Jedro

Ni mogoča interpretacija, da določilo 2. odstavka 34. člena ZMed pomeni, da inšpektor lahko izda upravno odločbo zaradi izvršitve pravnomočne sodne odločbe (tako kot se le-ta glasi v njenem izreku) poleg oziroma mimo ureditve sodne izvršbe po ZIZ. Tudi ZIN daje pristojnost inšpektorju zgolj za „nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov“ in ne tudi za nadzor nad izpolnjevanjem sodnih odločb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Inšpektorat RS za kulturo in medije je v postopku ugotavljanja kršitve določbe 6. in 7. odstavka 27. člena ter 4. odstavka 38. člena Zakona o medijih (ZMed-UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006) s strani A.A., odgovorne urednice informativnega in športnega programa ..., na podlagi 108. člena in 2. odstavka 16. člena Zakona o medijih (ZMed-UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006) ter 1. odstavka 18. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN-UPB1, Uradni list RS, št. 43/2007), dne 26. 2. 2008 (šifra 0614-33/2007/31) izdal odločbo, da mora A.A., odgovorna urednica informativnega in športnega progama ..., v roku 40 dni od vročitve te odločbe v oddaji ... objaviti popravek B.B. na prispevek v oddaji z naslovom ..., objavljen v oddaji ... v televizijskem programu ... z dne 9. 9. 2003, in v nadaljevanju navaja besedilo v citatu, ki ga mora objaviti A.A. Pod točko 2. izreka odločbe z dne 26. 2. 2008 je določeno, da mora A.A. popravek iz točke 1. izreka objaviti tako, da zaradi časovnega odmika novinarji, v skladu z novinarsko stroko, pripravijo objavo popravka tako, da dodajo ustrezen uvod, s katerim bodo gledalce seznanili v oddaji izpred 4-ih let (osvežili spomin) in da B.B. ali novinar prebereta tisti del, ki ga B.B. dodaja v popravku, insert sporne navedbe iz oddaje pa se pred tem ponovno predvaja. V 3. točki izreka je določeno, da mora A.A. popravek iz točke 1. objaviti tako, da bo neposredno pred njegovo objavo navedeno: „Popravek B.B. objavljamo na podlagi sodbe.“ V obrazložitve te odločbe je med drugim navedeno, da po vprašanju pristojnosti inšpektorata za medije, če le-ta z odločbo odredi objavo popravka v obliki in na način, ki ga ne nalaga izrek pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 2091/2004, oziroma po vprašanju posega izvršilne oblasti v pravnomočne sodbe, ponavlja stališče organa drug stopnje v odločbi z dne 11. 1. 2008 in sicer, da gre za upravno zadevo in da so pomisleki A.A. neutemeljeni. Prepričanje A.A. v zvezi z določbo 4. odstavka 38. člena ZMed, ki določa, da mora odgovorni urednik (kadar objavi popravek na podlagi sodbe) pri objavi popravka navesti, da gre za objavo sodbe in citirati njen izrek, češ da je to materialna določba, ki zadeva sodni postopek in ne določba, ki bi jo bilo možno kršiti kot materialno določbo ZMed, ki ureja način objave popravka (in posledično bi se naj morebitno nespoštovanje te določbe obravnavalo samo v izvršilnem postopku), je zmotno. Določba 108. člena ZMed namreč podeljuje Ministrstvu za kulturo pristojnost za izvajanje inšpekcijskega in upravnega nadzora nad izvajanjem ZMed, pri čemer zakonodajalec nikjer v ZMed iz pristojnosti za izvajanje inšpekcijskega in upravnega nadzora ni izvzel predmeta 4. odstavka 38. člena ZMed. Kategorična trditev A.A., da predpisa, ki nima sankcije, ni mogoče kršiti, je prav tako zmotna, saj kršitev pomeni storitev dejanja, katerega predpis ne dovoljuje ali prepoveduje, ali pa opustitev dejanja, h katerega storitvi predpis zavezanca obvezuje. Sankcija pa je atribut prekrška, t.j. kršitve, ki je v zakonu, uredbi vlade ali aktu samoupravne lokalne skupnosti določena kot prekršek, in je zanj predpisana sankcija in je zato možno kršiti vsako obvezujočo ali prepovedno določbo vsakega predpisa, le da se bo odgovornost kršitelja za tiste kršitve, ki so določene kot prekršek in so zanje predpisane sankcije, ugotavljala (tudi) v prekrškovnem postopku. Inšpektor je ugotovil, da je bil popravek B.B. v oddaji ... dne 15. 5. 2007 objavljen tako, da je bilo objavljeno besedilo izreka sodbe Okrajnega sodišča, opr. št. I P 2091/2004 z dne 2. 7. 2004, ki se je na televizijskem ekranu pomikalo od spodaj navzgor in bilo podloženo z glasbo. ZMed (UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006) v 1. stavku 4. odstavka 27. člena določa, da mora biti popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot članek ali prispevek, na katerega se nanaša. Način enakovrednosti objave popravka v televizijskih programih podrobneje določata 6. in 7. odstavek 27. člena ZMed (UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006). Tako 1. stavek 6. odstavka citiranega člena določa, da mora biti objava v radijskih ali televizijskih programih in drugih v tehničnem pogledu enakih programih prebrana, 7. odstavek tega člena pa, da mora biti tudi popravek objavljen s sliko, če je bil izvirni prispevek prikazan v sliki. Zato je treba ugotoviti, da način objave popravka ni bil v skladu z določbami 6. in 7. odstavka 27. člena ZMed, ker popravek ni bil prebran in ker ni bil objavljen s sliko, kot je bil objavljen prispevek, na katerega se popravek nanaša. Inšpektor je ugotovil, da objava popravka ni vsebovala navedbe, da se popravek objavlja na podlagi sodbe. Določilo 4. odstavka 38. člena ZMed (UPB1, Uradni list RS, št. 110/2006) določa, da mora odgovorno urednik pri objavi popravka navesti, da gre za objavo popravka na podlagi sodbe in citirati njen izrek. Zato je treba ugotoviti, da je bila objava popravka tudi glede obvezne navedbe iz 4. odstavka 38. člena ZMed pomanjkljiva, oziroma, da obveznost navedbe iz citirane določbe ni bila izvršena. Inšpektor se je pridružil stališču Vrhovnega sodišča RS v obrazložitvi sodbe opr. št. II Ips 196/2005, s katero je potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 2091/2004 z dne 2. 7. 2004, da je za vzpostavitev enakovrednosti objave popravka (zaradi časovnega odmika) treba popravek objaviti tako, da se doda ustrezen uvod, s katerim bodo gledalci seznanjeni o oddaji izpred 4-ih let (osvežitev spomina) in da B.B. ali novinar prebereta le tisti del, ki ga dodaja B.B. v odgovoru oziroma popravku, insert sporne navedbe iz oddaje pa se pred tem ponovno predvaja.

Ministrstvo za kulturo je izdalo izpodbijano odločbo na podlagi 1. točke 1. odstavka 279. člena v povezavi s 3. odstavkom 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – ZUP-UPB2, št. 105/06 – ZUS-1 in 126/2007 – ZUP-E; v nadaljevanju ZUP) v zvezi s pritožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za kulturo in medije št. 0614-33/2007/31 z dne 26. 2. 2008 o objavi popravka in je z njo odločilo, da se pritožbi stranke A.A. z dne 11. 3. 2008 ugodi in da se odločba Inšpektorata RS za kulturo in medije o objavi popravka št. 0614-33/2007/31 z dne 26. 2. 2008 izreče za nično. V obrazložitvi izpodbijanega akta se tožena stranka sklicuje na 279., 280 in 281. člen ZUP. Odločba inšpektorata ureja stvar, ki sodi v sodno pristojnost, kar je po določbi 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP razlog za ničnost odločbe. Določbe Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/2006; v nadaljevanju ZMed), ki se tičejo pravice do popravka oziroma odgovora, določajo v primerih, če odgovorni urednik ne objavi popravka, pristojnost sodišča (33. člen ZMed). Prav tako se določbe ZMed, in sicer od 33. člena do 41. člena nanašajo na sodne postopke in po njih odločajo izključno sodišča. Navedena določba torej izključuje pristojnost inšpektorata v primerih, ko se zahteva pravica do popravka oziroma odgovora, kar pomeni, da inšpektorat ne more izvajati nadzora nad tem, ali so bile kršene določbe ZMed, ki se tičejo pravice do popravka oziroma odgovora, torej inšpektor ne more ugotoviti, da je v konkretnem primeru ... kršil določbo 4. dostavka 38. člena ZMed, saj ta člen samo specialno določa, kako naj se izvrši sodba v zadevi pravice do popravka. Inšpektorat ima po določbi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru pristojnost ugotavljati morebitne kršitve zakona, katerega izvajanje nadzoruje, in v ta namen izvesti ustrezne ukrepe, ne pa ugotavljati, ali je bila sodna odločba pravilno izvršena, saj s tem posega na področje sodne oblasti. Ministrstvo meni, da bi moral B.B., če meni, da sodna odločba ni bila pravilno izvršena, uporabiti pravna sredstva, kot jih predvideva Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki med drugim ureja tudi izvršbo sodnih odločb. Tožnik vlaga tožbo na ničnost, podrejeno pa zahteva, da se tožbi ugodi in odločbo odpravi. Odločba Ministrstva posega v tožnikove temeljne pravice in svoboščine, obenem pa onemogoča uveljavitev 40. člena Ustave RS - pravice do popravka in odgovora. O zadevi je bilo spisanih 7 sodb, pravi, da je v revizijskem postopku v celoti zmagal, saj je bila sodba Višjega sodišča zaradi napačnih interpretacij Zakona o medijih razveljavljena in v celoti je bilo ugodeno njegovim zahtevkom. Ministrstvo ni upoštevalo namena ZMed-UPB1, da se pravica do popravka in odgovora uveljavi čim prej, zato so vsi postopki v zvezi s to pravico prednostni. ZMed ni bil pravilno uporabljen, saj ministrstvo ni upoštevalo materialnih predpisov, ki določajo postopek uveljavitve popravka in odgovora in je povsem spregledalo 2. odstavek 34. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/2006; ZMed – UPB1), ki sodišču nalaga, da v roku 48 ur po vročeni in pravnomočni sodbi za namen izvrševanja ZMed-UPB1 obvesti inšpektorja (pristojnega za izvajanje nadzora), torej Inšpektorat za kulturo in medije. Do zahtev tega člena se ministrstvo v odločbi ni opredelilo. Ta člen namreč govori, da inšpektorat z zaključkom sodnega postopka z namenom izvrševanja popravka in odgovora vstopi v postopek. 34. člen obravnava pravico do popravka in odgovora, saj je del zbira členom 6. oddelka ZMed-UPB1, ki nosi naslov pravica do popravka ali odgovora. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2005 je bila s strani ... prevzeta 20. 4. 2007. Sodba Okrajnega sodišča I P 2091/04, ki je bila preko revizijskega postopka dokončno uveljavljena, je prejela žig pravnomočnosti z dne 15. 3. 2007, izvršljivosti pa 7. 5. 2007. Zaradi neukrepanja sodišča je kot upnik obvestil inšpektorat tako, da je inšpektoratu dostavil kopije izvršljive in pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča in sodbo Vrhovnega sodišča RS. Inšpektor je spremljal popravljanje oddaje na ... in ugotovil, da popravek in odgovor nista bila izvedena skladno z določili ZMed-UPB1, zato je izdal odločbo.

V nadaljevanju tožbe podaja ugovor, da je bilo dvakrat odločeno o isti zadevi. Inšpektorat je dne 24. 9. 2007 izdal odločbo št. 0614-33/2007/9. Zoper odločbo sta se pritožila A.A. in tožnik. Ministrstvo je z odločbo št. 6151-4/2008/5, datirano z 11. 1. 2008, ugodilo pritožbi tožnika, pritožbo A.A. pa zavrnilo. V odločbi je obravnavalo pritožbeni razlog poseganja izvršilne v sodno vejo oblasti in to tožnik podrobneje navaja. Tako je glede tega vprašanja ministrstvo kot drugostopenjski organ že odločalo in ponovno odločanje o isti stvari ni dovoljeno.

Glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tožnik pravi, da je A.A. le področna urednica. V uradni evidenci odgovornih urednikov je kot odgovorni urednik ... vpisan C.C. in ne A.A.. Glede postopkovnih kršitev pa pravi, da se sprašuje, ali je določbo ministrstva podpisala oseba, ki je v času izdajanja odločbe imela pooblastilo za vodenje postopkov. Pod napadeno odločbo je podpisana D.D. Iz pouka o vročanju in zato, ker ni bil uradno pozvan k izjasnitvi zaradi morebitnega spremenjenega stališča, je razvidno, da v postopku v zvezi s to novo odločbo ministrstva tožnik ni bil obravnavan kot stranka v postopku, čeprav je odločitev bistveno vplivala na njegove pravice. To da ni bil obravnavan kot stranka v postopku ga je zelo prizadelo, tudi psihično, saj zaradi onemogočanja uveljavitve odgovora in popravka skorajda iz vseh možnih strani ni več sposoben normalno nadaljevati postopka. Na prošnjo mu je medijski inšpektor sicer poslal odločbo, nad katero se pritožuje, toda pridobil jo je na način, ki ga dejansko ovira pri uveljavljanju pravic.

Predlaga, da sodišče pridobi uradno razlago 2. odstavka 34. člena Zmed-UPB1. Zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, materialnih predpisov, upravnega postopka sodišču na podlagi 33. člena ZUS predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, saj bi se tako uveljavila odločba inšpektorata, ki je v izreku pravilna, podredno predlaga, da sodišče odločbo ministrstva odpravi in zahteva ponovno odločanje o predmetni zadevi in da odpravi posledice dejanja t.j. nadaljevalno škodo, ki jo je pri tem utrpel (osebna stiska, pisanje novih zahtevkov, izpostavljanje na delovnem mestu).

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pravi, da prijavitelju v postopku inšpekcijskega nadzora ne gredo pravice stranke, niti pravice po 43. členu ZUP. Tista korist, ki jo z morebitno odpravo drugostopenjske odločbe zasleduje tožnik, je njegova osebna in zasebna korist, kot si jo pač sam pri sebi predstavlja – vsekakor pa taka korist ni pravno priznana tako, da bi mu dala pravico biti stranka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ZMed glede pravice do odgovora in popravka uveljavlja inšpekcijsko pristojnost edinole v 148.a členu, ki izrecno določa, da se s predpisano denarno globo lahko kaznujeta izdajatelj in odgovorni urednik, če odgovorni urednik ne objavi popravka, ki ga je prejel v zakonitem roku, na predpisan način in v predpisanem roku, ali ga ni zavrnil v skladu z določbami tega zakona (Zakon o medijih izrecno: 27. in 31. člen). Edina z zakonom predvidena sankcija je torej denarna globa, ta pa v odločbi inšpektorja št. 0614-33/2007/31 z dne 26. 2. 2008, ni bila izrečena, zato je nedvomno izkazano, da je inšpektor poleg drugih nepravilnosti, ugotovljenih z izpodbijano odločbo, presegel tudi meje svojih zakonskih pooblastil na škodo druge stranke. D.D. je izpit iz upravnega postopka opravila pri Pravni fakulteti Univerze v Mariboru dne 17. 3. 2007, z dnem 6. 11. 2007 pa je bila s strani predstojnika pooblaščena za vodenje upravnih postopkov. D.D. izpolnjuje vse pogoje, ki jih za vodenje postopka določa 31. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, in sicer ima predpisano izobrazbo ter strokovni izpit iz upravnega postopka. V postopku pred organom druge stopnje, v katerem se je odločalo o pritožbi A.A., je tožeča stranka aktivno sodelovala, prejela je pritožbo A.A. ter se opredelila do njenih navedb. Tudi sama tožeča stranka se je v svoji zahtevi za pridobitev statusa stranke v postopku, prejeti dne 18. 4. 2008, sklicevala na dejstvo, da je izpodbijano odločbo tožene stranke prejela dne 15. 4. 2008. S tem je bila seznanjena tudi z zakonsko predpisanim pravnim poukom oziroma rokom za vložitev tožbe v upravnem sporu, enakim za vse stranke, ki ga je z vložitvijo predmetne tožbe tudi polno in brez kakršnihkoli ovir uveljavila. Vrhovno sodišče je dne 15. 3. 2007 izdalo sodbo opr. št. II Ips 196/2005, podjetje E. d.d. pa je v skladu s sodno odločitvijo dne 15. 5. 2007 v oddaji ... objavilo popravek tožeče stranke. Pravilno ali nepravilno, ustrezno ali neustrezno, za pravilno ter ustrezno izvršitev pravnomočne sodne odločbe je tožeča stranka imela na voljo vsa pravna sredstva po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in jih je tudi izkoristila. Nadomestitve sodne odločbe pa kljub neučakanosti tožeče stranke nikakor ni mogoče izsiliti z odločbo inšpektorja RS za kulturo in medije, saj so njegove pristojnosti natančno določene ter omejene z zakonom. Kot že omenjeno, ima ta v ZMed (148.a člen) zgolj pooblastilo s predpisano denarno globo kaznovati izdajatelja in odgovornega urednika, če odgovorni urednik ne objavi popravka, ki ga je prejel v zakonitem roku, na predpisan način in v predpisanem roku, ali ga ni zavrnil v skladu z določbami tega zakona (27. in 31. člen). Vsakršno drugačno ravnanje ali odločanje posega v zakonite pravice drugih strank v postopku, v primeru vsebine izreka odločbe inšpektorja, št. 6151-4/2007/31 z dne 26. 2. 2008, pa posega tudi v sodno pristojnost in ustavno načelo delitve oblasti, česar tožena stranka ne more in ne sme početi. Nadalje, ker je bila pravica do popravka tožeči stranki priznana že s pravnomočno sodno odločbo, ki je bila tudi že izvršena, je tožena stranka z izpodbijano odločbo samo dosegla, da obstaja o eni stvari samo ena odločitev. S tem je tožena stranka preprečila, da bi hkrati obstajali dve odločitvi o isti stvari, kar je po zakonu razlog za ničnost odločbe.

Tožena stranka je o stvari odločala v okviru izrednih pravnih sredstev. Do kršitve omenjenega načela bi prišlo, če bi hkrati obstajali dve upravni odločbi o isti stvari, kar pa seveda nista, saj je bila prejšnja odločba odpravljena. Tudi navedbe tožeče stranke, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter da bi moral biti stranka v postopku C.C., saj je on vpisan kot odgovorni urednik ... v uradni evidenci, so po mnenju tožene stranke napačne. Tožena stranka vsled temu pojasnjuje, da je bila A.A. v postopek pritegnjena kot stranka v prvi vrsti zato, ker je bil zoper njo kot odgovorno urednico informativnega in športnega programa ..., katerega izdajatelj je E. d.d., pričet postopek, in je tudi podala pritožbo na odločbo Inšpektorata RS za kulturo in medije. Tožena stranka predlaga naslovnemu sodišču, da prvih dveh alinej tožbenega predloga tožeče stranke ne upošteva, saj se navedeno določilo (1. odstavek 34. člena ZMed, v povezavi s 1. odstavkom 33. člena ZMed) nanaša na postopanje civilnega pravdnega sodišča in ne upravnega sodišča, pred katerim se izpodbija upravni akt. Tožba ni utemeljena.

Tožnik ima pravni interes za to tožbo, čeprav je v upravnem postopku nastopal tudi kot prijavitelj pristojnemu inšpektorju, kajti v predmetni zadevi gre za vprašanje zakonitosti odločitve o ničnosti upravne odločbe z dne 26. 2. 2008, ki se v izreku nanaša na uresničevanje ustavne pravice tožnika do popravka iz 40. člena Ustave v zvezi z zakonsko pravico iz 26. člena ZMed.

Po določilu 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; lahko pa zahtevo zavrže tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz 1. odstavka 129. člena ZUP (2. odstavek 129. člena ZUP). Tožnik v tožbi uveljavlja, da gre že za drugo odločanje o isti upravni stvari, ker je ministrstvo že v odločbi z dne 11. 1. 2008 presojalo vprašanje, ali določbe od 33. do 41. člena Zakona o medijih (ZMed) spadajo pod delovno področje medijskega inšpektorja, ali ne. To sicer drži, vendar gre zgolj za isto pravno vprašanje, ne pa za isto upravno stvar, kajti z odločbo z dne 11. 1. 2008 je bila predmet preizkusa v pritožbenem postopku odločba z dne 24. 9. 2007, v predmetnem upravnem postopku oziroma v tem upravnem sporu pa je predmet presoje zakonitosti drug upravni akt, in sicer akt z dne 28. 3. 2008. Zato ne gre za isto upravno stvar, ampak zgolj za isto pravno vprašanje, določeno pravno vprašanje pa je lahko večkrat predmet obravnave tudi med istimi strankami.

Sodišče tudi ne more upoštevati tožbenega ugovora glede zatrjevane napake pri ugotovitvi dejanskega stanja, saj je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločil le, da je odločba z dne 26. 2. 2008 nična in v izpodbijani odločbi ni šlo za ugotavljanje, kdo je odgovorna oseba (urednik/ca) ... Tožena stranka je dala pojasnila glede pooblastila za upravno odločanje uradne osebe v odgovoru na tožbo in sodišče ne bo ponavljalo razlogov za utemeljitev, da s tega vidika izpodbijana odločba ni nezakonita (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Izpodbijana odločba tudi ni nezakonita iz razloga, kot navaja tožnik, da tožnik ni bil obravnavan kot stranka v postopku, saj je po podatkih v spisu prejel pritožbo prizadete stranke in v izpodbijanem aktu je drugostopenjski organ v obrazložitvi obravnaval tudi navedbe tožnika, izpodbijani akt je dne 16. 4. 2008, kot tožnik sam pravi v dopolnitvi tožbe, tudi prejel preko prvostopenjskega organa. Tožnik zgolj pavšalno navaja, da mu je način vročanja oviral uveljavljanje pravic in tudi sicer ni razvidno, v čem je bil tožnik oviran, da bi učinkovito zavaroval svoje pravice; vpogledal je tudi v spis tekom upravnega spora.

Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta tako preostane ključno sporno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno interpretirala ZMed.

V zvezi s tem pravnim vprašanjem imata obe stranki deloma prav. Tožena stranka ima prav, ko izhaja iz sistemskega stališča, da inšpektor kot del izvršilne veje oblasti z upravno odločbo ne sme posegati v pravnomočno odločitev pristojnega sodišča za odločanje o pravici do popravka in v sodni izvršilni postopek; po drugi strani pa ima tudi tožnik prav, da tožena stranka neutemeljeno iz interpretacije, na katero je oprla izpodbijano odločitev, izpušča določilo 2. odstavka 34. člena ZMed, brez katere pravilna interpretacija in rešitev pravnega problema ni možna. Obravnavanega pravno-interpretacijskega problema namreč ne vzpostavlja določba 108. člena ZMed, ki pravi, da upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona izvaja ministrstvo pristojno za kulturo; ta določba je namreč samo splošna. Ključna je ravno določba 2. odstavka 34. člena ZMed, ki pa izjemoma posebej omenja pristojnost inšpektorja. Ob upoštevanju dejstva, da sodišče za razrešitev tega upravnega spora mora uporabiti določbo 2. odstavka 34. člena ZMed, sodišče ugotavlja, da ta določba vzbuja pomislek glede morebitne njene protiustavnosti v smislu 156. člena Ustave, zato sodišče v nadaljevanju utemeljuje, ali je pomen določila 2. odstavka 32. člena ZMed lahko tak, kot ga zagovarja tožnik, in če (ne), zakaj (ne).

Iz določila 2. odstavka 34. člena ZMed izhaja, da mora sodišče obvestiti inšpektorja, pristojnega za izvajanje nadzora po ZMed, v dveh primerih: obvestiti ga mora o uvedenem sodnem postopku, ki se začne s tožbo na sodišču in vročitvijo tožbe prizadete osebe nasprotni stranki – odgovornemu uredniku - in obvestiti ga mora tudi o vročeni in pravnomočni sodbi. To pomeni, da mora biti pristojni inšpektor s strani sodišča obveščen o poteku sodnega postopka po glavnih fazah postopka. Zgolj ta določba o obveznosti obveščanja inšpektorja še ne daje nobene pristojnosti inšpektorju, četudi zakonodajalec zahteva, da »sodišče« - in ne kdo drug - obvesti inšpektorja. Vendar pa je zakonodajalec določil tudi, da sodišče obvesti inšpektorja, ki je »pristojen za izvajanje nadzora po tem zakonu«, kar pa kaže na to, da je zakonodajalec to obveščanje določil zaradi izvrševanja (upravnega inšpekcijskega) nadzora nad zakonom s strani inšpektorja, pri čemer je treba izhajati iz metode razlage, ki temelji na predpostavki, da zakonodajalec pozna pravo, in da se je zato zavedal, da s tem ureja razmerje med sodno vejo (kar zadeva sodni nadzor na podlagi tožbe pred civilnim sodiščem) in izvršilno vejo oblasti (kar zadeva upravni inšpekcijski nadzor po uradni dolžnosti). Navedeno potrjuje nadaljnje besedilo tega člena, saj je zakonodajalec izrecno določil, da sodišče obvesti inšpektorja »za namen izvrševanja tega zakona«. Tega obvestila zato sodišče v upravnem sporu ne more interpretirati, kot da je sámo sebi namen, ampak je očitno v funkciji izvrševanja namena zakona s strani inšpektorja v okviru njegovih upravnih in inšpekcijskih pristojnosti. Ker se prekrškovna določba 148.a člena ZMed, na kar se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne nanaša na situacijo, ko odgovorni urednik ne izvrši oziroma izpolni obveznosti po pravnomočni sodbi, ampak ureja drugo situacijo, ko odgovorni urednik ne objavi popravka, ki ga je prejel v zakonitem roku, na predpisan način in v predpisanem roku, ali ga ni zavrnil v skladu z določbami 27. in 31. člena ZMed, pristojnost inšpektorja za namene izvrševanja ZMed iz 2. odstavka 34. člena ZMed ni vezana na prekrškovno določbo 148.a člen ZMed. Do tu ima torej tožnik prav, nima pa tožnik prav, ko poskuša uveljaviti razlago ZMed, po kateri lahko inšpektor po ZMed naloži odgovorni osebi neko obveznost mimo sodbe pristojnega sodišča, ki je v predmetni zadevi odločilo med strankama v pravdnem postopku. In ravno to je storil inšpektor v predmetni zadevi, saj je odgovorni osebi naložil obveznost in sicer tako, da je izrek upravne odločbe z dne 26. 2. 2008 različen glede na omenjeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v vsebini prve vrstice izreka odločbe z dne 26. 2. 2008 do besedne zveze /.../ „vročitve te odločbe“ /.../ v drugi vrstici izreka, od izreka sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani pa se predmetna upravna odločba razlikuje tudi v 2., 3. in 4. točki izreka odločbe z dne 26. 2. 2008. V tem delu je torej inšpektor z odločbo z dne 26. 2. 2008 brez dvoma odločal v zadevi iz sodne pristojnosti (1. točka 1. odstavka 279. člena ZUP), saj sodno pristojnost v tovrstnih sporih določa 33. člen ZMed. Po določilu 158. člena Ustave je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom in to posredno izhaja tudi iz 3. odstavka 38. in 1. odstavka 41. člena ZMed, ki dajeta pristojnost za varstvo pravice do popravka sodni odločbi. ZMed pa izrecno ne določa (kot to zahteva 158. člen Ustave), da bi lahko inšpektor dopolnil, popravil oziroma spremenil sodno odločbo v zvezi s pravico do popravka iz 40. člena Ustave oziroma 26. člena ZMed.

Vendar pa s tem še ni odgovorjeno na ključno sporno pravno vprašanje, kakšno mesto ima v tem sistemu določba 2. odstavka 34. člena ZMed in katera je konkretna pristojnost inšpektorja iz 2. odstavka 34. člena ZMed; brez odgovora na to vprašanje namreč ni mogoče odločiti v zadevi. V tej zvezi je relevantno vprašanje, ali bi lahko inšpektor na podlagi 2. odstavka 34. člena ZMed izdal upravno odločbo zaradi izpolnitve pravnomočne sodne odločbe, tako kot se le-ta glasi v izreku, če prizadeti ni sprožil sodne izvršbe; sodna izvršba se namreč po ZIZ ne začne po uradni dolžnosti, ampak le na predlog upnika (1. odstavek 2. člena ZIZ). Za pravilno uporabo določila 2. odstavka 34. člena ZMed, je torej treba odgovoriti na vprašanje, ali je z določbo 2. odstavka 34. člena ZMed zakonodajalec predpisal poseben primer upravnega sredstva za izvršbo sodne odločbe. Kakšen drug namen določbe iz 2. odstavka 34. člena ZMed iz ZMed ni razviden in ga tudi ni mogoče izpeljati.

Razlaga, po kateri je zakonodajalec z določbo 2. odstavka 34. člena ZMed predpisal posebno sredstvo izvršbe sodne odločbe, kot akt upravnega prava, bi imela ustavno podlago v očitnem namenu zakonodajalca, da se na čim bolj učinkovit način zagotovi uresničevanje ustavne pravice do popravka (23. člen Ustave), kar je razvidno iz številnih določb, ki nalagajo učinkovito ravnanje sodišč, hitro postopanje in odločanje (34., 38., 39. in 40. člen ZMed), in v določilu 2. odstavka 15. člena Ustave, ki določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic, če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice. Pri ustavni pravici do popravka namreč ne gre samo za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, ampak gre tudi za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb (4. odstavek 26. člena ZMed). Zato prek ustavne pravice do popravka prizadeti lahko varuje tudi najbolj temeljno človekovo pravico do osebnega dostojanstva, duševne integritete in varstva zasebnosti (34. oziroma 35. člen Ustave). V skladu s takšno razlago tožnikovi argumenti ciljajo v smer, da ima prizadeti „pravico“, če odgovorni urednik ne objavi popravka v roku in na zakonit način, da „vloži tožbo“ na sodišču za civilnopravne spore (1. odstavek 33. člena ZMed), kar naj ne bi pomenilo, da je prizadeti dolžan vložiti tožbo in da samo na ta način lahko zavaruje in uresniči svojo pravico do popravka, ampak lahko poda tudi prijavo inšpektorju in svoj interes morebiti bolj učinkovito oziroma hitreje zavaruje na podlagi odločitve inšpektorja, če odgovorna oseba v takem primeru sledi upravni odločbi. Tako bi se lahko v določenih primerih pokazalo, da sodna odločba v določenih situacijah ni potrebna, pri čemer pa inšpektor ne more oziroma ne sme poseči v sodno pristojnost. Po tej razlagi, ker ureditev inšpekcijskega organa ni učinkovito pravno sredstvo, saj inšpektor ni dolžan izdati odločbe na podlagi prijave prizadetega, poleg tega pa postopek pred inšpektorjem ne pomeni neodvisnega in nepristranskega sodnega varstva ustavne pravice (23. člen Ustave), pa je zakonodajalec vendarle moral predpisati tudi možnost vložitve tožbe pred pristojnim sodiščem.

Vendar pa sodišče ugotavlja, da takšna razlaga nima zadostne ustavne podlage, tako da ni mogoče izpeljati, da določilo 2. odstavka 34. člena ZMed pomeni, da inšpektor lahko izda upravno odločbo zaradi izvršitve pravnomočne sodne odločbe, tako kot se le-ta glasi v njenem izreku, poleg oziroma mimo ureditve sodne izvršbe po ZIZ. Argument, da zgoraj navedena ustavna podlaga za takšno razlago določila 2. odstavka 34. člena ZMed, ni sprejemljiva, je dejstvo, da tako civilni sodni postopek po 33. členu ZMed, kot tudi izvršilni sodni postopek, nista namenjen le varstvu pravice nosilca ustavne pravice do popravka, ampak je v tovrstnih sodnih in izvršilnih sporih vpletena tudi pravica do svobode tiska, izražanja misli, javnega nastopanja in drugih oblik javnega obveščanja (1. odstavek 39. člena Ustave), ki jo v odločilni meri zagotavljajo ravno odgovorni uredniki medijev. Zato mora o sporu, če odgovorni urednik ne objavi popravka v smislu 33. člena ZMed, odločati izključno civilno sodišče, kot neodvisno in nepristransko sodišče, ki po načelih poštenega postopka obravnava obe nasprotujoči ustavni pravici hkrati, in ne organ izvršilne veje oblasti, ker bi sicer odločanje inšpektorja pred odločanjem sodišča po nepotrebnem podaljševalo ali oviralo pravično odločanje o tovrstnih sporih; in enako velja za sodni izvršilni postopek, ki na specifičen način ureja kontradiktornost in pravna sredstva zoper predlog za izvršbo, med tem ko po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 56/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži izvršite akta. Upoštevajoč to ustavi-skladno podlago določilu 2. odstavka 43. člena ZMed sodišče ugotavlja, da pristojnost inšpektorja iz 2. odstavka 34. člena ZMed pomeni zgolj točno določene pristojnosti iz splošnega zakona, to je ZIN. Tudi ZIN namreč v skladu z zgoraj navedeno ustavi-skladno podlago daje pristojnost inšpektorju zgolj za „nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov“ in ne tudi za nadzor nad izpolnjevanjem sodnih odločb (1. odstavek 2. člena, 28. člen ZIN ter 1. in 3. odstavek 32. člena ZIN, ki poleg „zakonov“ in „drugih predpisov“ omenjata tudi „druge akte“, vendar ne omenjata sodnih odločb). V okviru tega nadzora pa inšpektor po ZIN ne izdaja samo odločb in sklepov v upravnem in prekrškovnem postopku, kar določa 1. odstavek 18. člena ZIN, ampak na podlagi 5. alinee 1. odstavka 32. člena ZIN „opravlja tudi dejanja, za katera je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom“. Sodišče ugotavlja, da v smislu inšpekcijskega nadzora iz 2. odstavka 34. člena ZMed pridejo v poštev naslednja dejanja inšpektorja: inšpektor s ciljem preventivnega ukrepanja preko medijev obvešča javnost o ugotovljenih nepravilnostih ter o posledicah kršitev zakonov in drugih predpisov (2. alinea 1. odstavka 33. člena ZIN); na druge načine deluje v smislu obveščanja javnosti (3. alinea 1. odstavka 33. člena ZIN); inšpektor ima lahko dolžnost, da seznani osebe s podatki, potrebnimi za uveljavljanje pravic prizadetih oseb (1. odstavek 36. člena ZMed). To so torej pristojnosti, ki jih lahko izvršuje inšpektor napodlagi 2. odstavka 34. člena ZMed. S tem, ko je sodišče ugotovilo, za kakšne namene izvrševanja ZMed sodišče obvesti pristojnega inšpektorja iz 2. odstavka 34. člena ZMed, sodišče lahko tudi ugotovi, da določilo 2. odstavka 34. člena ZMed ni protiustavno in da je tožena stranka imela zakonito podlago, da je odločila, da je odločba z dne 26. 2. 2008 nična, ker temelji na napačni uporabi določila 2. odstavka 34. člena ZMed, ker krši določilo 158. člena Ustave in 2. odstavka 3. člena Ustave.