Jedro

Tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da je bil dogovor za pravno svetovanje za spremembo namembnosti njegovih parcel tak, da toženec dobi še denarno nagrado poleg dogovorjenih parcel in v primeru neuspeha, mora ta denar vrniti. Za dogovorjene parcele pa sta se stranki dogovorili za razvezo pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek A. A. (v nadaljevanju tožeča stranka), ki je od B. B. (v nadaljevanju tožena stranka) zahtevala plačilo 2.800,00 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je B. B. zahteval plačilo 600,00 EUR od A. A. in naložilo tožeči stranki po nasprotni tožbi plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspel (I. točka izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da sta bila tožnik in toženec v poslovnem odnosu in da je toženec za tožnika opravljal določene storitve povezane s spremembo namembnosti zemljišča, vendar je zmotno sklepalo, da ni dokazano, da bi tožnik tožencu v juniju 2011 izročil 2.800,00 EUR. Toženec je v teku postopku priznal, da dopušča možnost, da je bil denar izročen E. K., da pa za izginotje tega denarja ne odgovarja. Toženec je tožniku zatrjeval, da je zanj izpeljal vse postopke za spremembo namembnosti, da pozna ljudi, med drugim tudi E. K. in cenilce na upravni enoti, da bo postopek uspešen in da bo upravičen do nagrade samo v primeru, če mu uspe izpeljati postopek za spremembo namembnosti. Toženec je imel na B. registrirano dejavnost za spravno svetovanje. Sodba nima razlogov o tem, da sta bila za stroške in nagrado dogovorjena samo, če bo uspešen. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi imel toženec večjo motivacijo, je tožnik nanj z darilno pogodbo prepisal več parcel in toženec bi lahko zaslužil določeno vsoto denarja, če bi prišlo do spremembe namembnosti. Nerazumljivo je, da bi toženec z darilno pogodbo prenesel parcele samo zato, da bi ga seznanil s E. K. Toženec se je po tem, ko ni uspel, skliceval na E. K. in jo krivil, da ni bila uspešna in dejal, da naj od nje terja 2.800,00 EUR. 2014 se je začel izmikati, ni se oglašal na telefon. Toženec priznava v odgovoru na tožbo, da postopki za spremembo namembnosti niso bili uspešni in da je zato prišlo do razveze darilne pogodbe. Sodba o tem nima razlogov, zato je s tem podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je šel k odvetniku R. R. po nasvetu toženca in vložil kazensko ovadbo zoper E. K. Pri odvetniku je toženec zadevo predstavil tako, da za izginule 2.800,00 EUR odgovarja E. K. in ne on. Kazenski postopek zoper E. K. se je ustavil že v predkazenski fazi. Toženec je celo ponujal tožniku prevzem njegove terjatve do E. K., da bi zanj to izterjal, vendar do tega ni prišlo. Denar je izročil leta 2011 tožencu in ne E. K., saj je bil predvsem z njim v pogodbenem razmerju. Če pa je dal kasneje denar E. K., odgovarja za to tožniku. Tožnik je bil brez denarja in si je za nakup zemljišč izposodil pri A. A. večjo vsoto denarja in jo je potem moral vrniti. Del denarja je namenil tudi tožencu in sicer 2.800,00 EUR. Toženec je rekel, da rabi ta denar za stroške. Konec junija 2011 so se sestali v lokalu pri vodovodnem stolpu v K., bila je navzoča tudi E. K. s svojo hčeri in partnerjem, tožnika pa je spremljal sin S. Z. in A. A. Tožnik je na sestanku izročil tožencu 2.800,00 EUR. Ni prejel potrdila. Tožnik je sklepal, da toženec in E. K. sodelujeta in bosta denar porabila skupaj za postopek urejanja spremembe namembnosti. Dogovor je bil, da bo tožnik vrnil 2.800,00 EUR, če postopki ne bodo uspešni. V nadaljevanju pritožnik prepiše sedem odstavkov pritožbe, zato tega pritožbeno sodišče ne more povzemati. Pravdni stranki sta 16. 2. 2011 sklenili darilno pogodbo, ki je bila 26. 4. 2012 razvezana, ker se ni uresničil namen, saj toženec s E. K. in očetom J. P. ni uspel spremeniti namembnost zemljišč. Vzpostavljen je bil pogodbeni odnos med tožnikom in tožencem in toženec se je zavezal zanj spremeniti namembnost zemljišč do konca leta 2013. Toženec je pričakoval tudi denarno nagrado, a tega tožniku ni jasno povedal. Tožnik je od toženca že 25. 3. 2014 zahteval vrnitev denarja, dopis je toženec prejel in vsebini ni nasprotoval. Iz e-maila toženca z dne 6. 4. 2010 jasno izhaja, da je toženec poslal tožniku pooblastilo za zastopanje v vseh postopkih. Iz e-maila z 30. 3. 2013 izhaja ravno to, da je toženec poslal tožniku pooblastilo za zastopanje s strani odvetnika R. R., da naj bi odvetnik poskusil denar dobiti od E. K. Sodba o tem nima razlogov. Opozarja na izjavo priče J. H., da je toženec denar pričakoval kot nagrado že leta 2009. Iz izjave S. Z. izhaja, da je toženec prejel 2.800,00 EUR, tožnik pa je to dobil od A. A. Iz izjava Ž. Z. izhaja, da je toženec prejel 2.800,00 EUR, enako iz izjave priče K. Z. Tožnik je bil zaslišan 22. 3. 2018, kjer je povedal, da je toženec prejel 2.800,00 EUR in da ga je videl sin S. Z. Tožnik je toženca pooblastil za urejanje vseh pravnih poslov, kar izhaja iz e-maila 6. 4. 2010 in izjave na 20. strani zapisnika. Toženec je potrdil, da ga je gnjavil oče, očeta pa H. J. Toženec je na 31. strani zapisnika 22. 3. 2018 priznal, da je s tožnikom sklenil darilno pogodbo in da je tožnik pričakoval, da bosta toženec in oče z zvezami pripomogla k spremembi namembnosti zemljišč. Toženec je tudi priznal, da je mahal z računom za 2.800,00 EUR in da je vedel, da je ta denar zahteval od tožnika. Nato pa govori, da je šlo za dolg E. K. in da je šele na naroku izvedel, da je to ravno 2.800,00 EUR. Toženec je na 35. strani zapisnika z dne 22. 3. 2018 navedel, da je tožnika peljal k odvetniku R. R., da naj bi mu pravno pomagal rešiti zadevo in dobiti denar od E. K., čeprav je bil denar izročen tožencu. Na 36. strani zapisnika pa je izpovedal, da njegov oče pozna E. K. že dolgo in sodelujeta. Priznal je, da tožnik od njega pričakuje spremembo namembnosti zemljišč in da ga ni hotel obvestiti o novi telefonski številki. Toženčeva priča odvetnik R. R. pa je na 46. strani zapisnika navedel, da je urejal spremembe namembnosti zemljišč za tožnika s pomočjo J. P. in E. K. in da je moral dati denar za J. P. oziroma J. P. pred tožencem. Predlagal je, da se naredi pogodba o prevzemu dolga in da toženec prevzame dolg do E. K. od tožnika. Tako je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodba nima razlogov o teh dejstvih. Sodišče je tožencu priznalo vse priglašene vloge, ne pa le 50%, saj je to bilo po stari OT. Številne vloge pa so bile nepotrebne, saj se ponavljajo. Sodbo je izdala sodnica, ki ni vodila postopka, saj je vodila postopek druga sodnica več kot tri leta in je povedala, da naj se poravnajo in da tožencu ne verjame, da ni imel aktivne vloge pri tem in da ni prejel denarja. Ker ni sodil razpravljajoči sodnik, je podana kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodnica ni prebrala zapisnikov, saj ne ve, da tožnika zastopa odvetnik P. P. in to že od leta 2017. Tožnik je zahteval zaslišanje vseh relevantnih prič in bi bilo treba priče soočiti z izjavami med seboj, kar sodišče ni naredilo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je upravičenec do bpp in mora sedaj nositi še stroške svojega pooblaščenca. Opozarja na 14. člen Ustave in 22. člen Ustave in pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča. Sodba je arbitrarna in opozarja na stališče ESČP o tem, da mora imeti stranka pravico do nepristranskega sojenja in da mora biti vidno tudi navzven. Našteva številne odločbe Ustavnega sodišča in sodbe ESČP. Tožnik je šele na koncu izvedel, da bo sodnica zavrnila večino dokaznih predlogov.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Toženec se ni zavezal tožniku, da bo izpeljal vse postopke za spremembo namembnosti, da pozna ljudi in da če to ne bo uspešno, bo opravičen do nagrade. Postopek v zvezi s spremembo namembnosti je vodila E. K. in ne toženec. Ni bil dogovorjen za denarno nagrado in je tudi ni prejel. Res je tožnik tožencu obljubil nagrado in sicer pripisu lastninskega deleža na nepremičninah in to je toženec vrnil. Da je zadevo vodila E. K. kažejo tudi dopisi občine D., ki so v spisu. Ona je bila tudi pooblaščenka tožnika. Toženec ni prejel denarja od tožnika in tudi tega tožnik ni dokazal. Tudi v pritožbi navaja, da če je toženec celotni čas pričakoval denarno nagrado, tožniku nikoli tega ni jasno povedal. Res pa je od njega zahteval vrnitev 2.800,00 EUR. Ne drži pa, da bi dopis prejel toženec in da vsebini ni nasprotoval. Tožnik ga ni pooblastila za zastopanje v vseh postopkih. Tožnik zmotno navaja, da iz izpovedbe H. J. izhaja, da je toženec pričakoval denarno nagrado že leta 2009. Tudi ostale izpovedbe zmotno razlaga. Njegova družina je izpovedala le to, kar je tožnik povedal. Tožnika je le spravil v stik z odvetnikom R. R. zaradi vložitve kazenske ovadbe. Stroški so pravilno odmerjeni in sodišče ni sodilo pristransko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik zahteva od toženca vrnitev 2.800,00 EUR na podlagi 190. člena OZ, in da temelji svojo trditveno podlago tako, da je tožencu dal ta znesek, da mu uredi spremembe namembnosti in tožnikovih zemljišč iz nezazidljivih v zazidljive. Ker se ta podlaga ni uresničila, zahteva vrnitev tega denarja. Pravilno je tudi ugotovljeno, da se tožena stranka brani, da sta se dogovorila za pomoč pri ureditvi spremembe namembnosti zemljišč (toženec trdi, da je bistvo te pomoči bila seznanitev z E. K.), in da je za svoje sodelovanje prejel solastniški delež iz darilne pogodbe z dne 16. 2. 2011. Ko pa sta pravdni stranki ugotovili, da spremembe namembnosti ne bo, sta darilno pogodbo razvezali dne 26. 4. 2012 (priloga A5). Vendar je toženec zanikal, da bi prejel 2.800,00 EUR, in da zato tega ne more vrniti.

6. Tožeča stranka temelji svojo pritožbo na trditvi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, da je bil med pravdnima strankama dogovor, da je toženec upravičen do nagrade samo v primeru, če bo uspešen in da drugih stroškov nima. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih o tem, kaj sta se pravdni stranki dogovarjali, kako je potekala izpolnitev dogovorjenega posla in nenazadnje, kako se je zaključil. Sodišče je v točki 20 na 20. strani sodbe zavzelo stališče, da tožnik ni dokazal, da je bila med njima dogovorjena denarna nagrada, in da mu je tožnik izročil 20. 6. 2011 2.800,00 EUR. Tako očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podana. Sodišče ima dokazno oceno za takšno sklepanje v točkah 18 do 19. 7. Ni dvoma o tem, da so se napori toženca in E. K. izjalovili in da ni prišlo do spremembe namembnosti tožnikovih zemljišč. Pri tem ni pomembno za odločitev v tej stvari, kdo je bil kriv za to, da do spremembe namembnosti ni prišlo. Pomembno pa je, ali je tožnik tožencu izročil 2.800,00 EUR in bi jih sedaj po odpadli podlagi moral vrniti.

8. Toženec je uspel dokazati svoje trditve, da mu je tožnik podaril in izročil solastninski delež na določenih parcelah z darilno pogodbo z dne 16. 2. 2011 in da je to bila dogovorjena nagrada za toženčeve storitve pri spremembi namembnosti. Vendar sta pravdni stranki ugotovili, da do tega ni prišlo in sta to pogodbo sporazumno razvezali s pogodbo z dne 26. 4. 2011 (ko je bila E. K. obveščena, da do dodatne spremembe namembnosti ne bo prišlo). Ni odveč ugotoviti, da sta pravdni stranki sklepali določene pogodbe v pisni obliki, in da o dogajanju obstoji določena listinska dokumentacija. Pač pa tožnik ni uspel dokazati, da je tožencu izročil 2.800,00 EUR. Tožnik tudi ni uspel dokazati svojo trditev, da je sploh bila obljubljena tožencu denarna nagrada za uspešno opravljeno spremembo namembnosti. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbo prič K. Z., Ž. Z. in S. Z. , kot neskladno (točka 18 in 19 obrazložitve). Priče so celo izpovedale, da je bil tedaj tožnik v denarni stiski in z denarjem ni razpolagal in da je zato bila obljubljena nagrada v obliki zemljišč, zato sta tudi stranki sklenili darilno pogodbo. Tožnik tudi ni uspel dokazati, da bi v V. stolpu v K. v juniju 2011 izročil tožencu 2.800,00 EUR. Listinskih dokazov o tem ni, predlagane priče na strani tožeče stranke pa tudi niso bile tako prepričljive, da bi jim sodišče sledilo. Priča S. Z. je sin tožnika, pa še ta je izpovedal, da je šlo za stroške in ne za denarno nagrado ter se podrobnosti z izročitvijo ne spomni. Priča A. A., od kogar naj bi si tožnik denar izposodil, ni bil prepričljiv v delu, ki se nanaša na čas in kraj posojanja denarja in o dogajanjih v Vodovodnem stolpu, ni bil prepričan. Nobena priča, ki naj bi bila prisotna na sestanku, ni mogla potrditi, da bi tožnik tožencu izročil 2.800,00 EUR; razen sina S. Z., ki mu sodišče ni moglo slediti. Priča E. K. pa je izpovedala, da tožnika ne pozna, njen partner (T. O.) pa je izpovedal, da ga na sestanku ni bilo. Priče Ž. Z. in K. Z. (družinski člani tožnika) pa sta o izročitvi denarja vedeli povedati to, kar jima je povedal tožnik.

9. Tudi zaslišanje prič odvetnika R. R. ni potrdilo navedb iz pritožbe. Odvetnik je za tožnika pripravil kazensko ovadbo proti E. K. Če bi dal denar tožencu, ne bi dal ovadbe proti E. K. Vendar je treba ugotoviti tudi, da je ta ovadba bila neuspešna. Pritožba trdi, da je toženec tožniku ponujal prevzem terjatve do E. K., vendar do pogodbe ni prišlo. To dejstvo ne more vplivati na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožencu ni izročil 2.800,00 EUR.

10. Pritožnik v nadaljevanju pritožbe celo priznava, da mu toženec ni nikoli povedal, da ves čas pričakuje denarno nagrado za svoje delo. Če bi bila nagrada dogovorjena in denar izročen, bi res moral biti tudi vrnjen, če bi bila nagrada pogojena z uspehom. Dejstvo, da je po neuspešnem poslu tožnik od toženca zahteval denar, še ne pomeni, da je bil denar izročen njemu. Pritožba meni, da je iz e-maila z dne 6. 4. 2010 moč ugotoviti, da je toženec poslal tožniku pooblastilo za zastopanje. Res je v e-mailu z dne 6. 4. 2010 omenjeno pooblastilo (priloga A32), vendar to dejstvo še ne potrdi, da bi toženec prejel denar. Predvsem pa je treba ugotoviti, da je tožnik toženca pooblastil za urejanje poslov v zvezi z darilno pogodbo (priloga A27). Predvsem pa iz teh dokazov ne izhaja to, kar želi tožnik in sicer, da bi dokazal, da je toženec prejel 2.800,00 EUR. Sodba ima zadosti razlogov o odločilnih dejstvih in zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Vse dogajanje pri odvetniku R. R. pa tudi ne potrdi tožnikove trditve, da bi tožencu izročil denar. Očitno je šlo dogajanje pri odvetniku R. R. v smeri, da bi odvetnik poskusil dobiti denar od E. K., kar ne vpliva na dejstvo, da tožnik ni dokazal izročitve denarja tožencu.

11. Pritožba trdi, da je sodišče spregledalo, da je priča H. J. izpovedal, da je toženec za svoje delo od tožnika pričakoval tudi denarno nagrado. Na zapisniku (list. št. 221) priča omeni „neko nagrado“. Omenja tudi, da je šlo za neke parcele, ni pa priča izpovedala o dogovorjeni denarni nagradi. Ko pa so mu predočili, da je v pisni izjavi omenjena provizija v denarju, priča tega ni potrdila, ampak je povedala, da je samo nekaj podpisal. Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Pritožba tudi omenja izpovedbo priče S. Z., Ž. Z. in K. Z. Vendar je treba ugotoviti, da je sodišče izpovedbe teh prič ocenilo pravilno in da razen neprepričljive izpovedbe sina, priče niso izpovedale, da bi tožnik tožencu izročil denar. Tožnikovi izpovedbi pa sodišče ni sledilo in tej dokazni oceni ni kaj dodati. Glede dogovorjene nagrade za opravljeni posel, pa je toženec pojasnil, da so zato sklenili darilno pogodbo, ki so jo kasneje tudi razvezali. Ni mogoče pa pritrditi pritožbi, da je na strani 34 in 33 zapisnika napisano, da je toženec priznal, da je mahal z računom za 2.800,00 EUR. Toženec je svoj odgovor na vprašanje o 2.800,00 EUR zastavil tako, da ni logično, da bi najprej tožnik od njega zahteval 5.000,00 EUR, pozneje pa bi mu dal 2.800,00 EUR in v zvezi s tem „bi naj mahal z nekim računom za 2.800,00 EUR“. Gre torej za odgovor v zvezi s posojilom tožene stranke tožniku in ne za dogovorjeno nagrado. Gre za hipotetične odgovore tožene stranke (list. št. 33 zapisnika na list. št. 201). Nato tožnik iztrga nekaj stavkov iz izpovedbe toženca, ki pa ne vplivajo na dokazovanje dejstva, ali je bilo izročenih 2.800,00 EUR. Enako velja za oceno pričevanja odvetnika R. R. Ni dvoma, da so se pogovarjali o prevzemu dolga, vendar do tega ni prišlo. Vendar to ne vpliva na dokazno oceno dokazov v zvezi z zatrjevano izročitvijo 2.800,00 EUR. Dejansko stanje je zadosti in pravilno ugotovljeno v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Sodba pa ima razloge o odločilnih dejstvih.

12. Pritožba nadalje trdi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe ni izdala sodnica, ki je vodila postopek tri leta. Iz spisa izhaja, da se je na spisu zamenjalo nekaj sodnikov. Nato pa je spis prejela sodnica, ki je izdala sodbo. Ta je tudi opravila nekaj procesnih dejanj in med drugim tudi glavno obravnavo z dne 25. 10. 2019 (list. št. 373). Sodnica je prebrala vse listine, ki so v spisu, ponovila sprejete dokazne sklepe in v soglasju s strankami prebrala izpovedbe že zaslišanih strank in prič ter dodatno še zaslišala pričo E. K. Torej so se stranke strinjale s tem in niso želele, da se vsi dokazi neposredno ponovijo. Zato očitane absolutno bistvene kršitve ZPP v postopku ni bilo. Pritožba nato očita sodnici, da je bila pristranska, saj je šele na koncu tožeča stranka izvedela, da bo sodnica izvedela večino dokaznih predlogov. Pri tem pritožba ne omeni, katere dokazne predloge ima v mislih. Tudi na zadnji glavni obravnavi si tožeča stranka ni pridržala ugovarjati sedaj smiselno očitano absolutno bistveno kršitev določbe ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Pritožba še meni, da je sodnica, ki je pred tem vodila postopek, skušala stranke poravnati, in da je menila, da mora toženec nekaj plačati. Vendar tega ni najti na zapisniku o glavni obravnavi in tudi način izvajanja dokaznega postopka ni kazal na to, da bi bila sodnica (prejšnja ali zadnja) pristranska. Pritožba pa tudi ne konkretizira drugih dejstev, zakaj meni, da mu ni sodilo neodvisno in nepristransko sodišče. Pri uveljavljanju absolutnih bistvenih kršitev ZPP in kršitve temeljnih ustavnih pravic, mora stranka navajati, kaj v postopku ni bilo pravilno. Le trditev, da je sodnica na koncu zavrnila dokaze, pa jih tožeča stranka niti ne našteje, in tega ne uveljavlja ob koncu glavne obravnave, ne morejo biti dovolj. Nenazadnje pa je ugotoviti, da na zadnji glavni obravnavi (list. št. 373) ni zavrnitve dokazov. Zato ni jasno, na kaj se ta pritožbena navedba nanaša. 13. Pritožba tudi graja odločitev o stroških. Pri tem spregleda, da 12. člen Odvetniške tarife določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečana za DDV. Izjemoma je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spremenila vrednost obravnavanega predmeta zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10%. V konkretnem primeru pa se je tarifa vmes spremenila in zato je sodišče moralo upoštevati zadnjo tarifo. Pritožba še trdi, da je nepošteno, da je tožnik, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, sedaj dolžan nositi še stroške svojega pooblaščenca. Pravdni stroški so odmerjeni v našem pravnem sistemu po uspehu (154. člen ZPP). Stranka, ki v postopku propade, mora povrniti drugi stranki pravdne stroške. Seveda pa mu druga stran ne more kriti njegovih lastnih stroškov, če je upravičen do brezplačne pravne pomoči, ali pa če jih nosi sam.

14. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne drugih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik ni uspel s pritožbo, tožena stranka pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi te zadeve.