Jedro

Tožnica pogojev za odpis ali delni odpis zapadle davčne obveznosti ne izpolnjuje. Njeni prejemki so namreč v času 6 mesecev pred vložitvijo vloge presegli predpisan dohodkovni kriterij za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, tožnica pa tudi ne izpolnjuje pogojev iz 38. člena pravilnika za izredni odpis davčnega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor zavrnil zahtevo tožnice za odpis ali delni odpis nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 94,82 EUR in stroškov prisilne izterjave v višini 25,00 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da v skladu z določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) lahko davčni organ davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis določa Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 29. členu določa, da mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge, kakor tudi prihrankov in premoženja. Pri tem je ugotovil, da ima tožnica samostojno gospodinjstvo ter da je v obdobju od aprila do septembra 2012 prejemala v povprečju 403,25 EUR pokojnine na mesec. Prav tako je v tem obdobju prejela letni dodatek v višini 223,56 EUR, kar znaša 18,63 EUR mesečnega dohodka. Dohodki tožnice v relevantnem obdobju so tako znašali 421,88 EUR, kar pa presega znesek 260,00 EUR, ki v skladu s 37. členom Pravilnika predstavlja pogoj za odpis davčnega dolga v celoti. V obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen pogoj za delni odpis dolga, saj tožničini dohodki presegajo znesek 390,00 EUR. Davčni organ je presodil vlogo tudi z vidika 38. člena Pravilnika, ki omogoča odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo v izjemnih primerih, kot so naravne in druge nesreče, smrt davčnega zavezanca ali družinskih članov, daljša bolezen oz. poškodba in invalidnost. Vendar pa je v tem primeru odpis dovoljen, če davek zapade v plačilo največ 3 mesece pred nastankom navedenih okoliščin. Tožnica je k svoji vlogi priložila tudi zdravniško dokumentacijo, iz katere je razvidno, da obiskuje ambulanto za bolezni ščitnice, ima prolongiran kašelj in dispnejo, kakor tudi arterijsko hipertenzijo. Navedeno je razvidno iz ambulantnih kartonov iz leta 2004, 2009 in 2012. S tem pa po presoji davčnega organa ni izkazala izpolnjevanje kriterijev v smislu 38. člena Pravilnika. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja tako ni izkazan pogoj ogroženega preživljanja, zato vlogi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnice, saj je prvostopni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za odpis ali delni odpis davčnega dolga. Odpis davčnega dolga pomeni davčno dobroto, ki se uporablja lahko le v izjemnih primerih. Zaradi navedenega zakonodaja določa zelo stroge pogoje, na podlagi katerih je zavezancem mogoče omogočiti odpis davčnega dolga. Kolikor zavezanec teh strogih pogojev ne izpolni, davčni organ ne more odpisati dolga, saj mora pri svojem odločanju upoštevati načelo zakonitosti. Glede na višino dohodkov pa ima tožnica možnost vložiti vlogo za odlog ali obročno plačilo davčnega dolga.

Tožnica v laični tožbi navaja, da je upokojenka in ima 396,00 EUR pokojnine. Plačuje tudi zdravstveno zavarovanje, zdravi se zaradi bolezni srca in ščitnice, sedaj pa čaka na operacijo kolena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da vlogi za odpis ali delni odpis davčnega dolga ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopni organ, ter se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Tudi po presoji sodišča tožnica pogojev za odpis ali delni odpis zapadle davčne obveznosti, določenih v ZDavP-2 in Pravilniku, ne izpolnjuje. Tožničini prejemki, kot izhajajo iz podatkov upravnega spisa, so v času 6 mesecev pred vložitvijo vloge presegli predpisan dohodkovni kriterij iz 37. člena Pravilnika za odpis ali delni odpis davčnega dolga, s tem pa tožnica ni izpolnila pogoja za celotni odpis ali za delni odpis davčnega dolga. Prav tako se sodišče strinja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 38. člena Pravilnika za izredni odpis davčnega dolga. Ta omogoča odpis ali delni odpis dolga v izjemnih primerih. Kot take zakon našteva naravne in druge nesreče, smrt davčnega zavezanca ali drugih družinskih članov, daljšo bolezen oz. poškodbo davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in invalidnost. V takih primerih lahko davčni organ, ne glede na merila določena v 36. in 37. členu Pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost oz. dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje davčne obveznosti, če bi plačilo ogrozilo plačilo davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov. Tožnica je vlogi sicer predložila različno medicinsko dokumentacijo (ambulantne kartone iz leta 2004, 2009, 2012), da se zdravi zaradi različnih zdravstvenih težav, prav tako se v tožbi sklicuje na svoje slabo zdravstveno stanje, vendar s tem tudi po presoji sodišča ni izkazala, da so izpolnjeni kriteriji v smislu 38. člena Pravilnika. Po tej določbi je odpis dovoljen v primerih, ko je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom navedenih okoliščin. Ne glede na to pa lahko tožnica, kot ji je že pojasnila tožena stranka, glede na višino dohodkov zaprosi za odlog ali obročno plačilo dolga.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, izpodbijani akt je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.