Jedro

ZUP v 153. členu, ki predstavlja pravno podlago za odločanje o prekinitvi postopka, izrecno dopušča samostojno pritožbo le zoper sklep, s katerim se prekine postopek. Navedeno pomeni, da v primeru zavrženja takšne zahteve samostojna pritožba ni dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je s sklepom z dne 18. 12. 2015 zavrgla predlog tožeče stranke za prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječih stavb s parc. št. 943 k.o. ... V obrazložitvi sklepa navaja, da dokazilo o pravici dostopa do javne ceste v postopku izdaje gradbenega dovoljenja predstavlja dokaz o izpolnjevanju pogojev za gradnjo, ki ga mora investitor priložiti k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Tako mora biti služnost dostopa, ne glede na to, ali je nastala z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa, izkazana že v času podaje vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Pridobitev služnosti torej ni predhodno vprašanje, zaradi katerega bi bilo potrebno postopek prekiniti, zato je upravni organ takšno zahtevo tožeče stranke zavrgel. 2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep kot nedovoljeno. Prekinitev postopka ureja 153. člen ZUP, ki v četrtem odstavku izrecno določa, da je zoper sklep, s katerim se prekine postopek, dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži izvršitve sklepa. Po določbi 258. člena ZUP je zoper sklep dovoljena pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Ker torej zoper izpodbijani sklep pritožba ni dovoljena, bo pa mogoče odločitev prvostopnega organa izpodbijati v pritožbi zoper odločbo, s katero bo odločeno o glavni stvari, torej o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, je tožena stranka pritožbo kot nedovoljeno zavrgla po določbi prvega odstavka 247. člena ZUP.

3. Tožeča stranka v tožbi obširno pojasnjuje dovoljenost upravnega spora zoper odločitev tožene stranke na podlagi 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je bil s sklepom tožene stranke z dne 7. 4. 2016 postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Po določbi 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti akti, s katerimi je postopek odločanja izdaje upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavanem primeru je prvostopni organ preizkusil zahtevo v smislu določbe 129. člena ZUP ter jo zavrgel, ker je ocenil, da razlogi, na podlagi katerih je tožeča stranka predlagala prekinitev postopka, ne predstavljajo razlogov iz 5. točke prvega odstavka 153. člena ZUP. Po določbi tretjega odstavka 129. člena ZUP pa je zoper sklep o zavrženju dovoljena pritožba, kar je tudi prvostopni organ pravilno navedel v pravnem pouku. Tožena stranka pa je očitno napačno presodila procesno situacijo, v posledici česar je tudi pritožbo zavrgla kot nedovoljeno ter svojo odločitev oprla na prvi odstavek 247. člena ZUP. Po mnenju tožeče stranke gre pri navedenem sklicevanju za pisno pomoto, saj je očitno, da je odločitev oprla na prvi odstavek 246. člena ZUP, ki določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ druge stopnje zavrže. Sicer pa sama obrazložitev, razen navajanja vsebine določbe 247. člena ZUP, nima obrazložitve, zato je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni organ namreč svojega pravnega naziranja ni obrazložil, saj ni navedel ničesar o tem, na osnovi katerih oziroma kakšnih pravnih argumentov se je odločil za sprejeto odločitev. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi sklep tožene stranke, kakor tudi sklep prvostopnega organa ter odloči, da se prekine upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja do rešitve predhodnega vprašanja.

4. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v tem postopku je sklep tožene stranke, s katerim je zavrgla pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker je bil s spornim sklepom postopek odločanja končan, je zoper tak sklep upravni spor dovoljen.

7. Po določbi prvega odstavka 246. člena ZUP (na katero pravilno opozarja tožeča stranka) organ druge stopnje zavrže pritožbo, če ta ni dovoljena, če je prepozna, ali če jo je vložila neupravičena oseba. Pritožba tožeče stranke se je nanašala na sklep prvostopnega organa, s katerim je ta zavrgel predlog tožeče stranke za prekinitev postopka. Prekinitev postopka ureja 153. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa primere, ko se postopek prekine, v drugem odstavku čas trajanja prekinitve postopka, četrti odstavek pa ureja vprašanje pritožbe. Po navedeni določbi je pritožba dovoljena le v primeru, ko gre za sklep, s katerim se prekine postopek. V ostalih primerih (zavrnitev in zavrženje predloga za prekinitev postopka) torej pride v poštev uporaba določbe 257. člena ZUP, ki se nanaša na dovoljenost pritožb zoper sklepe. V skladu s prvim odstavkom navedenega člena je zoper sklep dovoljena pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno. Tak sklep mora biti obrazložen in vsebovati tudi pouk o pritožbi. Ker torej ZUP v 153. členu, ki predstavlja pravno podlago za odločanje o prekinitvi postopka, izrecno dopušča samostojno pritožbo le zoper sklep, s katerim se prekine postopek, to pomeni, da v primeru zavrženja takšne zahteve samostojna pritožba ni dovoljena. Glede na obrazloženo pa v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 129. člena ZUP, na kar se sklicuje tožeča stranka v tožbi, zato na navedeni pravni podlagi ni mogoče utemeljevati pravice do pritožbe.

8. Sodišče tudi kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je sklep neobrazložen, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Dejanske okoliščine v zadevi (da se je zahteva nanašala na prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja) niso sporne, tožena stranka pa je v obrazložitvi tudi navedla pravno podlago za svojo odločitev, ki jo predstavljajo določbe 153., 258. in 246. člena ZUP. Navedene zakonske določbe so po vsebini dovolj jasne in tudi ne dopuščajo drugačne razlage, kot jo je že navedla tožena stranka v izpodbijanem sklepu, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da odločitve ni mogoče preizkusiti.

9. Ker je torej izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in zakonit, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na odločitev o stroških postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.