Jedro

Niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja.

Sodišče lahko po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ.

Sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane kot lastnina prvo in drugotoženke, ampak tretjetoženke. Zato pa glede na zakonska določila ZZK-1 vpis začasne odredbe s takšno prepovedjo v zemljiško knjigo ni možen.

Vpis predlagane začasne odredbe v zemljiško knjigo ne bi bil mogoč zaradi načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1) in dejstva, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tretjetoženka, zato pa takšna začasna odredba, izdana zoper prvotoženca in drugotoženko, vpisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ne bi dopuščala. Zato pa predlagana začasna odredba zoper prvotoženca in drugotoženko zatrjevanega namena zavarovanja upnikove denarne terjatve zoper njiju ne dosega, saj vpis takšne prepovedi v zemljiško knjigo ne bi bil možen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep v odločitvi pod točko II. in III. izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke v zvezi z razveljavljenim delom sklepa sodišča prve stopnje se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 9. 2018 odločilo: - pod točko I izreka zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) z dne 12. 9. 2018 v delu, ki se nanaša na 1. , 2. in 3. točko tožbenega zahtevka in s katerimi je tožnik zahteval ugotovitev, da sta prvotoženec K. M. in drugotoženka N. M. lastnika nepremičnine k.o...., stavba 880, del stavbe 13, vsak do 1/2 (1. točka), odreditev vpisa lastninske pravice nanju za vsakega do 1/2 v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini (2. točka) in naložitev prvemu tožencu in drugi toženki izstavitev zemljiškoknjižne listine z izrecnim in brezpogojnim dovoljenjem za vknjižbo zastavne pravice za zavarovanje denarne terjatve v znesku 36.000,00 EUR s pripadki ter z notarsko overjenim podpisom njune izjave na tej listini, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (3. točka); - pod točko II izreka zavrnilo predlog tožnika z dne 12. 9. 2018 za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zaradi zavarovanja denarne terjatve tožnika v znesku 36.505,00 EUR s pripadki prvotožencu, drugetoženki in tretjetoženki prepovedala obremenitev, odtujitev ter kakršnokoli drugo razpolaganje z nepremičnino k.o. ..., stavba 880 del stavbe 13, z zaznambo takšne prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini.; - pod točko III. izreka odločilo, da tožnik sam nosi stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper izpodbijani sklep se je v listinsko dveh pritožbah pritožil tožnik. S pritožbama je izpodbijal sklep sodišča prve stopnje v celoti. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se sodišču prve stopnje naloži, da sprejme tožbo tožnika v obravnavo in da se predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi in izda predlagana začasna odredba, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je v zvezi z izpodbijano odločitvijo o zavrženju dela tožbe zatrjeval zmotnost razlogovanja sodišča prve stopnje, da ni izkazal procesne legitimacije, pa tudi nasprotnost takšnega razlogovanja z novejšo sodno prakso, kot izhaja iz odločb VSM I Ip 436/2017, VSL I Cp 2031/2015 in VSL Cp 184/2014 ter sodbe VS RS III Ips 136/2014. Še zlasti iz slednje izhaja, da iz določbe 168. člena ZIZ ne izhaja, da je vložitev predloga za izvršbo na nepremičnine in predhodna prekinitev izvršilnega postopka predpostavka za vzpostavitev aktivne legitimacije za vložitev tožbe, s katero upnik zahteva vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini na dolžnikovo ime. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, tožniku pa s tem odvzelo tudi pravno varstvo ter kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožbeni zahtevek pod točko 3 uperjen na izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine za vknjižbo hipoteke na sporni nepremičnini in izpodbijani sklep o tem sploh nima razlogov, je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tožniku pa je kršena tudi ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva v okviru 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe je tožnik zatrjeval, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da terjatev tožnika do tretje toženke ni izkazana in da so po 32. členu ZIZ lahko predmet izvršbe vse dolžnikove stvari in pravice, v medsebojnem nasprotju oziroma je izrek o zavrnitvi predloga zoper tretjetoženko v nasprotju z obrazložitvijo. Glede na dejansko lastništvo bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe vsaj zoper prvotoženca in drugotoženko. Tožnik je namreč v predlogu za začasno odredbo pojasnil, da sta na podlagi od leta 1998 dalje izvrševane dobroverne posesti prvotoženec in drugotoženka dejanska lastnika nepremičnine, saj sta to postala s potekom priposestvovalne dobe. Zato je tožnik v tožbi tudi postavil ugotovitveni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice teh toženčev in zahtevek za vzpostavitev ustreznega zemljiškoknjižnega stanja pri tej nepremičnini. Sodišče prve stopnje je takšen zatrjevan način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini po prvotožencu in drugitoženki spregledalo. Sicer pa je tožnik s tožbo zahteval na podlagi posojilne pogodbe vzpostavitev zastavne pravice in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Ker gre v predmetni zadevi tudi za varstvo tožnikovega vrstnega reda, sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ne bi smelo zavrniti. Izpodbijani sklep je tožniku odvzel pravno varstvo, ki ga je v smiselno enakem postopku (I Kpr 25796/2017) omogočilo državnemu tožilstvu. Na predmetni nepremičnini je namreč vknjižena zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve pod I Kpr 25796/2017, vendar le do 17. 11. 2018. Zato pa je izdaja začasne odredbe še toliko bolj nujna. Sodišču prve stopnje je tako očital zmotno uporabo materialnega prava in da je spregledalo dejansko stanje.

3. Pritožba zoper odločitev o zavrženju tožbe je utemeljena, pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo predlagane začasne odredbe pa ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev, da sta prvotoženec in drugotoženka vsak do 1/2 lastnika nepremičnine stavbe 880 dela stavbe 13 k.o. 959 Šoštanj ter odreditev vpisa vknjižbe lastninske pravice nanju v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini za vsakega do 1/2 ter naložitev prvotožencu in drugetoženki izstavitev zemljiškoknjižne listine z njunim dovoljenjem za vknjižbo zastavne pravice za zavarovanje tožnikove denarne terjatve v znesku 36.000,00 EUR s pripadki v korist tožnika, sicer bo sodba nadomestila takšno listino, sprejelo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP, ker je presodilo, da za vložitev tožbe za vpis lastninske pravice na prvotoženca in drugotoženko kot tožnikova dolžnika, po določbi 168/5 ZIZ tožnik s tožbenim nezatrjevanjem, da je kot upnik zoper prvotoženca in drugotoženko kot dolžnika vložil predlog za izvršbo tudi na predmetno nepremičnino in da je izvršilno sodišče zaradi rešitve predhodnega vprašanja izvršilni postopek prekinilo, ni izkazal svojega procesnega upravičenja oziroma procesne legitimacije za vodenje spora za vpis lastninske pravice. Pri tem se je sklicevalo na takšno stališče sodne prakse, ki izhaja iz sodbe VSC Cpg 403/2013. Utemeljene so pritožbene trditve o osamljenosti po sodišču prve stopnje izpostavljene sodne odločbe, pa tudi o zmotnosti takšnega stališča. Z odločbo VS RS III Ips 136/2014 je bila namreč v revizijskem postopku odločba VSC Cpg 403/2013 razveljavljena. V zvezi z v njej zastopanim stališčem pa je revizijsko sodišče pojasnilo, da niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju kot prepričljivemu v celoti pridružuje. Slednje pa pomeni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo določbo 274. člena ZPP, saj za njeno uporabo ni bilo podlage. Glede na naravo kršitve, ki se je pripetila sodišču prve stopnje v fazi predhodnega preizkusa tožbe, ko ta tožencem sploh še ni bila vročena, te pritožbeno sodišče ne more odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrženju dela tožbe, torej v odločitvi pod točko I izreka sklepa, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (3. točka 365. člena ZPP).

5. Neutemeljena je pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno pravno podlago (270. in 271. člen ZIZ) in pravilno poudarilo, da lahko sodišče po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ. Ker je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, je tako sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bi moral tožnik izkazati pogoje, kot jih določata 270. in 271. člen ZIZ. Določila slednjih je tudi v točki 5 obrazložitve sklepa povzelo. Ob presoji trditev tožnika glede tretjetoženke je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da tožnik v predlogu ni navedel nobenih trditev, ki bi se nanašale na obveznost tretjetoženke za poravnavo takšne denarne terjatve tožnika, pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal pogoja iz prvega odstavka 270. člena ZIZ zoper tretjetoženko, zato pa posledično pravilno zavrnilo predlog za izdajo predlagane začasne odredbe zoper tretjetoženko. Pritožbeni očitek o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve je tako neutemeljen. Neutemeljeni pa so tudi smiselni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj med izrekom in takšnimi odločilnimi razlogi ni nobenega nasprotja.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o predlogu tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe zoper prvotoženca in drugotoženko ugotovilo, da je tožnik z navedbami v predlogu izkazal verjetnost zatrjevane denarne terjatve zoper prvotoženca in drugotoženko kot pogodbena zavezanca na podlagi s tožnikom sklenjene posojilne pogodbe, torej je izkazal pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče pa ni ugodilo predlogu zoper njiju zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane kot lastnina prvo in drugotoženke, ampak tretjetoženke. Zato pa glede na zakonska določila ZZK-1 vpis začasne odredbe s takšno prepovedjo v zemljiško knjigo ni možen. Prvotoženec in drugotoženka pa tudi nista lastnika te nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ob takšni presoji res zmotno utemeljevalo nemožnost vpisa v zvezi s pravno poslovnim načinom pridobitve lastninske pravice na nepremičnini in pogoji, kot jih ZZK-1 določa za uspešnost vpisa lastninske pravice na pravno poslovni podlagi. Vendar pa to za pravilnost takšnih zaključkov sodišča prve stopnje ni odločilno. Vpis predlagane začasne odredbe v zemljiško knjigo pri predlagani nepremičnini tudi, če bi bila lastninska pravica prvotoženca in drugotoženke pridobljena na zatrjevan način s priposestvovanjem, ne bi bil mogoč zaradi načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1) in dejstva, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tretjetoženka, zato pa takšna začasna odredba, izdana zoper prvotoženca in drugotoženko, vpisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ne bi dopuščala. Zato pa predlagana začasna odredba zoper prvotoženca in drugotoženko zatrjevanega namena zavarovanja upnikove denarne terjatve zoper njiju ne dosega, saj vpis takšne prepovedi v zemljiško knjigo ne bi bil možen1. Pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve sodišča prve stopnje so tako neutemeljene.

7. Ker sodišče prve stopnje ob odločanju o predlagani začasni odredbi presoja zgolj trditve upnika v predlogu za izdajo izdajo začasne odredbe in v zvezi z njimi izkazanost zakonskih pogojev iz 270. in 271. člena ZIZ, so pravno zmotna pritožbena poudarjanja o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, utemeljevana s trditvami o odvzemu enakega pravnega varstva, kot je bilo to zagotovljeno v kazenskem postopku državnem tožilstvu in nujnostjo zagotovitve varstva vrstnega reda v zemljiški knjigi zaradi prenehanja njegove veljavnosti. Pritožbene trditve zoper odločitev pod točko II. in III. izpodbijanega sklepa so tako neutemeljene.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko II. in III. izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

9. Zaradi neuspešnosti pritožbe in s tem nepotrebnosti pritožbenih stroškov zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe trpi tožnik sam svoje pritožbene stroške v zvezi s to izpodbijano odločitvijo (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z uspešno pritožbo zoper odločitev pod točko I izreka sklepa se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper navedeni sklep v zvezi z odločitvijo pod točko I izreka je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (člen 343/III ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (člen 105a/III ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (člen 87/III ZPP).

Sklep v odločitvi pod točko I izreka se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Sicer pa izdaja predlagane začasne odredbe zoper prvotoženca in drugotoženko ne bi bila možna tudi zato, ker tožnik v predlogu ni zatrjeval nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale takšno ravnanje teh tožencev, ki bi pomenilo nevarnost njunega razpolaganja z nepremičnino, zaradi česar bi bila lahko uveljavitev tožnikovega denarne terjatve zoper njiju onemogočena ali precej otežena (torej izkazanost smiselno zatrjevanega pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ). Tožnik pa tudi ni zatrjeval nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajala verjetnost, da bi s predlagano začasno odredbo prvotoženec in drugotoženka utrpela le neznatno škodo (torej izkazanost smiselno zatrjevanega pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ).