Jedro

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitev, da tožniku zaradi večernih sestankov ni bil kršen tedenski počitek. Pri večernih sestankih v t.i. korimekih je šlo le za krajše dnevno informiranje, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija. Pri tem je sodišče upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS iz zadev VIII Ips 31/2019, VIII Ips 54/2019, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 22/2020. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni šlo za formalne in organizirane sestanke, ki bi se jih pripadniki morali udeleževati ob določnem času, bili so zelo kratki (5 do 10 min) in jih ni mogoče šteti za kršitev tožnikove pravice do izrabe tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2015 dalje do plačila, ter mu plačati stroške pravdnega postopka. Odločilo je še, da mora tožnik toženki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 921,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da mu ni bilo odrejeno vsakodnevno pregledovanje vozil. Sodišče se je oprlo na izpoved poveljnika voda A.A., ki je zanikal, da bi tožniku odrejal delo na dan tedenskega počitka, hkrati pa je priznal, da so se opravljali dnevni, tedenski in mesečni pregledi vozil. Priče B.B., C.C. in D.D. so izpovedale, da je tožnik vsak dan pregledoval, pripravljal in čistil vozila, ki so bila stara in dotrajana. Ni res, da tožnik ni podal konkretnih navedb o opravilih, saj je zgolj izvrševal ukaze. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ni dokazal, da se je moral udeleževati sestankov. Navedene tri priče so skladno izpovedale, da so sestanki potekali vsak dan, udeležba pa je bila obvezna. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede »izletov« - izvidovanj, ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Za tožnika je izvidovanje pomenilo spoznavanje rut, poti, po katerih bo opravljal svoje siceršnje delovne naloge, zato jih je treba šteti za delovno obveznost. Zmotna je ugotovitev sodišča, da evidence dnevne delovne obremenjenosti po posameznih mesecih odražajo dejansko stanje, saj vsakodnevno pregledovanje vozil v evidencah ni zajeto. Toženka je tožniku zagotovila 11 ur dnevnega počitka in le 13 ur tedenskega počitka, ne pa 24 ur tedenskega počitka. Iz sodbe ne izhaja, glede katerih 24 ur (od katere ure do katere ure posameznega dne) naj bi bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, zato je ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na primer Pdp 469/2019, v katerem je bilo ugotovljeno, da so vojaki vozniki po ukazu vsakodnevno pregledovali in vzdrževali vozila.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil od 29. 3. 2013 do 30. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in SV v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR na Kosovem. Opravljal je dela in naloge kot vojak voznik. Sodišče prve stopnje je zavrnilno njegov zahtevek iz naslova plačila odškodnine za 23 neizkoriščenih dni tedenskega počitka, saj je ugotovilo, da mu je toženka tedenski počitek zagotovila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.).

8. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da tožniku na dan tedenskega počitka poveljnik voda A.A. ni nikoli ukazal vzdrževanja vozil. Navedeni je namreč to v svoji izpovedi zanikal, čeprav je ob tem res potrdil, da morajo biti vozila na misiji ves čas primerna za uporabo, kar pa še ne pomeni, da jih je potrebno vsak dan oziroma tudi na dneve počitka, pripravljati in pregledovati. Na podlagi njegove izpovedi je sodišče zaključilo, da se vzdrževanje vozil izvaja v okviru periodičnih pregledov pri mehaniku, pri čemer sodeluje tudi voznik, ter mesečnih ter tedenskih pregledov, poleg tega pa je potrebno pregled vozila opraviti tudi pred, med in po uporabi, ki pa se vendarle ne izvaja vsak dan. Tudi priča E.E., vodni podčastnik, je izpovedal, da je bilo vozilo potrebno pregledati pred nalogo in po nalogi, vsak dan pa ne, saj če tožnik ni nikamor šel, tudi ni potreboval (pregledovati) vozila. Pritožba napačno navaja, da je priča B.B. potrdil tožnikove navedbe, da mu je A.A. med tedenskim počitkom odredil pregledovanje vozila. B.B. je namreč izpovedal, da je to nalogo njemu odredil poveljnik oddelka F.F., in ne A.A., tožnikov poveljnik oddelka pa je bil G.G.. Tožnik izvedbe dokaza z zaslišanjem G.G. ni predlagal, zato je sodišče utemeljeno verjelo A.A. in zlasti na njegovo izpoved oprlo izpodbijano dokazno oceno.

9. Sodišče je tudi pravilno zaključilo in poudarilo, da je bilo v četi, v kateri je bil tožnik, vsaj 12 voznikov in ne le 4, kot je trdil tožnik. S tem so bile ovržene tožnikove navedbe, da je bil on edini voznik v vodu ter da je moral sam skrbeti za več vozil. Tudi je sodišče dodalo, da če se je tožnik sam odločil, da je opravila, ki bi jih lahko opravil dan pred počitkom ali naslednji dan, opravil na dan počitka, to ne pomeni kršitve pravice do izrabe tedenskega počitka s strani toženke. Posledično niso relevantne pritožbene navedbe, da so priče B.B., C.C. in D.D. skladno izpovedale, da je tožnik vsakodnevno opravljal pregled vozila, ter da so evidence dnevne delovne obremenjenosti pomanjkljive, ker ne zajemajo vsakodnevnega pregledovanja vozil. 10. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitev, da tožniku zaradi večernih sestankov ni bil kršen tedenski počitek. Pri večernih sestankih v t.i. korimekih je šlo le za krajše dnevno informiranje, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija. Pri tem je sodišče upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS iz zadev VIII Ips 31/2019, VIII Ips 54/2019, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 22/2020. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni šlo za formalne in organizirane sestanke, ki bi se jih pripadniki morali udeleževati ob določnem času, bili so zelo kratki (5 do 10 min) in jih ni mogoče šteti za kršitev tožnikove pravice do izrabe tedenskega počitka.

11. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da bi se morala udeležba na izletih upoštevati kot delovna obveznost, češ da je šlo za spoznavanje rut - poti, ki so nujne za opravljanje nalog voznika. Sodišče je namreč ugotovilo, da so bili izleti prostovoljni, dejansko izvidovanje rut pa se je opravljalo le med rednim delovnim časom, ne na izletih.

12. Tožnik je šele na koncu zadnjega naroka za glavno obravnavo, v zaključni besedi, podal nove navedbe v smeri, da je toženka tožniku zagotovila 11 ur dnevnega počitka in 13 ur tedenskega počitka, ne pa 24 ur tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je te navedbe pravilno ocenilo kot prepozne (286. člen ZPP), glede katerih tožnik tudi ni pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti prej. Navedeno bi odprlo novo dejansko in pravno vprašanje glede obsega (dnevnega in) tedenskega počitka, predvsem pa njegovega trajanja - 24 neprekinjenih ur (drugi odstavek 97.f člena ZObr), kar bi nedvomno zavleklo reševanje spora. Ker je sodišče pravilno uporabilo pravilo prekluzije, ni upoštevna pritožbena navedba, da sodbe ni mogoče preizkusiti v zvezi s tem, glede katerih 24 ur (od katere ure do katere ure posameznega dne) naj bi bil tožniku zagotovljen tedenski počitek.

13. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na primer Pdp 469/2019, saj je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 17/2020 z dne 24. 9. 2020 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. in 165. člen ZPP).