Jedro

Ali tožničina terjatev izvira iz kaznivega dejanja, za to pravdo ni predhodno vprašanje. Še več, to dejstvo je v obravnavani zadevi povsem nerelevantno. Prav tako ne gre za identično dejansko stanje. Tožnica namreč ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka, s katerim jo je kazensko sodišče napotilo na pravdo, pač pa terja od toženca izpolnitev njegove poroštvene obveznosti. Poleg tega je po 14. členu ZPP sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Višina škode, ki jo ugotavlja kazenska sodba, ni objektivni pogoj kaznivosti niti kvalifikatoren element kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II. in IV. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po delnem umiku tožbe za 20.000,00 EUR v tem delu ustavilo postopek, nato pa razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 27.394,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti še 3.159,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarja, da bi moralo sodišče samostojno ugotavljati dejstva, pomembna za ugotovitev višine tožbenega zahtevka. V tem delu namreč ni vezano na kazensko obsodilno sodbo. Tožbeni zahtevek temelji na Pogodbi o poslovnem sodelovanju št. ... z dne 7. 3. 2008, torej na drugi pogodbi kot kazenska sodba. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, ali je bilo blago, za katerega so bili izdani sporni računi, sploh dobavljeno tožencu. Tožnica ni pravočasno zatrjevala dogovora, da naj bi bila s plačilom zneska 30.000,00 EUR urejena vsa razmerja med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tako prekoračilo trditveno podlago. Poleg tega ni utemeljilo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem M. K. Ni pojasnilo, katere obveznosti so bile poravnane s toženčevim plačilom v višini 20.000,00 EUR. Pritožba opozarja še na prepoved obrestovanja obresti in na napačno odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo delnega umika tožbe.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica se je v tožbi sklicevala na poroštveno izjavo toženca, ki se je kot porok in plačnik zavezal, da bo jamčil za obveznosti A. d.o.o., iz pogodbe o poslovnem sodelovanju s tožnico. Navajala je, da je s tožbo zahtevani znesek že neuspešno poskušala izterjati od navedene družbe.

Sodišče prve stopnje se je mimo opisane trditvene podlage pri odločanju oprlo na kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo tožnice. Menilo je, da je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, ki izhaja iz navedene sodbe, da je namreč toženec kot takratni direktor A. d.o.o., s tem kaznivim dejanjem tožnici povzročil za 42.233,62 EUR premoženjske škode. Razen izkazanega toženčevega delnega plačila v višini 20.000,00 EUR zato ni upoštevalo nobenih drugih toženčevih ugovorov, s katerimi je v pravdi nasprotoval tožničini terjatvi.

Navedeno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Ali tožničina terjatev izvira iz kaznivega dejanja, za to pravdo ni predhodno vprašanje. Še več, to dejstvo je v obravnavani zadevi povsem nerelevantno. Prav tako ne gre za identično dejansko stanje. Tožnica namreč ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka, s katerim jo je kazensko sodišče napotilo na pravdo, pač pa terja od toženca izpolnitev njegove poroštvene obveznosti. Poleg tega je po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Višina škode, ki jo ugotavlja kazenska sodba, ni objektivni pogoj kaznivosti niti kvalifikatoren element kaznivega dejanja poslovne goljufije. Toženec torej utemeljeno izpostavlja v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje samostojno ugotavljati višino tožničine terjatve. Za povrh lahko toženec kot porok po 1024. členu Obligacijskega zakonika (OZ) uveljavlja zoper tožničin zahtevek vse ugovore glavne dolžnice in tudi svoje osebne ugovore.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji vsaj nepopolno, če že ne tudi nepravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 355. člena ZPP prvo sodbo v izpodbijanem (obsodilnem) delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lažje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe dopolnilo postopek. Pred ponovno odločitvijo bo moralo predvsem razčistiti, ali je družba A. d.o.o., res prejela vse blago, ki ga izkazujejo listine, na katere se sklicuje tožnica.

Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne in tudi sicer niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je toženčevo plačilo v višini 20.000,00 EUR odštelo od dolgovane glavnice, kar je lahko le v korist tožencu, ki sam niti navajal ni, kaj (glavnico ali obresti) je z navedenim zneskom poravnal. Izjemo od splošne prepovedi obrestnih obresti iz 375. člena OZ predstavljajo procesne obresti. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je po 381. členu OZ od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, mogoče zahtevati tudi zamudne obresti od neplačanih obresti.

Odločitev o razveljavitvi sodbe vključuje tudi izrek o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde; enako velja za pritožbene stroške. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločitev o vseh stroških postopka pridržalo sodišču prve stopnje.