Jedro

Upoštevati je treba dikcijo 2. odst. 130. čl. ZPPSL, ki konkretno in na prvem mestu omenja vrnitev premoženjskih koristi, le na splošno pa pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Kriterij "ekonomske neupravičenosti" bi izhajal iz dejstva, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, katerega cilj je, da se vnovči njeno premoženje in iz tako oblikovane stečajne mase poplačajo upniki; skladno s tem ciljem ne bi bilo, če bi tožeča stranka šele pridobivala blago, ki bi ga nadalje morala vnovčevati. Predmet izpodbijanja ni bila le izročitev toženi stranki blaga tožeče stranke po spornem računu, ampak tudi kompenzacija, ki je bila zatem sklenjena s toženo stranko. S kompenzacijo je bil ustvarjen položaj, ko sta si stopili nasproti dve denarni terjatvi. Tudi glede na to je sodišče prve stopnje upravičeno dosodilo, da mora tožena stranka vrniti v stečajno maso denarni znesek.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo, da nima pravnega učinka proti stečajni masti tožnika pravno dejanje, tožnikova izročitev in dobava blaga po računu št. 26674 z dne 30.9.2002 ter sklenjena kompenzacija z dne

30.9.2002, na podlagi katere je tožnik poplačal svoje obveznosti do toženca v višini 333.947,52 SIT; II.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni vrniti v stečajno maso znesek v višini 200.715,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2003 do plačila, ter tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 112.796,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo glavnice z zamudnimi obrestmi ter stroškov postopka, navedena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v navedenem delu kot neutemeljen zavrne, tožeči stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški postopka vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po 2. odst. 130. čl. ZPPSL je dolžna oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbijanega pravnega dejanja po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Ta pravila izhajajo iz

190. čl. OZ in določajo, da je potrebno prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je tožena stranka prejela blago, bi sodišče denarnemu zahtevku na vrnitev vrednosti navedenega blaga lahko ugodilo le v primeru, da bi ugotovilo, da vrnitev blaga ni mogoča. Da vrnitev blaga ni mogoča, sodišče ni ugotovilo in tudi ne bi moglo ugotoviti, saj dejstvo, da je blago mogoče vrniti, med strankama v postopku sploh ni bilo sporno. Za zmotno uporabo 190. čl. OZ gre, če sodišče pri presoji načina vrnitve neupravičeno pridobljenega uporablja kriterij "ekonomske upravičenosti vrnitve". Iz spisa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka sploh uveljavljala ekonomsko nesmotrnost vrnitve blaga, ker je tožeča stranka v stečaju že več kot eno leto in je povsem prenehala z opravljanjem svoje dejavnosti. Takšni razlogi za razsojo pod tč. 2 izreka sodbe so protispisni in je zato podana absolutna bistvena kršitev postopka. Tožena stranka je tožbeni zahtevek pod tč.

1. pripoznala že v odgovoru na tožbo in je navedla, da sama ni dala povoda za tožbo. Nasprotovala je le zahtevku za vplačilo denarne vrednosti premoženjske koristi, ki je bila dosežena z izpodbijanima dejanjema - z izročitvijo blaga po računu št. 26674 z dne 30.9.2002 in kompenzaciji terjatve tožeče stranke za plačilo navedenega blaga in terjatve tožene stranke za plačilo njene odprte terjatve do tožeče stranke. Nasprotovala je tudi stroškovnemu zahtevku. Glede na to, da je tožbeni zahtevek pod tč. 1 izreka tožena stranka pripoznala, ZPP za takšen primer narekuje izdajo sodbe na podlagi pripoznave in odločanje o stroških postopka na podlagi 157. čl. ZPP. Za primer, da bo tožena stranka uspela s pritožbo zoper sodbo pod tč. 2 izreka, je potrebno o stroških odločati na podlagi 157. čl. ZPP.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet izpodbijanja v obravnavanem primeru pravno dejanje tožeče stranke, in sicer njena dobava in izročitev toženi stranki blaga po računu št. 26674 z dne 30.9.2002 ter istega dne sklenjena kompenzacija, na podlagi katere je tožeča stranka poplačala svoje obveznosti do tožene stranke.

Potem, ko je pripoznala tožbeni zahtevek v njegovem ugotovitvenem delu (1. tč. izreka), je bila za toženo stranko ključna njena trditev, da je tožeči stranki pripravljena vrniti blago, na katero se nanašajo posledice uspelega izpodbijanja. V zvezi s tem sta se tako sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka sklicevala na 2. odst. 130. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), ki določa, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Pri tem pa tožena stranka navedeno določilo razume tako, kot da v celoti napotuje na splošna pravila vračanja neupravičeno pridobljenega (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), pri katerem je primarna obveznost vrnitve prejetega, in le v primeru, če vrnitev blaga ne bi bila mogoča, bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo denarnemu zahtevku na vrnitev vrednosti tega blaga (v obravnavanem primeru ta situacija ni podana, ker je vrnitev blaga potrditvah tožene stranke mogoča in ga je ta stranka tudi pripravljena tožeči stranki vrniti). Pritožbeno sodišče s stališčem tožene stranke ne soglaša. Najprej je treba upoštevati že dikcijo 2. odst. 130. čl. ZPPSL, ki konkretno in na prvem mestu omenja vrnitev premoženjskih koristi, le na splošno pa pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da kriterij "ekonomske neupravičenosti" vrnitve v naravi res ne bi izhajal iz 190. čl. OZ, ravno tako pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne iz 96. čl. OZ (ta določa, da je treba vrniti, kar je bilo dano na podlagi izpodbojne pogodbe, ki je bila razveljavljena, če pa to ni mogoče, ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo). Navedeni kriterij bi izhajal iz dejstva, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, katerega cilj je, da se vnovči njeno premoženje in iz tako oblikovane stečajne mase poplačajo upniki; skladno s tem ciljem ne bi bilo, če bi tožeča stranka šele pridobivala blago, ki bi ga nadalje morala vnovčevati. Če je torej sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotavljalo ekonomsko neupravičenost ali nesmotrnost vrnitve blaga, jo je skozi določila ZPPSL, tako da gre v tem primeru za vprašanje uporabe materialnega prava, ne pa za kršitev postopka, za katerega se zavzema pritožba. Končno pa gre v obravnavani zadevi tudi za to, da predmet izpodbijanja ni bila le izročitev toženi stranki blaga tožeče stranke po spornem računu, ampak tudi kompenzacija, ki je bila zatem sklenjena s toženo stranko. S kompenzacijo je bil ustvarjen položaj, ko sta si stopili nasproti dve denarni terjatvi (terjatev tožeče in terjatev tožene stranke). Tudi glede na to je sodišče prve stopnje upravičeno dosodilo, da mora tožena stranka vrniti v stečajno maso denarni znesek.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa ni utemeljena pritožba niti zoper odločitev o stroških postopka, ravno tako pa tudi ne sklicevanje tožene stranke na 157. čl. ZPP. Ta res določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške, vendar pa v obravnavanem primeru tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka tako, kot ga je postavila tožeča stranka, ampak je pripoznala le njegov ugotovitveni del, sodišče prve stopnje pa je moralo odločiti o dajatvenem delu tožbenega zahtevka, glede tega pa tožena stranka v pravdi ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.