Jedro

Ko sodišče ali prekrškovni organ odločata o tem, kateri predpis uporabiti, morata v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, kateri predpis je veljal v času storitve prekrška in ali je bil ta zakon pozneje morebiti spremenjen. Pri tem je treba upoštevati tudi vse vmesne (interimne) predpise, ki v času izvršitve dejanja še niso veljali, prav tako pa ne veljajo več v času sojenja, če so za storilca milejši. Sodišče ni upoštevalo, da je bil materialni predpis, ki je v času storitve določal prekršek, to je 218. člen ZDR-1, v vmesnem času razveljavljen, kar bi moralo, saj se skladno z načelom o retroaktivnosti novega milejšega predpisa (drugi odstavek 2. člena ZP-1 in drugi odstavek 28. člena Ustave RS) v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialne določbe ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca (naj)milejši.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Mariboru spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo M. in odgovorno osebo I. D. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Murska Sobota - Maribor, je s plačilnim nalogom z dne 3. 5. 2016 pravno osebo M. spoznal za odgovorno storitve prekrška po 15. točki prvega odstavka 218. člena v zvezi s 155. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13, v nadaljevanju ZDR-1), odgovorno osebo I. D. pa za odgovornega storitve prekrška po 15. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 218. člena ter v zvezi s 155. členom ZDR-1. Pravni osebi je izrekel globo v višini 1.500,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v višini 150,00 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19. 12. 2017 plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo v pravi opredelitvi prekrška tako, da je pravno osebo, ob upoštevanju novele ZDR-1A (Uradni list RS, št. 52/2016), spoznalo za odgovorno storitve prekrška po 15. točki prvega odstavka 217. a člena ZDR-1, odgovorno osebo pa po četrtem odstavku 218. člena v zvezi s 15. točko prvega odstavka 217. a člena ZDR-1. Zahtevo za sodno varstvo zagovornikov pravne in odgovorne osebe je zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da mora pravna oseba plačati 150,00 EUR, odgovorna oseba pa 40,00 EUR sodne takse.

2. Zoper sodbo okrajnega sodišča v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa je vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v njenem uvodu, zaradi kršitve iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 2. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi. Navaja, da je okrajno sodišče ob izdaji izpodbijane sodbe prekršilo načelo o uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1, drugega odstavka 28. člena Ustave RS in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo, da je po vložitvi zahteve začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 33/16 - PZ-F), ki je razveljavil prekrškovno določbo 218. člena ZDR-1, kar je povzročilo, da dejanje, ki se v obravnavanem postopku očita pravni in njeni odgovorni osebi, v določenem obdobju po storitvi dejanja ni bilo inkriminirano kot prekršek.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni in odgovorni osebi in njunim zagovornikom, ki v odgovoru z dne 23. 8. 2018 pritrjujejo zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

4. Iz načela zakonitosti v kazenskem pravu izhaja, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno (prvi odstavek 28. člena Ustave RS). Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši (drugi odstavek 28. člena Ustave RS). To ustavno načelo je na področju prekrškovnega prava normativno konkretizirano v 2. členu ZP-1. Ta v prvem odstavku določa, da ne sme biti nikomur izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Če pa se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Ko sodišče ali prekrškovni organ odločata o tem, kateri predpis uporabiti, morata v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, kateri predpis je veljal v času storitve prekrška in ali je bil ta zakon pozneje morebiti spremenjen. Pri tem je treba upoštevati tudi vse vmesne (interimne) predpise, ki v času izvršitve dejanja še niso veljali, prav tako pa ne veljajo več v času sojenja, če so za storilca milejši. Za pravilno uporabo milejšega predpisa je bistveno, da je položaj storilca prekrška ugodnejši, kot bi bil v primeru uporabe predpisa, ki je veljal v času storitve prekrška, pri čemer je treba presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega predpisa kot celote na konkretni položaj storilca. Nesporne so pri tem situacije, ko novi predpis nekega dejanja ne opredeljuje več kot prekršek (dekriminacija dejanja), ko omogoča izrek milejše sankcije (določa nižji posebni minimum ali nižji posebni maksimum ali oboje oz. ne določa stranske sankcije) ali ko dopušča na primer široke možnosti za omilitev sankcije.1 Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah2 poudarilo, da morajo prekrškovni organi in sodišča pri odločanju upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov vse do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

5. V obravnavani zadevi sta bila pravna oseba M. in njena odgovorna oseba I. D. z izpodbijano sodbo v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa spoznana za odgovorna storitve prekrška po 15. točki prvega odstavka 217. a člena ZDR-1, odgovorna oseba še v zvezi s četrtim odstavkom 218. člena istega zakona, ker v opisu prekrška navedenih mesecih v letu 2015 pri štirih naključno izbranih delavcih nista zagotovila spoštovanja določbe 155. člena ZDR-1, skladno s katero ima delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da je dne 24. 5. 2016, to je po storitvi očitanega prekrška in pred izdajo izpodbijane sodbe, začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika (novela PZ-F), ki je v prehodnih in končnih določbah, zapisanih v 78. členu,3 razveljavil, med drugim, prekrškovno določbo 218. člena ZDR-1. Razveljavitev te določbe je za položaj pravne in odgovorne osebe nedvomno pomenila spremembo na milejše, saj je povzročila, da očitano dejanje v določenem obdobju po storitvi dejanja ni bilo določeno kot prekršek. Z drugimi besedami povedano, razveljavitev prekrškovne določbe 218. člena ZDR-1 je povzročila (vmesno) dekriminacijo očitanega dejanja kot prekrška. Do navedene razveljavitve določb ZDR-1 je sicer prišlo zaradi očitne pomote oziroma redakcijske napake zakonodajalca pri označbi predpisa, ki se razveljavi, in navedbi uradnega lista.4 Kmalu po sprejemu novele PZ-F je bila zato po nujnem zakonodajnem postopku sprejeta novela ZDR-1A, ki je začela veljati 30. 7. 2016, in ki je pod 217. a členom ZDR-1 ponovno uveljavila razveljavljene prekrškovne določbe, pri čemer se vsebina določb glede na prejšnji 218. člen ZDR-1 ni spremenila, prav tako se niso spremenile sankcije za očitani prekršek. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, ki se v tem postopku očita pravni in odgovorni osebi, v času od 24. 5. 2016, ko je začela veljati novela PZ-F, do 29. 7. 2016 ni bilo predpisano kot prekršek.

7. Sodišče, ki je z izpodbijano sodbo o zahtevi za sodno varstvo zagovornikov pravne in odgovorne osebe razsodilo dne 19. 12. 2017, je pri odločanju, ob upoštevanju novele ZDR-1A, po uradni dolžnosti sicer spremenilo pravno opredelitev prekrška na način, kot izhaja iz 1. točke te sodbe. Vendar pa pri tem ni upoštevalo, da je bil materialni predpis, ki je v času storitve določal prekršek, to je 218. člen ZDR-1, v vmesnem času razveljavljen, kar bi moralo, saj se skladno z načelom o retroaktivnosti novega milejšega predpisa (drugi odstavek 2. člena ZP-1 in drugi odstavek 28. člena Ustave RS) v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialne določbe ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca (naj)milejši, pri čemer morajo, kot je že bilo predhodno pojasnjeno, prekrškovni organi in sodišča upoštevati vse spremembe materialnopravnih predpisov, in to vse do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

8. Ker dejanje, ki se očita pravni in odgovorni osebi, v določenem obdobju med storitvijo prekrška in pravnomočnostjo sodbe o prekršku ni bilo določeno kot prekršek in niso bile predpisane sankcije zanj, je treba skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 ugotoviti, da dejanje, zaradi katerega je bil uveden predmetni postopek o prekršku, ni prekršek.

C.

9. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Posledično je spremenilo tudi odločbo o stroških postopka, in sicer tako, da stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

1 Gl. na primer sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 89/2012 z dne 18. 10. 2012. 2 Tako na primer sodbe IV Ips 89/2012 z dne 18. 10. 2012, IV Ips 60/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 83/2015 z dne 19. 1. 2016, IV Ips 56/2016 z dne 20. 12. 2016 in druge. 3 Za obravnavano zadevo relevanten prvi odstavek 78. člen PZ-F se v polnem besedilu glasi: „Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednje določbe: 218., 219., 220., 221., 222. in 223. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13). 4 Gl. Predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1A) z dne 9. 6. 2016, Poročevalec Državnega zbora z dne 10. 6. 2016.