Jedro

Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da D. D. nima dedne pravice po pokojnem tožniku zaradi trajnega prenehanja življenjske skupnosti, to ne pomeni, da bi se vzpostavila dedna pravica toženke, glede na že navedeni zakonski zadržek za obstoj (s strani toženke zatrjevane) zunajzakonske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predmetni pravdni postopek, prekinjen dne 7. 11. 2014 (zaradi smrti tožnika), nadaljuje, potem ko je rešilo predhodno vprašanje, kdo so dediči po pokojnem tožniku in po prevzemu postopka s strani dedičev.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožbo v predmetni zadevi vložila neupravičena oseba, saj odvetnica A. A. ni bila pooblaščenka pokojnega tožnika B. B., ni ga poznala in ni bila njegova začasna skrbnica, saj je obstajala pravnomočna odločba CSD iz leta 2009, s katero je odločil, da se B. B. skrbnika ne postavi. Šlo je za odločanje ne bis in idem, tudi sama funkcija začasnega skrbnika vlaganja tožb ne dovoljuje. Enako velja za C. C., ki je prevzela skrbniško funkcijo za A. A., njena zahteva je bila zavržena že z odločbo z dne 22. 6. 2009 in tudi ona ni imela pooblastila B. B. Razveze pogodbe pokojni B. B. ni nikoli zahteval in toženka je bila v štirinajstih letih sodnega preganjanja že dvakrat pravnomočno oproščena v kazenskih postopkih. Ker je od vložitve tožbe minilo že skoraj devet let, je postopek zastaral, enako pravica do udeležbe D. B. (ki je umrla pred pozivom sodišča) v postopku. Premoženja iz pogodbe, ki naj bi po smrti pokojnika po sporni pogodbi pripadlo toženki, ta nima, ampak ga imajo dediči, ki jo tožijo.

Toženka je zapuščinskemu sodišču podala dedno izjavo že septembra 2015, ta je po zakonu nepreklicna. Res je v letu 2018 dala še eno izjavo, vendar je lahko veljavna samo prva in je torej dedinja. Iz tega logično sledi, da pokojna D. B. ni dedinja po pokojnem B. B. Z njim v zadnjih sedmih letih pokojnikovega življenja ni imela nobenih stikov, lažno je zatrjevala, da ni vedela, kje pokojnik stanuje, sodno pa ga je preganjala na znanem naslovu. D. B. je pokojnega B. B. dvakrat tožila. Obe tožbi, P 478/2010 in P 1859/2010, izpodbijata pogodbo o dosmrtnem preživljanju, obe sta vpisani v zemljiško knjigo. Nedopustno je, da bi bila pokojna D. B. udeležena še v tretji tožbi zoper odločbo o dosmrtnem preživljanju in spet gre za odločanje ne bis in idem.

Toženka je po izteku pritožbenega roka (zadnji dan je bil 10. 5. 2022) dne 25. 5. 2022 vložila še dopolnitev pritožbe. Ker je bila torej dopolnitev vložena prepozno, sodišče druge stopnje na navedbe iz dopolnitve pritožbe ne odgovarja.

3. Dedinja C. C. v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se postopek, ki je bil prekinjen iz razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki 205. člena ZPP,1 nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa je zato odločilno, kdo so dediči po pokojnem tožniku ter, ali so ti prevzeli pravdni postopek (ali jih je sodnik povabil, naj to storijo).

6. Sodišče prve stopnje je samo rešilo predhodno vprašanje in ugotovilo, da so dediči po pokojnem tožniku D. B. (ki je tudi že pokojna), C. C. in E. B. V zapuščinskem postopku II D 2012/2018, ki se je vodil po pokojni D. B., ki je umrla med predmetnim postopkom, pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta njena dediča hči C. C. in sin E. B., ki sta tudi sicer dediča po pokojnem tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilne razloge glede nadaljevanja postopka z dediči pokojne D. B. navedlo v četrti in peti točki obrazložitve, sodišče druge stopnje se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. C. C. in E. B. sta prevzela predmetni pravdni postopek, zato je odločitev sodišča, da se ta nadaljuje, pravilna in skladna s prvim odstavkom 208. člena ZPP.2

7. Zmotno je razlogovanje toženke, da je dedinja po zapustniku, ker je podala dedno izjavo že septembra 2015 in je ta nepreklicna (dedovanju pa se je odpovedala z dedno izjavo iz leta 2018). V času smrti pokojnega tožnika je bil namreč ta še vedno v pravno veljavni zakonski zvezi z D. B., kar v zapuščinskem postopku ni bilo sporno (priloga C3) in predstavlja zakonski zadržek za obstoj (s strani toženke zatrjevane) zunajzakonske skupnosti, na podlagi katere je toženka uveljavljala svojo dedno pravico po pokojnem tožniku (glej 4.a člen Zakona o dedovanju, ZD, prej 10. člen ZD). Tudi če bi bilo ugotovljeno, da D. B. nima dedne pravice po pokojnem tožniku v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZD (zaradi trajnega prenehanja življenjske skupnosti, kar smiselno zatrjuje toženka),3 to ne pomeni, da bi se vzpostavila dedna pravica toženke, glede na že navedeni zakonski zadržek.4 Toženka tako, četudi bi dokazala, da je živela z zapustnikom v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, glede na obstoj zakonske zveze D. B. in pokojnega tožnika ob njegovi smrti, po njem nima dedne pravice in ne more biti njegova dedinja.

8. Ostale pritožbene navedbe toženke za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa o nadaljevanju postopka po prekinitvi niso odločilne, zato v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradi dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo.

1 V konkretnem primeru je bil postopek prekinjen zaradi smrti tožnika B. B. (v nadaljevanju pokojni tožnik) v skladu s 1. točko 205. člena ZPP. 2 Odločitev bi bila enaka tudi, če bi bilo ugotovljeno, da D. B. nima dedne pravice po pokojnem tožniku. V tem primeru bi bila dediča po pokojnem tožniku (le) C. C. in E. B., saj toženka po zapustniku nima dedne pravice (o tem v nadaljevanju). 3 Določba prvega odstavka 22. člena ZD bi prišla v poštev v primeru, če bi zakonita dediča, tj. otroka zapustnika, oporekala zakoniti ženi zapustnika njeno dedno pravico, pri čemer mora biti izkazano ne le trajno prenehanje življenjske skupnosti, pač pa tudi, da je ta prenehala po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom. 4 Primerjaj sklep I Cp 2477/2017: Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja življenjske skupnosti po 3. točki drugega 22. člena ZD (sedaj prvi odstavek 22. člena) ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4.a členu. Med tema določbama ni povezave in urejata povsem različni situaciji.