni opore ne v besedilu te pogodbe, ne v ostalih izvedenih dokazih. Vprašanje, katero razlagalno pravilo bo sodišče uporabilo pri razlagi spornih pogodbenih določil, je pravno vprašanje. Po določbi 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (2. odstavek 82. člena OZ). Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.1 To je tožena stranka skušala doseči z zgoraj povzetimi navedbami, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so pogodbena določila o osnovi za izračun zadevne nagrade tožeče stranke jasna in da se uporabijo tako, kot so zapisana. Tako je osnova za izračun zadevne nagrade tožeče stranke najprej pojmovno opredeljena v 1. odstavku 3. člena pogodbe, v 1. odstavku 4. člena pa nato še zneskovno, t. j. 343.836,66 EUR brez DDV. Omenjeni znesek osnove za izračun nagrade je nato uporabljen tudi v 2. odstavku 4. člena pogodbe pri izračunu posameznih obrokov nagrade iz 2. in 3. odstavka 3. člena pogodbe, ki jih je tožena stranka že poravnala.2 Nadalje pa je v drugem stavku 6. odstavka 3. člena zadevne pogodbe še določeno, da je pogodbena vrednost (cena) fiksna za predviden čas trajanja izvedbe storitev tožeče stranke in za dogovorjen obseg del. Izjema je možna le v primeru dodatnih del, za katera lahko tožeča stranka zahteva največ 150,00 EUR na dan (7. odstavek 3. člena pogodbe). Tožena stranka ni trdila, da bi tožeča presegla predviden čas za izvedbo svojih storitev oziroma, da dogovorjenega obsega del ne bi opravila v celoti. Tako z vidika osnove za izračun nagrade tožeče stranke ne morejo biti upoštevne navedbe tožene stranke, da se je kasneje, tekom izvajanja te pogodbe, dejanska investicijska vrednost znižala oziroma, da določena gradbeno-obrtniška dela pri sanaciji objekta (ki ne predstavljajo storitev tožeče stranke po zadevni pogodbi) niso bila izvedena. Tožena stranka prav tako ni zatrjevala, da bi stranki pogodbo kadarkoli kasneje spremenili. Da bi bilo med pravdnima strankama karkoli drugače dogovorjeno glede osnove za izračun zadevne nagrade kot je zapisano v pogodbi, ni možno zaključiti niti na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožeče stranke B. P., priče R. P. ter zakonitih zastopnikov tožene stranke G. B. in Ž. D. Slednji je namreč izpovedal, da je tožena stranka ob podpisu pogodbe pristala na investicijsko vrednost, kot je določena v 1. odstavku 4. člena pogodbe ter da pogodba ne predvideva situacije, ko določena gradbeno-obrtniška dela niso izvedena, zato naj bi bila po njegovem ta investicijska vrednost v dobri veri le okvirno določena, z R. P. (zaposlenim pri tožeči stranki) pa naj bi bil sklenjen ustni dogovor, da bodo to „že na koncu videli“. Obstoj takšnega ustnega dogovora je priča R. P. izrecno zanikal, prav tako pa je tudi Ž. D. izpovedal, da R. P. ni pristal na njegov obračun nagrade (v prilogi B10 in B21 spisa), zato enostranska pričakovanja tožene stranke, pa čeravno v dobri veri, ne morejo biti upoštevna. Če so po mnenju tožene stranke po sklenitvi pogodbe nastale okoliščine, ki otežujejo njeno izpolnitev in bi bilo neupravičeno ohraniti jo v veljavi takšno kot je, bi morala zaradi spremenjenih okoliščin zahtevati razvezo pogodbe (112. člen OZ), ne more pa naknadno enostransko spreminjati dogovorjene osnove za izračun nagrade tožeče stranke.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo napotek iz določbe 8. člena ZPP, prav tako pa je tudi navedlo pravilno pravno podlago za svojo odločitev (3. in 4. člen zadevne pogodbe v zvezi s 1. odstavkom 82., 125. in 239. člena OZ ter 1. odstavek 378. člena v zvezi s 1. odstavkom 299. člena OZ). Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s prihranki in neizvedenimi deli pa so povsem splošni in pavšalni ter jih ni mogoče preizkusiti, pri čemer pritožbeno sodišče tudi glede nagrade tožeče stranke iz 5. odstavka 3. člena pogodbe sledi razlogom sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

9. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da to, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, ne predstavlja vselej zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi ne kršitve 8. člena ZPP ali celo bistvene kršitve določb postopka iz 8. oziroma 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne.3 Med take dokaze sodijo tudi v pritožbi izpostavljeni obračuni prejetih računov in osnove, ki jih je pripravila tožena stranka (priloga B10 in B21 spisa), poročilo z dne 5.7.2015 (priloga B9 spisa) ter korespondenca med tožečo in toženo stranko v oktobru 2015 (priloge B17 do B20 spisa), saj iz njih kakršnokoli soglasje volj pravdnih strank o drugačni osnovi za izračun zadevne nagrade, kot sta jo zneskovno določili v 1. odstavku 4. člena zadevne pogodbe, ne izhaja, tako da v zvezi s tem te listine tudi po oceni pritožbenega sodišča nimajo posebnega dokaznega pomena. Tožena stranka tudi s sklicevanjem nanje ne more biti uspešna, ker bi (ob podani navzven zaznavni izjavi - konkretnem pogodbenem besedilu) upoštevanje zgolj njene volje (zoper razumno razlago zunanje izjave) porušilo pravno upoštevno razmerje med pogodbeno voljo in pogodbeno izjavo. Ugotovitev subjektivne volje (predstave) zgolj ene pogodbene stranke tudi ne bi mogla doseči končnega cilja pogodbene razlage po metodi iz 2. odstavka 82. člena OZ - to je ugotovitve skupnega namena pogodbenikov.4 Zaključek sodišča prve stopnje, da so določbe zadevne pogodbe glede nagrade tožeče stranke jasne in razumljive in tako ne dajejo podlage za zaključevanje o nejasno izraženi volji strank in za razlago, kot jo uveljavlja tožena stranka, je zato pravilen in je tožbenemu zahtevku posledično utemeljeno ugodilo.

10. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 45/2012 z dne 16.5.2013. 2 Tožena stranka je že plačala račune tožeče stranke št. 18/2015/N, št. 38/2015 in št. 40/2015 v skupni višini 15.128,81 EUR oziroma 18.457,15 EUR z DDV (priloge A6 do A8 spisa), pri čemer teh računov nikoli ni zavrnila. Navedeno med strankama ni sporno, smiselno pa so to potrdili tudi zaslišani B. P., R. P., G. B. in Ž. D. 3 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 477/2003 z dne 10.6.2004. 4 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2014 z dne 12.5.2016.