Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaradi zahtevka B.Z., ki je uveljavljal nujni delež po pokojnem J.D.Z., je sodišče moralo izračunati vrednost njegovega nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine. Pri izračunavanju te vrednosti pa je potrebno upoštevati tudi dedičem dana darila.
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinsko obravnavo po pokojnem J.D.Z. in dedinjo L.Z. napotilo na pravdo zaradi dokazovanja, da se stanovanje v K. ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine in ga ni potrebno v zapuščino vračati. Rok za vložitev ustrezne tožbe ji je določilo na 30 dni. Dedinja je namreč v postopku zatrjevala, da stanovanje, ki ji ga je zapustnik prepustil z izročilno pogodbo, dejansko ni bilo njegovo, temveč njeno, zapustnik pa je bil le formalni lastnik, ker je pogodbo o nakupu stanovanja sklepal kot imetnik stanovanjske pravice.
Zoper sklep se pritožuje dedinja L.Z., ki v pritožbi navaja, da je bila pogodba, na podlagi katere je pridobila od zapustnika stanovanje, odplačen pravni posel in ne darilo. Zato na njem sodedič ne more uveljavljati nujnega deleža. Pritožnica se je namreč zavezala, da bo do smrti skrbela in vzdrževala zapustnika, če bo to potrebno, poleg tega pa je stanovanje odplačala s posojilom svoje hčerke M.Z.. Če njeni pritožbi ne bo ugodeno, bo v pravdi dokazala, da stanovanje ne spada v zapuščino.
Pritožba ni utemeljena.
Zaradi zahtevka B.Z., ki je uveljavljal nujni delež po pokojnem J.D.Z., je sodišče moralo izračunati vrednost njegovega nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine. Pri izračunavanju te vrednosti pa je potrebno upoštevati tudi dedičem dana darila. Ker je zapustnikova vdova L.Z. pred prvostopenjskim sodiščem zatrjevala, da stanovanje, ki ga je po izročilni pogodbi pridobila, v resnici ni bilo last zapustnika, ker je bil le formalni lastnik in zato ni šlo za darilno pogodbo, to pa ponavlja tudi v pritožbi, je očitno, da so med dediči sporna dejstva. Teh pa ni mogoče reševati v zapuščinskem postopku, temveč je potrebno na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju postopek prekiniti in napotiti dediče na pravdo. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna kot tudi to, da je na pravdo napotilo L. Z., saj je njena pravica glede na to, da za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza, manj verjetna.
Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).