Jedro

Če tožnik kot prosilec izredne brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje premoženjskega pogoja (njegovo premoženje presega 20 minimalnih plač), je bila njegova prošnja pravilno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbi tožene stranke obe z dne 9.9.2004. S prvo navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.4.2003 in za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči. Z drugo navedeno odločbo pa je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopkih pred sodišči na prvi in drugi stopnji, ki se vodijo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in pred Okrajnim sodiščem v Domžalah in za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi ter za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo. Tožena stranka je obe prošnji zavrnila zato, ker je ugotovila, da tožnikovo premoženje presega višino 20 minimalnih plač. Premoženjski pogoj ni izpolnjen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da je tožena stranka odločila na podlagi 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po tej določbi se ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega vrednosti premoženja iz 1. odstavka 19. člena tega zakona. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik samska oseba ter je njegov sin M.Š. dopolnil starost 26 let že leta 2003. Tožnikov lastni dohodek v smislu 2. odstavka 13. člena ZBPP znaša 137.567,08 SIT. Tako ne presega dvakratnega zneska minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo, ki znaša 117.500,00 SIT, ko je določena v 6. členu Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004 do 2005. Vendar tožnikovo premoženje presega vrednost premoženja iz 1. odstavka 19. člena ZBPP. To je tožena stranka ugotovila na podlagi podatkov, ki jih je predložil tožnik in na podlagi podatkov, ki si jih je pridobila v skladu z 2. alineo 1. odstavka 33. člena ZBPP pri organih oziroma organizacijah, ki razpolagajo s podatki o tožniku. Ugotovila je tožnikove prihranke v znesku 90.848,15 SIT (na transakcijskem računu pri Banki D. d.d.), vrednost tožnikovih vrednostnih papirjev v višini 74.400,00 SIT ter ocenjeno vrednost tožnikovega avtomobila znamke D.G.C., v višini 1.000.000 SIT in avtomobila znamke P., v višini med 50.000,00 in 100.000,00 SIT. Ugotovila je tudi, da je tožnik vpisan kot ustanovitelj pri redno vpisanem subjektu N., proizvodno trgovsko podjetje d.o.o., M. (po podatkih sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani). Glede na zakonsko določeno minimalno vrednost ustanovitvenega kapitala v višini najmanj 2.100.000,00 SIT, ki jo določa 1. odstavek 410. člena Zakona o gospodarskih družbah kot spodnjo mejo vrednosti osnovnega kapitala (osnovna glavnica) družbe z omejeno odgovornostjo, je pravilen zaključek tožene stranke, da premoženje, ki ga ima tožnik v lasti in posesti in z njim lahko razpolaga, presega vrednost premoženja iz 1. odstavka 19. člena ZBPP in sicer v višini 20 minimalnih plač, kar znaša 2.350.000,00 SIT. Odločitvi tožene stranke sta pravilni in v skladu s podatki listin v priloženih upravnih spisih. Tožnik ne ugovarja, da je ustanovitelj podjetja N., ne nasprotuje ugotovljenemu znesku gotovinskih prihrankov in vrednostnih papirjev niti ocenjeni vrednosti avtomobilov P. in D.G.C. Za trditev, da ni lastnik osebnega avtomobila D.G.cC. ni predložil nobenih dokazov. Tožnikovo premoženje že zgolj ob upoštevanju nespornih podatkov o znesku gotovinskih prihrankov (90.848,15 SIT) in vrednostnih papirjev (71.400,00 SIT) ter ob upoštevanju dejstva, da je tožnik ustanovitelj gospodarske družbe N. d.o.o. (ustanovitveni kapital 2.100.000,00 SIT) ter lastnik avtomobila D.G.C. v vrednosti 1.000.000,00 SIT, očitno presega zakonsko določeni cenzus v višini 22 minimalnih plač, ki znaša 2.350.000,00 SIT. Odločbi tožene stranke sta zato pravilni in zakoniti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Upravno sodišče RS ni upoštevalo navedb in dokazov v tožbi. Ker so sporna dejstva, bi moralo razpisati glavno obravnavo. Podjetje N. d.d. M. že od same ustanovitve ni bilo nikdar aktivno. Ustanovitveni kapital je ob ustanavljanju družbe predstavljal stroj ..., ki je sedaj brez vrednosti. Soustanoviteljica družbe je tudi tožnikova bivša žena. Sodišče bi lahko upoštevalo največ polovico ustanovitvenega kapitala. Podjetje že več let ni izdelalo ustrezne bilance in nima odprtega transakcijskega računa, preko katerega bi poslovalo. Ugotovitev vrednosti osebnega vozila D.G.C. je napačna. Kupljeno je bilo 26.6.2003 za znesek 450.000,00 SIT. Osebni avtomobil P. je bil zarubljen.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je upravno sodišče pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbi tožene stranke, s katerima je ta zavrnila tožnikovi prošnji za odobritev izredne brezplačne pravne pomoči. Iz vložene tožbe izhaja, da tožnik ni izpodbijal ugotovljene višine gotovinskih prihrankov in vrednostnih papirjev niti ne vrednosti osebnega vozila D.G.C. Ni imel konkretnih ugovorov na tiste dejanske okoliščine, na podlagi katerih sta tožena stranka in upravno sodišče presodila, da tožnikovo premoženje presega višino 20 minimalnih plač in da zato ni izpolnjen eden izmed pogojev za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči. Ker glavne obravnave ni zahteval, za svoj ugovor, da ni lastnik osebnega vozila D.G.C., pa ni ponudil nobenih konkretnih dokazov, po presoji pritožbenega sodišča upravno sodišče ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je v zadevi odločilo na seji.

Upravno sodišče je pri vrednosti podjetja N. izhajalo iz vrednosti ustanovitvenega kapitala. Zato tožnik te presoje ne more izpodbijati s pavšalno trditvijo o "brezvrednosti" konkretnega stroja. Pri ostalih trditvah o istem podjetju pa gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS). Takšno novoto predstavlja tudi tožnikov pritožbeni ugovor o vrednosti osebnega vozila D.G.C. Takšnega ugovora tožnik v upravnem sporu na prvi stopnji ni uveljavljal. Ob navedenih ugotovitvah okoliščina, da je bil avto P. zarubljen niti ni pomembna.

Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo zato materialno pravo (določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči) pravilno uporabljeno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.