Jedro

Razlogom sodišča druge stopnje, da je s spremembo poseglo v izrek prvostopenjske sodbe, ker je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem zahtevku, najprej v I. točki izreka, nato pa še v II. točki izreka, bi bila skladna le zavrnitev (enakega) zahtevka, kot naj bi bil (ponovno) vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje pa je vsebino zahtevka, ki naj bi ga kot nesklepčnega zavrnilo, v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe opredelilo kot zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013. Tako opredeljen predmet spremembe sodbe je nejasen, saj ni skladen z vsebovanim zahtevkom iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe. Prav tako ni jasno, na katerega od tožencev se zavrnjen zahtevek nanaša. Ker v zavrnjenem zahtevku ni vsebovan naložitveni del plačila v breme druge toženke, ni jasno, ali pritožbeno sodišče v ta del tožbenega zahtevka, kot je bil vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe, s spremembo ni posegalo. Na takšen zaključek ni mogoče sklepati iz odločitve v drugem odstavku I. točke izpodbijane sodbe o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe zgolj glede I. In III. točke izreka. Zato je utemeljen revizijski očitek obeh revidentov, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, kakšna obveznost je na podlagi odločitve sodišča druge stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe v povezavi z izrekom prvostopenjske sodbe naložena drugi toženki.

Izrek

I.Revizijama se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na drugo toženko in se v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala odškodninsko varstvo za povračilo škode, nastalo zaradi ravnanj obeh tožencev pri prodaji poslovnih deležev v letu 2013. Uveljavljala je solidarno odgovornost obeh tožencev za zatrjevano škodo.

2.Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožeča stranka postavila v tožbi. Izrek sodbe sodišča prve stopnje se je tako glasil:

"I. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki, v roku 15 dni plačati znesek 2.070.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 2.019.492,00 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do dne plačila in od zneska 50.508,00 EUR, od dne 4. 7. 2013 dalje do dne plačila. Prva tožena stranka je obveznost, do višine glavnične obveznosti 2.019.492,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od dne 19. 6. 2013 do dne plačila, dolžna izpolniti solidarno z drugo toženo stranko.

II. Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 6. 2013 dalje do dne plačila. Druga tožena stranka je to obveznost dolžna izpolniti solidarno s prvo toženo stranko."

III. Prva tožena stranka A. A., stanujoč ... in druga tožena stranka B., d. d., sta solidarno dolžni tožeči stranki, premoženje pravne osebe, ki je bila pred izbrisom vpisana s podatki C., d. o. o., povrniti vse potrebne stroške tega postopka z zamudnimi obrestmi od dne poteka izpolnitvenega roka do plačila."

3.Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh tožencev in razsodilo:

"I. Pritožbama se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu izreka (I. in III. točka izreka), potrdi.

II. Prvotoženec in drugotoženka sta dolžna nositi vsak svoje pritožbene stroške ter sta dolžna solidarno povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 8.324,67 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

4.Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 102/2024 z dne 15. 1. 2024 na predlog drugotoženke dopustilo revizijo glede vprašanja:

Ali je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi (torej ali je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

5.Istega dne je Vrhovno sodišče na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 106/2024 dopustila revizijo glede vprašanja:

Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da "se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013" povzročilo bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do sodnega varstva?

6.Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do sodnega varstva. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da ugodi reviziji tožeče stranke in spremeni I. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da se v celoti zavrneta pritožbi toženk in se sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi. Podrejeno temu je predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da sta toženca dolžna v 15 dneh solidarno plačati tožeči stranki 2.019,492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 do plačila, prvi toženec pa je dolžan dodatno plačati tožeči stranki še 50.508,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2013 do plačila. Podrejeno temu pa je tožeča stranka predlagala Vrhovnemu sodišču, da razveljavi I. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

7.V zakonskem roku je revizijo vložila tudi druga toženka. Vrhovnemu sodišču je predlagala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje.

8.Obe revidentki sta vložili odgovor na revizijo nasprotne stranke in predlagali zavrnitev revizije nasprotne stranke.

9.Za odločanje Vrhovnega sodišča so neupoštevne vloge, ki sta jih obe revidentki vlagali po izteku roka za revizijo in za odgovor na nasprotno revizijo.

Glede obsega dopuščene revizije

10.Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

11.Obe dopuščeni revizijski vprašanji naslavljata vprašanje razumljivosti izreka pravnomočne sodbe po posegu sodišča druge stopnje z izpodbijano sodbo.

12.Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala odškodninsko odgovornost toženih strank za škodo, k nastanku katere naj bi prispevala oba toženca. Od obeh tožencev je torej uveljavljala povrnitev iste škode, pri čemer naj bi bil prvi toženec odgovoren za višji obseg škode kot druga toženka. V takšnem procesnem položaju oba toženca nastopata kot navadna sospornika, zato procesna ravnanja enega sospornika ne vplivata na položaj drugega (195. člen ZPP). Na strani tožene stranke je bila revizija dopuščena zgolj drugi toženki. Glede na opisan položaj navadnih sospornikov vložena revizija druge toženke ne sega v učinke izpodbijane sodbe v razmerju med tožečo stranko in prvim tožencem. Tudi iz vložene revizije tožeče stranke izhaja, da ne izpodbija tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prvega toženca. Za izpodbijanje tega dela izpodbijane sodbe tožeča stranka niti nima pravnega interesa, saj je sodišče prve stopnje v okviru I. točke izreka sodbe tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi obeh tožencev zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje zavrnilo in ta del prvostopenjske sodbe potrdilo (drugi odstavek I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje). Tudi iz revizijskega predloga tožeče stranke je razvidno, da z revizijo napada zgolj odločitev sodišča druge stopnje v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe, s katero je poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča o zahtevku zoper drugo toženko.

13.Tako predstavljen revizijski okvir zamejuje revizijski preizkus izpodbijane sodbe zgolj na učinek izpodbijane sodbe v razmerju med tožečo stranko in drugo toženko.

14.Zato se Vrhovno sodišče opredeljuje zgolj do revizijskih očitkov obeh revidentov, ki se nanaša na procesno kršitev sodišča druge stopnje, ki je zaobsežena v dopuščenih vprašanjih.

Glede utemeljenosti revizij

15.Sodišče prve stopnje je sklepanje o solidarni odgovornosti obeh tožencev oprlo na tretji odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker sta k nastanku škode tožeči stranki prispevala oba toženca (točka 163 obrazložitve sodbe).

16.Vsebino solidarne obveznosti več dolžnikov opredeljuje prvi odstavek 395. člena OZ tako, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.

17.Ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča je, da se mora vsebina obveznosti več solidarnih dolžnikov ustrezno odražati v izreku sodbe, ne glede na to, ali je solidarnost dolžnikov določena s pogodbo ali z zakonom oziroma ali se po zakonu domneva. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, zato mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Kadar uveljavlja upnik v isti pravdi izpolnitev od več solidarnih zavezancev, mora biti iz izreka sodbe, s katerim je ugodeno takšnemu zahtevku, razvidno, da je obveznost izpolnitve jasno naložena vsakemu od solidarnih dolžnikov, hkrati pa mora biti iz izreka razvidno, da gre za eno obveznost, ki z izpolnitvijo kateregakoli od solidarnih dolžnikov preneha.

18.Sodišče je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka vezano na tožbeni zahtevek tožnika. Določen tožbeni zahtevek je namreč bistvena sestavina tožbe (prvi odstavek 180. člena ZPP), saj z njim tožeča stranka opredeljuje obseg sodnega varstva, ki ga zasleduje s tožbo. Oblikovanje tožbenega zahtevka je sicer v dispoziciji tožeče stranke. Načeloma pri tem ni vezana na formalna pravila. Vendar mora biti oblikovan tako, da bo v primeru uveljavljanja dajatvenega zahtevka jasno razvidno, kakšna izpolnitev bo naložena toženi stranki v primeru, da bo sodišče tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

19.Pri uveljavljanju denarne obveznosti je najbolj jasno opredeljena obveznost tožene stranke s splošno uporabljeno besedno zvezo, da je ... tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarni znesek, pri čemer je lahko opredeljen tudi rok plačila ali druge modalitete plačila. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi povsem utrjeno stališče, da so kriteriji, opredeljeni v 16. točki te obrazložitve, izpolnjeni z uporabo besedne zveze, da so … toženci solidarno dolžni plačati uveljavljani denarni znesek. V primeru, ko posamezen solidarno odgovorni zavezanec dolguje višji znesek, mora biti glede tega presežka posebej naloženo plačilo zgolj temu zavezancu.

20.Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče tudi do pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka oziroma pravilnega izreka sodbe v primeru, ko tožnik uveljavlja izpolnitev ene obveznosti zoper več solidarnih zavezancev v različnih pravdah, oziroma, ko je bilo o zahtevku zoper drugega solidarnega zavezanca že pravnomočno odločeno. Vendar ta stališča za obravnavani primer, v katerem je istočasno odločeno o obveznosti dveh solidarno odgovornih družbenikov, niso relevantna, na kar smiselno pravilno opozarja tudi sodišče druge stopnje v opombi 6.

21.Iz sicer skope obrazložitve (11. točka izpodbijane sodbe) je razvidno razumevanje sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe dejansko dvakrat odločilo o solidarnem plačilu zneska 2.019.492,00 EUR, najprej v I. točki, nato pa še v II. točki izreka. Zato je ob materialnopravnem preizkusu prvostopenjske sodbe pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v II. točki izreka za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013 (73. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Da bi bila takšna odločitev sodišča druge stopnje skladna z obrazložitvijo (v 11. in 73. točki obrazložitve), bi moralo iz podatkov spisa izhajati: (1) da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka na način, kot je pojasnjen v 16. točki zgoraj, naložilo solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR s pripadki obema tožencema in (2) da je sodišče druge stopnje v odločitev sodišča prve stopnje s spremembo poseglo tako, da je zavrnilo enak tožbeni zahtevek, ki je bil vsebovan tudi v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Morebitne pomanjkljivosti v samem izreku sodbe ni mogoče odpraviti s sklicevanjem na razloge sodbe, kar poskuša doseči tožeča stranka v reviziji.

22.Vrhovno sodišče pritrjuje revizijskemu očitku druge toženke, da je sodišče druge stopnje zmotno sklepalo, da je v okviru odločitve v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje odločeno tudi o dajatvenem zahtevku zoper drugo toženko. Prvega odstavka te točke jezikovno ni mogoče razlagati drugače kot naložitev plačila prvemu tožencu zneska 2.070.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi drugega odstavka I. točke izreka jezikovno ni mogoče razlagati drugače kot opredelitev, da je prvi toženec od dosojene obveznosti nižji znesek (2.019.492,00 EUR z obrestmi) dolžan plačati solidarno tožeči stranki. Tega dela besedila jezikovno ni mogoče razlagati kot jasno naložitev drugi toženki plačilo tega zneska tožeči stranki.

23.Naložitev drugi toženki plačila zneska 2.019.492,00 EUR z obrestmi pa je vsebovana v II. točki izreka prvostopenjske sodbe, v katero pa je sodišče druge stopnje poseglo s spremembo v okviru prvega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe.

24.Vrhovno sodišče pritrjuje revizijskemu očitku tožeče stranke, da je odločitev sodišča druge stopnje v prvem odstavku I. točke izreka nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Razlogom sodišča druge stopnje, da je s spremembo poseglo v izrek prvostopenjske sodbe, ker je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem zahtevku, najprej v I. točki izreka, nato pa še v II. točki izreka, bi bila skladna le zavrnitev (enakega) zahtevka, kot naj bi bil (ponovno) vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje pa je vsebino zahtevka, ki naj bi ga kot nesklepčnega zavrnilo, v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe opredelilo kot zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013. Tako opredeljen predmet spremembe sodbe je nejasen, saj ni skladen z vsebovanim zahtevkom iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe. Prav tako ni jasno, na katerega od tožencev se zavrnjen zahtevek nanaša. Ker v zavrnjenem zahtevku ni vsebovan naložitveni del plačila v breme druge toženke, ni jasno, ali pritožbeno sodišče v ta del tožbenega zahtevka, kot je bil vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe, s spremembo ni posegalo. Na takšen zaključek ni mogoče sklepati iz odločitve v drugem odstavku I. točke izpodbijane sodbe o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe zgolj glede I. In III. točke izreka. Zato je utemeljen revizijski očitek obeh revidentov, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, kakšna obveznost je na podlagi odločitve sodišča druge stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe v povezavi z izrekom prvostopenjske sodbe naložena drugi toženki.

25.Upoštevaje navedene razloge Vrhovno sodišče podaja skupen odgovor na obe dopuščeni vprašanji revidentoma, in sicer, da je v izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med izrekom in razlogi oziroma so ti razlogi nejasni glede na sprejeto odločitev v izreku sodbe. Taka pomanjkljivost pa onemogoča preizkus same izpodbijane sodbe.

Odločitev o reviziji

26.Pojasnjen odgovor na dopuščeni revizijski vprašanji utemeljuje razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 379. člena ZPP. Ugotovljene bistvene kršitve postopka sodišča druge stopnje namreč ne more odpraviti Vrhovno sodišče v okviru revizijskega postopka.

27.Glede na pojasnjene razloge o napačnem sklepanju sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje dvakrat prisodilo obveznost solidarnega plačila zneska 2.019.492,00 EUR, bo sodišče druge stopnje morebitno (ne)jasnost izreka prvostopenjske sodbe moralo preizkušati v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP. Takšno pomanjkljivost pa lahko v okviru pritožbenega preizkusa odpravi tudi samo sodišče druge stopnje (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

28.Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Glasovanje

29.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 96/2020 z dne 27. 1. 2021, točka 25 obrazložitve.

2Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 30/2019 z dne 3. 9. 2019, točka 19 obrazložitve.

3Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 554/2000 z dne 22. 1. 2001.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 186, 186/3, 395, 395/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.