Jedro

Tožnik je tekom upravnega spora umrl. Pri odločanju o zakonitosti dokončnega upravnega akta, iz katerega izhaja odločitev, da tožnik nima pravice do osebne asistence, ne gre za odločanje o pravici ali obveznosti, ki lahko preide na pravne naslednike. V obravnavani zadevi gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, zato katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je 2. 8. 2024 pri naslovnem sodišču vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil, da tožnik nima pravice do osebne asistence. V tožbi je predlagal, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnik upravičen do storitev osebne asistence od 1. 2. 2024 dalje ter toženi stranki naloži, da v roku 30 dni odloči o pravicah tožnika na podlagi priznane pravice do storitve osebne asistence in o tem izda ustrezno odločbo. Zahteval je tudi povrnitev stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženka je v odgovoru na tožbo z dne 3. 10. 2024 predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

3.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2024 nasprotoval stališčem toženke iz odgovora na tožbo.

4.Sodišče je tožnikovo pripravljalno vlogo 25. 11. 2024 posredovalo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5.Naslovno sodišče je ob zaključku predhodnega preizkusa tožbe vpogledalo v Centralni register prebivalstva (v nadaljevanju CRP) in ugotovilo, da je tožnik 26. 11. 2024 umrl.

6.Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, kar določa 80. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Smrt stranke ima za posledico konec njene pravne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti stranka v sodnem postopku. V petem odstavku 81. člena ZPP je določeno, da sodišče v primeru, če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka, pomanjkljivosti pa so take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže.

7.V upravnem sporu je bil tožnik zastopan (preko stalne skrbnice) po odvetnici kot pooblaščenki s splošnim pooblastilom za zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi. Ker sodišču ni bilo sporočeno, da bi to pooblastilo tožnikovi dediči po smrti tožnika preklicali, sodišče postopka ni prekinilo. Po določbi 100. člena ZPP, ki ga je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ima namreč pooblaščenec, ki mu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, tudi po pooblastiteljevi smrti pravico še naprej opravljati dejanja v postopku, dedič pa lahko tako pooblastilo prekliče.

8.Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek lahko nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike1. Pravice ali obveznosti, ki je osebna in vezana na določeno osebo, pa ni mogoče prenašati na druge, saj taka pravica oz. obveznost s smrtjo njenega nosilca ugasne in je zato tudi ni mogoče podedovati.

9.Pri odločanju o zakonitosti dokončnega upravnega akta, iz katerega izhaja odločitev, da oseba - vlagatelj nima pravice do osebne asistence, kot je v obravnavani zadevi, ne gre za odločanje o pravici ali obveznosti, ki lahko preide na pravne naslednike. V obravnavani zadevi gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, zato katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10.Ker pomanjkanja procesne predpostavke sposobnost biti stranka ni mogoče odpraviti z nobenim ukrepom, saj jo fizična oseba s smrtjo izgubi in se sporno pravno razmerje nanaša na pravico tožnika do osebne asistence na podlagi Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA), torej je izpodbijana odločitev vezana izključno na osebo tožnika, strogo osebne pravice in obveznosti prosilca pa so nepodedljive, je sodišče tožbo, brez da bi ugotavljalo, kdo so morebitni dediči po pokojnem tožniku, na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

11.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. Obveznost plačila sodne takse za postopek v upravnem sporu za tožnika z vložitvijo tožbe ni nastala, saj je v drugem odstavku 5. člena ZOA določeno, da so dokumenti in dejanja za uveljavljanje pravic po tem zakonu takse prosti.

-------------------------------

1

Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 1640/2006 z dne 21. 4. 2010, I Up 260/2004 z dne 18. 11. 2005 in I Up 833/2001 z dne 13. 11. 2003.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.