Jedro

Sodišče je obsojenko pravilno vabilo na glavno obravnavo. Obsojenka se te glavne obravnave ni udeležila, prav tako izostanka ni opravičila. Zato je sodišče odredilo njen prisilni privod na naslednjo glavno obravnavo, s čimer je ravnalo v skladu s 1. odstavkom 194. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 11.01.2001 je bila obs. D.D. spoznana za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Po 50. členu KZ ji je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba dveh let. Naložena ji je bila povrnitev stroškov kazenskega postopka, oproščena pa je bila plačila povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.06.2001 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenkin zagovornik, odvetnik M.M.P. s P., je dne 08.10.2001 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in kršitve zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijani sodbi razveljavi in vrne v nov postopek oziroma spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.06.2001. Kljub nasprotnemu zatrjevanju sodba nima pomanjkljivosti, ki jih očita zahteva za varstvo zakonitosti, da bi lahko rekli, da je sodišče kršilo določbo 11. točke 371. člena ZKP. Sodba je povsem jasna in ima vse razloge o odločilnih dejstvih. Glede okoliščin, ki jih zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi z dejanskim stanjem, pa lahko ugotovimo, da jih z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodbi sodišča druge stopnje, da nima razlogov o pritožbi oziroma ima nejasne razloge. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Določba 1. odstavka 395. člena ZKP nalaga sodišču druge stopnje, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ne glede na to, da je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče druge stopnje presodilo navedbe pritožbe v zvezi z odločilnimi dejstvi, vložnik zahteve načelno trditev o pomanjkanju razlogov in njihovi nejasnosti sploh ni utemeljil. Iz posplošenih trditev, da sodba sodišča druge stopnje le malo pove, da samo nasplošno pritrjuje prvi sodbi ter da jo preveva negativen odnos do pritožbe z različnimi odvečnimi opazkami, ni mogoče razbrati in tudi ne sklepati, katere pritožbene navedbe sodišče druge stopnje naj ne bi pretehtalo in v čem se kaže nejasnost razlogov izpodbijane sodbe. Zato ni utemeljena trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti navedena trditev, da je sodišče nepotrebno privedlo obsojenca na glavno obravnavo, vsebuje očitek kršitve določbe 1. odstavka 194. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z zahtevami določbe 1. odstavka 194. člena ZKP. Obsojenko je, kot je razvidno iz odredbe z dne 05.12.2000 in iz spisu priložene povratnice, pravilno vabilo na glavno obravnavo za dne 28.12.2000. Obsojenka se te glavne obravnave ni udeležila, prav tako izostanka ni opravičila. Zato je sodišče odredilo njen prisilni privod na glavno obravnavo za dne 11.01.2001. Zagovornik je naknadno sicer poslal opravičilo, z njim pa ni izkazal trditve, da je o svoji in obsojenkini odsotnosti pravočasno telefonično obvestil sodišče. Po drugi strani pa zahteva sploh ne obrazloži, zakaj in kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Glede na navedeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve ni konkretno opredelil. Trdi le, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Četudi bi bilo razumeti to navedbo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, pa zahteva ne pojasni določno, zakaj je bil v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Zato kršitve kazenskega zakona sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Te kršitve je dolžan konkretno opredeliti in jih tudi obrazložiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Z navedbami, da ima obsojenka opravljen vozniški izpit za vozila B kategorije in z nakazovanjem, da je sodišče zmotno presodilo stališče obrambe glede vzroka nastanka prometne nesreče ter z opozarjanjem na nepopolnost mnenja izvedenca prometne stroke in vprašljivost ugotovitve o naravi in teži oškodovankine telesne poškodbe, zahteva izpodbija pravilnost dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke (3. odstavek 92. člena ZKP).