Jedro

Dejstvo, da je v pravdni zadevi zaradi razveze zakonske zveze med oškodovanko in osumljenim sodeloval sodnik, ki je kot član zunajobravnavnega senata sodeloval pri odločitvi, da se zoper osumljenega uvede preiskava zaradi suma kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki presegajo okvir subjektivnega prepričanja osumljenega o pristranskosti sodnika, in dokazov zanje, ne daje zadostne podlage za zaključek, da je podan razlog za izločitev sodnika iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, oziroma, da je bil zaradi tega senat nepravilno sestavljen.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je ob odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Kopru KT 32/2015 z dne 20. maja 2015 zoper osumljenega A.B. uvedel preiskavo, ker naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1. Zoper sklep se pritožujejo zagovorniki osumljenega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona (prvi odstavek 372. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP) in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 373. v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP). Predlagajo, da Višje sodišče v Kopru pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in postopek preiskave, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. I Kpr 20827/2015 (II Ks 30837/2015, Ks 433/2015), ustavi (na podlagi prvega in četrtega odstavka 181. člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Preiskava se začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, namen preiskave pa je, da se v njej zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, dokazi za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ali da bi bila njihova izvedba zveza s težavami, kot tudi drugi dokazi, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo (167. člen ZKP).

Zagovorniki najprej očitajo sodišču prve stopnje, da je bila kršena osumljenčeva pravica do nepristranskega sojenja. Kot navajajo, je v tem primeru podana okoliščina, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP), saj je član senata, M.Š., sodeloval tudi v pravdni zadevi zaradi ločitve zakonske zveze, odločitve o varstvu in vzgoji ter določitve stikov, ki je potekala med osumljencem in oškodovanko pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. IV P 260/2014. Ta sodnik je bil že predhodno seznanjen z okoliščinami, ki niso v zvezi s tem postopkom, že v pravdnem postopku pa je bil izrazito pristranski oziroma neutemeljeno naklonjen oškodovanki in osumljencu na narokih večkrat onemogočil uresničitev načela kontradiktornosti oziroma odgovor na navedbe nasprotne stranke. Ker je v senatu sodeloval sodnik, ki je bil pristranski in predhodno seznanjen z dejstvi, ki niso predmet kazenskega postopka in jih je očitno štel v škodo osumljencu, je bil senat nepravilno sestavljen, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je resnična trditev zagovornikov, da je pri razvezi zakonske zveze med oškodovanko in osumljenim sodeloval sodnik M.Š., vendar so pritožbene navedbe premalo konkretne in ni mogoče presoditi utemeljenosti očitkov. Sodniku se namreč zgolj pavšalno očita seznanjenost z okoliščinami, ki niso v zvezi s tem postopkom, izrazito pristranskost oziroma neutemeljeno naklonjenost oškodovanki, ki naj bi bila v tem, da je sodnik osumljencu na narokih večkrat onemogočil uresničitev načela kontradiktornosti oziroma odgovor na navedbe nasprotne stranke, zagovorniki pa teh očitkov niso konkretizirali niti s tem v zvezi predlagali nobenih dokazov. Nasprotno je iz kopije listine iz spisa IV P 260/2014 na listovni št. 38 do 39 spisa razvidno, da je bila v navedeni zadevi glede odločitve o varstvu in vzgoji ter določitve stikov z mladoletnima hčerkama sklenjena sodna poravnava, obe stranki pa sta zastopali odvetnici, kar ne govori v prid navedenim pritožbenim očitkom in zato po presoji pritožbenega sodišča očitek, da je bil senat v obravnavani zadevi nepravilno sestavljen, ni utemeljen. V obravnavani zadevi je bil namreč navedeni sodnik zgolj eden od članov senata, pri čemer iz razlogov izpodbijanega sklepa niti iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi na odločitev kakorkoli vplivala seznanitev z okoliščinami, ki niso v zvezi s tem postopkom.

Po mnenju zagovornikov je v obravnavani zadevi kršeno tudi načelo „ne bis in idem“ iz 10. člena ZKP. Kršeno naj bi bilo zaradi tega, ker proti osumljencu pred istim sodiščem poteka vzporedno kazenski postopek za dejanje, ki naj bi ga osumljenec storil dne 3.7.2014 zoper oškodovanko, zaradi česar se mu očita kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zoper osumljenca torej potekata dva ločena kazenska postopka, ki obravnavata isto dejanje oziroma isti historični dogodek pod različnima pravnima kvalifikacijama. Zagovorniki zato menijo, da bi bilo potrebno vsa dejanja kot neresnična zavrniti v istem postopku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisu priloženih listin, ki se nanašajo na osumljenega, razvidno, da je bila zoper osumljenega zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v zadevi II K 464/2015 izdana sodba o kaznovalnem nalogu dne 12. januarja 2015, ki pa je bila na ugovor osumljenega razveljavljena. Iz razveljavljene sodbe je res razvidno, da naj bi osumljeni navedeno dejanje storil dne 3.7.2014, torej znotraj časovnega obdobja glede katerega se osumljenemu očita kaznivo dejanje nasilja v družini, kar pa ne predstavlja ovire za izvedbo preiskave glede opisanih ravnanj osumljenega. V zadevi, ki jo zagovorniki omenjajo, gre namreč zgolj za eno od izvršitvenih dejanj, postopek zoper osumljenega pa tudi v tisti zadevi še ni zaključen, tako da se sodišče prve stopnje lahko v smislu določb 32. člena ZKP še vedno odloči za združitev postopka.

Zagovorniki v pritožbi zatrjujejo tudi odsotnost utemeljenega suma, da je osumljeni storil očitano kaznivo dejanje, pri čemer podajajo svojo dokazno oceno doslej zbranih dokazov. Vendar pa s svojimi navedbami odločitve sodišča prve stopnje o uvedbi preiskave zoper osumljenega niso omajali. V obravnavani zadevi namreč ne gre za odsotnost kakršnihkoli dokazov v smeri utemeljenosti suma, da naj bi osumljenec storil očitana mu ravnanja, zgolj drugačen pogled na zadevo pa v tej fazi postopka ni dovolj, da bi pritožbeno sodišče sledilo predlogu obrambe in postopek zoper osumljenega ustavilo. Prav v preiskavi zbrani dokazi bodo tudi podlaga tožilcu za oceno ali naj bi šlo v obravnavani zadevi za trajnejše ravnanje osumljenca ali ne. S tem zvezi se tudi ni moč strinjati z zagovorniki, da se v izpodbijanem sklepu dejansko presoja zgolj dejanje z dne 15. decembra 2014, saj so posamezna dejanja v sklepu o uvedbi preiskave konkretno opisana. Zato tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen oziroma je v tej fazi postopka vsaj prezgoden. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče ob uporabi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo.