Jedro

Za sporni objekt je bilo v vsem časovnem obdobju od njegove gradnje do danes potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo, v zadevi pa ni sporno, da tožnika z gradbenim dovoljenjem za sporni objekt ne razpolagata.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta tlorisne velikosti cca 7 x 6 m, ki po višini obsega klet in pritličje, zaključenega z dvokapno streho, na zemljišču s parc. št. 2538/1 k.o. ... Naložila jima je, da takoj po prejemu odločbe ustavita njegovo nadaljnjo gradnjo (1. točka), da ga do 29. 1. 2015 odstranita in vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (6. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (3. točka) in še odločeno, da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnika za gradnjo omenjenega objekta nista pridobila gradbenega dovoljenja, kar sta sama izjavila na zapisnik. Ker gre za nelegalno gradnjo, so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. 4. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je izpodbijana odločba zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih nezakonita, ker je ni mogoče preizkusiti. Njen izrek ni izvršljiv, saj ga toženka ni konkretizirala. Iz navajanj toženke ne moreta razbrati, ali se govori o objektu, glede katerega se izvaja gradnja, ali o objektu, ki je že zgrajen, saj iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil objekt zgrajen in se uporablja za bivanje. V postopku je bilo kršeno temeljno načelo varstva pravic strank in varstvo javne koristi iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), načelo zakonitosti iz 8. člena ZUP ter načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sklicujeta se tudi na materialnopravno nezakonitost odločbe, saj v konkretnem primeru ni šlo za nelegalno gradnjo. Glede objekta na parceli št. 2538 k.o. ... je Upravna enota Novo mesto 30. 7. 1998 izdala odločbo, s katero je bilo pravni prednici tožnikov dovoljena priglasitev vzdrževalnih del na gospodarskem poslopju ter je Elektro ... d.d. podal elektroenergetsko soglasje z dne 9. 9. 1998, s katerim se je zagotovila nova priključitev. Vse to pomeni, da je bil obstoječi objekt zgrajen skladno z gradbenim dovoljenjem, saj se vzdrževalna dela lahko dovolijo zgolj na legalnem, ne pa na nelegalnem objektu. Izpodbijana odločba posega v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

8. Sodišče najprej ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s 152. členom ZGO-1. Inšpekcijski ukrepi po tej določbi namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

9. Iz uvodoma navedenih določb ZGO-1 nadalje izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi za tako gradnjo pridobil predpisano gradbeno dovoljenje. Izjema torej niso niti primeri, ko so bili objekti zgrajeni v času pred ZGO-1 veljavnih predpisov (ZGO/84, ZGO/73 in predhodni).

10. Po navedbi tožnikov samih je bil sporni objekt - zidanica zgrajen leta 1985 v velikosti 4,50 x 6 m, v višini kleti in pritličje. V tem času je veljal Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), ki je določal za vsako gradnjo pridobitev gradbenega dovoljenja, razen za objekte, za katere ni predpisano lokacijsko dovoljenje ter za dela, ki se ne štejejo za rekonstrukcijo objektov, napeljav in opreme po tem zakonu, in zanje zadostuje priglasitev del organu, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja. V drugem odstavku 51. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) je bilo določeno, da lahko občinska skupščina predpiše, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za graditev pomožnih objektov. Sodišče se pridružuje stališču organa druge stopnje, da sporni objekt ni pomožni objekt glede na določila ZGO in ZUN ter da je bilo zanj potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

11. Nadalje so od leta 2002 veljale določbe ZGO-1, ki v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta, lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. 3.a člen ZGO-1 pa določa, da se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja, vendar ne v nasprotju s prostorskim aktom. Razvrščanje objektov na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne določi Vlada s svojim predpisom v skladu z 8. členom ZGO-1. V skladu z leta 2003 sprejetim Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik) se sporni objekt – zidanica ne šteje za pomožni kmetijsko-gozdarski objekt. 12. Naslednji pravni predpis, ki je urejal področje razvrstitve objektov je bila Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, kjer zidanica prav tako ni navedena med enostavnimi objekti, za katere ne bi bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. V časovnem smislu naslednji predpis, ki je pokrival sporno področje, je bila Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je za zidanico prav tako določila, da spada med objekte za kmetijske proizvode in dopolnilno dejavnost, za katero je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

13. Za sporni objekt je bilo torej v vsem časovnem obdobju od njegove gradnje do danes potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo, v zadevi pa ni sporno, da tožnika z gradbenim dovoljenjem za sporni objekt ne razpolagata.

14. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke, stranka pa lahko do teh razlogov v tožbi zavzame stališče, če se z njimi ne strinja. Sodišče zato zavrača tožnikov ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker naj v njej ne bi bili navedeni odločilni razlogi za odločitev. Res je prvostopenjski organ precej skopo obrazložil dejstvo, zakaj je bilo za sporno gradnjo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, vendar je omenjeno razlago pravilno razširil drugostopenjski organ s citiranjem predpisov, na podlagi katerih je razvidno, da je bilo potrebno za sporno gradnjo v vseh časovnih obdobjih pridobiti gradbeno dovoljenje.

15. Po presoji sodišča je izrek izpodbijane odločbe dovolj konkretiziran, saj je natančno določeno, kateri objekt se mora prenehati graditi in ga morata tožnika odstraniti. Tožnika v tožbi ne konkretizirata zatrjevanih kršitev ustave, ki naj bi jima nastale z izvrševanjem izpodbijane odločbe, pa tudi ugovor kršenega načela zaslišanja strank je protispisen (zapisnik z dne 23. 10. 2014). Trditve o legalnih vzdrževalnih delih na objektu pa ne spremenijo pravnorelevantnega dejstva, da z gradbenim dovoljenjem za sporni objekt tožnika ne razpolagata.

16. Ker so ostale tožbene navedbe za odločitev v zadevi pravno nepomembne, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).