Jedro

Listina, s katero predlagateljica utemeljuje svoj zemljiškoknjižni predlog za vpis, je sporazum o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja, katerega sta že predhodno na originaren način pridobila oba zakonca skupaj in je sklenjen na podlagi 58. člena ZZZDR. V obravnavanem primeru zato ne gre za promet z nepremičninami, za kakršnega so predpisani pogoji za vpis iz 38. člena ZZK-1, niti ne gre za posadno listino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Dn 1 z dne 16.11.2011 se razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom opr. št. Dn 1 z dne 16. 11. 2011 odločilo, da se ne dovoli predlagana vknjižba lastninske pravice na ime predlagateljice z deležem do 1 pri uvodoma navedenih nepremičninah na podlagi Pogodbe o priznanju lastninske pravice med zakoncema, sestavljene v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 2 z dne 5.7.2011 pri notarki M.R.T., ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za predlagano vknjižbo. Ugovor predlagateljice zoper ta sklep je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila. Zgoraj citirano pogodbo med zakoncema je opredelila kot posadno listino, za katero se prav tako uporabljajo pravila o pogojih za overitev zemljiškoknjižnega dovolila (1. točka tretjega odstavka in četrti odstavek 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1). Upoštevaje to in ugotovitev, da se z zemljiškoknjižnim dovolilom dovoljuje vpis pridobitve (so)lastninske pravice v korist predlagateljice je presodila, da bi moralo biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo tudi potrdilo o namenski rabi, ki ga predpisuje prvi odstavek 38. člena ZZK-1. Zoper sklep o ugovoru se predlagateljica pritožuje in predlaga spremembo odločitve tako, da se vpis dovoli. Navaja, da svojo napačno odločitev sodišče prve stopnje utemeljuje z dejstvom, da zemljiškoknjižnemu predlogu ni bilo predloženo potrdilo pristojnega organa o namenu rabe nepremičnine, ki ga zahteva 38.člen ZZK-1. Predlagateljica vztraja, da so pogoji za predlagani vpis izpolnjeni. Povzema določbi prvega in drugega odstavka 38. člena ZZK-1 in navaja, da določata, da je potrebno pri prometu z nepremičninami zemljiškoknjižnemu dovolilu priložiti potrdilo o namenski rabi, iz katerega je glede na namen rabe razvidno, ali je po posebnem zakonu, ki ureja promet tiste vrste nepremičnine, potrebno pridobiti še soglasje ali odobritev pristojnega organa oz. potrdilo, da tako soglasje ali odobritev nista potrebna. Namen te določbe je varstvo javnega interesa pred zasebnim, ko gre za promet z določenimi vrstami nepremičnin. Pogodba o priznanju lastninske pravice med zakoncema, na podlagi katere je bil predlagan konkretni vpis, pa je pravni posel med zakoncema, s katerim ugotavljata, kaj predstavlja njuno skupno premoženje in usklajujeta dejansko lastninsko stanje med njima. V konkretnem primeru torej ne gre za promet z nepremičninami, zato 38. člen ZZK-1 ni upošteven in zahtevana priloga ni potrebna. Kot navaja, z namenom poenotenja prakse zemljiškoknjižnih sodišč prilaga sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu št. Sdn 3 in sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cdn 8000000140/2011. Ne strinja se z oceno sodišča, da gre v tej zadevi dejansko za posadno listino, zato ni primerno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cdn 8000000147/2011, katere predmet je bila posadna izjava, podana v zvezi s priposestvovanjem.

Pritožba je utemeljena.

Glede na prvi odstavek 38. člena ZZK-1 mora biti tedaj, ko se z zemljiškoknjižnim dovolilom dovoljuje vpis pridobitve lastninske pravice, zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo potrdilo pristojnega organa o namenski rabi nepremičnine po prostorskih aktih in morebitnih prostorskih ukrepih, ki veljajo na območju, na katerem nepremičnina leži. Drži, kar navaja pritožba, da je potrdilo potrebno zato, ker omogoča ugotovitev, ali in kakšna je omejitev pri prenosu lastništva na novega pridobitelja in posledično ugotovitev, ali kakšno odobritev, potrdilo oz. soglasje je potrebno predložiti glede na drugi odstavek 38. člena ZZK-1. Ta namreč določa, da je v primeru, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je po zakonu, ki ureja promet tiste vrste nepremičnin, med katere glede na namen rabe iz potrdila o nemenski rabi spada tudi nepremičnina iz zemljiškoknjižnega dovolila, potrebno pridobiti soglasje oziroma odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo pristojnega organa, da taka odobritev ali soglasje ni potrebno, dovolilu treba priložiti tudi navedeno soglasje, odobritev oziroma potrdilo.

V konkretni zadevi pa je listina, s katero predlagateljica utemeljuje svoj zemljiškoknjižni predlog za vpis, v obliki notarskega zapisa sestavljena Pogodba o priznanju lastninske pravice med zakoncema (predlagateljico in P.P., zemljiškoknjižnim lastnikom uvodoma navedenih nepremičnin) z ustreznim zemljiškoknjižnim dovolilom. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in vsebine same listine, v njej pogodbeni stranki soglasno ugotavljata, da so nepremičnine njuno skupno, tekom zakonske zveze pridobljeno premoženje, hkrati pa sta si to skupno premoženje tudi razdelila skladno s sporazumno ugotovljenima deležema na njem - vsakega do 1/2, zaradi česar je vknjiženi zakonec predlagateljici izdal ustrezno zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo njenega solastninskega deleža. Gre za sporazum o (ugotovitvi in) razdelitvi skupnega premoženja, katerega sta ga že predhodno na originaren način pridobila oba zakonca skupaj1 in je sklenjen na podlagi določbe 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je specialna določba o razdelitvi skupnega premoženja zakoncev.

Glede na navedeno torej v obravnavani zadevi ne gre za promet z nepremičninami, za kakršnega so predpisani pogoji za vpis iz 38. člena ZZK-1, niti ni mogoče pritrditi pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, češ da gre za posadno listino, ki jo predvideva 1. točka tretjega odstavka 40. člena ZZK-1. Zato se na situacije, kot je ta, določba 38. člena ZZK-1 ne nanaša. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne pravne presoje sprejelo napačen zaključek, da je predložitev potrdila o namenski rabi nujno potreben pogoj za (1) konkretno predlagano vknjižbo. V posledici tega tudi na nepredložitev potrdila oprti končni odločitvi zemljiškoknjižne pomočnice in sodnice nista pravilni. Zato je pritožbeno sodišče sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo sodnici, da po presoji siceršnjih pogojev za dovolitev vpisa (148. člen ZZK-1) v zadevi ponovno odloči. Odločitev temelji na določbi 5. točke prvega odstavka 161. člena ZZK-1. op. št. 1: Glej še drugi odstavek 51. člena ZZZDR.