Jedro

Za pomembno pravno vprašanje se po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ne šteje vprašanje, katerega rešitev v praksi ne predstavlja problemov, ker je nanj odgovorjeno že z branjem zakonskih določb. Tako je tudi v tem primeru, saj je obseg sodelovanja stranskega udeleženca v upravnem postopku omejen z njegovim pravnim interesom v (tujem) upravnem postopku, kot to jasno določa 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Katere pa so te pravice v konkretnem upravnem sporu, pa je odvisno od dejanskih okoliščin primera. Ali pa so te v konkretnem primeru pravilno ugotovljene, pa je stvar dejanskega stanja, ki pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dopusten revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 8. 2005, s katero je ta zavrnila pritožbo revidenta zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 17. 6. 2005, s katero je bilo investitorju A. A. izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo poslovnega prostora – avtoličarske delavnice, garaže za tovorna vozila in pomožnega objekta na naslovu B. 40 a, C., na zemljišču parc. št. ... k. o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/2008-15 z dne 24. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident v zvezi z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zatrjuje, da upravna enota pri legalizaciji poslovnega prostora ni pridobila kulturnovarstvenega soglasja in postavlja pri tem pravno vprašanje, ali sme stranski udeleženec, kar je bil revident v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, opozoriti na izostanek z zakonom določenih listin in ali sme v primeru tega izostanka vložiti pritožbo ali ne. Naslednje pravno vprašanje, ki ga revident postavlja pa je, ali sme tožeča stranka v tožbi opozarjati na napake, storjene na prvi stopnji upravnega postopka, če na te postopkovne napake ni opozorila v svoji pritožbi. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Glede na trditveno in dokazno breme in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v več svojih sklepih npr. X Ips 576/2008, X Ips 418/2009, X Ips 263/2008 in X Ips 530/2008. 7. V obravnavanem primeru pa revident ob sicer dokaj konkretno zastavljenih vprašanjih ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ni namreč navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, okoliščin, ki izkazujejo njegovo pomembnost, niti ni obrazložil, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Rešitev vprašanj, ki jih revident zastavlja, pa tudi ne bi prispevala k pravni varnosti oziroma poenotenju uporabe prava na področju uporabe ZUP. Za pomembno pravno vprašanje se namreč po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ne šteje vprašanje, katerega rešitev v praksi ne predstavlja problemov, ker je nanj odgovorjeno že z branjem zakonskih določb. Tako je tudi v tem primeru, saj je obseg sodelovanja stranskega udeleženca v upravnem postopku omejen z njegovim pravnim interesom v (tujem) upravnem postopku, kot to jasno določa 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Katere pa so te pravice v konkretnem upravnem sporu, pa je odvisno od dejanskih okoliščin primera. Ali pa so te v konkretnem primeru pravilno ugotovljene, pa je stvar dejanskega stanja, ki pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni dopusten revizijski razlog.

8. Revident za dovoljenost revizije uveljavlja tudi razlog iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to so zelo hude posledice, ki bi jih povzročila odločitev v izpodbijanem upravnem aktu zanj. Te naj bi mu nastale, ker je investitorjeva stavba na nižjem nivoju od revidentovih nepremičnin, ki mejijo z investitorjemi, zato bi se izpuhi iz investitorjeve delavnice skozi dimnik valili neposredno na revidentove nepremičnine, ki pa niso v obrtni coni, pač pa v bivalnem naselju.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi s temi navedbami zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. Zelo hudih posledic namreč ni določno in konkretno navedel in jih tudi ni izkazal, ker tako ostajajo na pavšalni ravni, jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Revident za te svoje trditve ni predložil nikakršnega dokaza niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.