Jedro

Zoper dopis, ki tudi po vsebini ni upravni akt, ni mogoč upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z vlogo z dne 24.2.1992 je tožnik zaprosil, da mu Mestni sekretariat za notranje zadeve izda osebno izkaznico za tujca s trajno veljavnostjo. Na takšno vlogo je organ prve stopnje odgovoril z dopisom z dne 10.3.1992, v katerem tožniku pojasnjuje, kdaj se lahko tujcu izda dovoljenje za začasno in stalno prebivanje v Sloveniji. Na pritožbo tožnika zaradi molka organa prve stopnje je tudi tožena stranka odgovorila z dopisom št. 0016-9-S-26/1-92 z dne 8.6.1992, s katerim tožniku sporoča: "da je prvostopni organ ravnal pravilno." Obenem pojasnjuje, da se osebna izkaznica za tujca izda tujcu, ki ima dovoljenja za stalno ali za začasno prebivanje. Zoper navedeni dopis je tožnik vložil upravno tožbo. V obrazložitvi navaja, da je imel v Sloveniji stalno prebivališče že pred uveljavitvijo zakona o tujcih. Prej izdana dovoljenja za stalno prebivanje tujcev pa veljajo še naprej za vse tujce, ki so ob uveljavitvi tega zakona imeli stalno prebivališče na območju Republike Slovenije (3. odstavek 82. člena zakona o tujcih, Uradni list RS, št. 1/91-I - ZT). V skladu s to določbo bi moralo obveljati tudi pridobljeno stalno prebivališče za vse tiste, ki so postali tujci z uveljavitvijo zakona o tujcih, saj zakon ne določa, da bi si le-ti morali pridobiti dovoljenje za bivanje. Določbe 13. in 16. člena zakona se nanašajo na tujce, ki so prišli v Slovenijo s potnim listom in ne na občane Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in naloži toženi stranki, da mu izda osebno izkaznico za tujca.

Sodišče je tožbo zavrglo.

V obravnavani zadevi tožnik izrecno izpodbija dopis tožene stranke z dne 8.6.1992. Po obliki torej ne gre za upravno odločbo. Toda tudi po vsebini navedenega dopisa ni mogoče šteti za upravni akt. S spornim dopisom namreč ni bilo odločeno o tožnikovi zahtevi. Tožena stranka je tožniku le sporočila, da je organ prve stopnje ravnal pravilno. Slednji pa je le pojasnil, kdaj se lahko tujcu izda dovoljenje za začasno oziroma stalno prebivanje. Po zakonu o upravnih sporih pa se za upravni akt šteje samo takšen akt, s katerim je odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v kakšni upravni stvari (2. odstavek 6. člena zakona o upravnih sporih). Ker je upravni spor mogoč samo zoper upravni akt, izpodbijani dopis pa to ni, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena ZUS, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Sodišče še pripominja, da v primeru, če tožena stranka o vloženi pritožbi zaradi molka organa prve stopnje ne bi odločila, ima tožnik možnost, da jo v skladu z določbo 26. člena ZUS pozove, da o njej odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne bi odločila o pritožbi, bo tožnik lahko sprožil upravni spor zaradi molka organa druge stopnje.