Jedro

Tožnico je v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje zastopal pooblaščen odvetnik, revizijo pa je vložila sama in ni niti dokazovala niti zatrjevala, da ima opravljen državni pravniški izpit. Takšna revizija je nedovoljena in se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom revizijo tožeče stranke z dne 31. 12. 2012, zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je z izdanim sklepom bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) in po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter 14., 22., 23., 25. in 153. člena Ustave RS. Predlaga, da revizijo posreduje Vrhovnemu sodišču RS. V pritožbi navaja povsem enako kot že v predhodno vloženih pritožbah zoper sklep z dne 14. 5. 2012 in zoper sklep z dne 8. 11. 2012. Navaja, da je interpretacija 3. odstavka 86. člena ZPP ne samo nepravilna, ampak tudi nezakonita, protiustavna in pravno nevzdržna. Citirani člen bi bilo mogoče razlagati na vsaj dva načina. Tretji odstavek 86. člena ZPP je potrebno brati v kontekstu celotnega 86. člena ZPP in upoštevati njegovo logično povezavo s 1. odstavkom. Stranki z ničemer ne prepoveduje opravljati pravdnih dejanj brez pooblaščenca, ampak samo pogojuje, da mora biti pooblaščenec, če se ga stranka odloči v postopku uporabiti, odvetnik. Navedeno dodatno potrjuje določba 1. odstavka 91. člena ZPP, ki sodišče pooblašča, da sme zavreči izredno pravno sredstvo, kadar je tako sredstvo vloženo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ne pooblašča pa sodišča, da bi le to lahko zavrglo pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama. Iz dikcije 1. odstavka 91. člena ZPP, ki ga je potrebno upoštevati v povezavi s 3. odstavkom 86. člena ZPP, je jasno razvidno, da zakonodajalec ni imel nikakršnega namena preprečiti vložitve izrednega pravnega sredstva, če stranka v postopku nima pooblaščenca. Vztraja, da je naziranje sodišča prve stopnje nesmiselno, neutemeljeno in ne le brez kakršnekoli podlage v zakonu, ampak celo v nasprotju z njim oziroma s tistimi njegovimi določbami, ki so v vsebinski in logični povezavi z določilom, na katerega se sodišče sklicuje. Nadalje meni, da je sodišče prišlo v nasprotje ne le z zakonom, ampak tudi samo s seboj. V 6. točki obrazložitve ugotavlja, da revizije ni moč vložiti po pooblaščencu, ki nima statusa odvetnika, a ker je pritožnica revizijo vložila sama osebno in torej ne po pooblaščencu, je vprašanje, ali ima neobstoječi pooblaščenec status odvetnika ali ne brezpredmetno. Tako zapisana 6. točka izključuje le možnost vložitve revizije po pooblaščencu, ki ni odvetnik, ne izključuje pa možnosti vložitve revizije s strani stranke same. Tako naziranje bi bilo po mnenju tožeče stranke, edino pravilno in v skladu z zakonom, hkrati pa je v očitnem nasprotju tako s 5. točko obrazložitve, posledica pa je v nasprotju tudi s samim izrekom sklepa. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zakonom in ustavnimi načeli, revizijo stranke zavrglo. Sklep izpolnjuje tudi znake bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 5. točko 70. člena zakona, saj je sklep izdala sodnica, ki je vodila postopek že na prvi stopnji in bi morala biti zato iz postopka izločena. Čeprav ZPP v 1. odstavku 374. člena sodišče prve stopnje pooblašča, da zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo, s tem da za odločanje o tem ne pooblašča tistega sodnika, ki je o zadevi odločal na prvi stopnji. Naziranje sodišča je tudi v neskladju z Ustavo RS. Kršene so določbe 14., 22., 23., in 153. člena Ustave RS. Posebej izpostavlja, da bo v primeru zavrnitve pričujoče pritožbe znova, vnovič samostojno in seveda v skladu z zakonom, brez pooblaščenca, vložila zahtevo za revizijo, prvostopno sodišče pa bo, da ne bi prišlo v kontradikcijo samo s seboj oziroma z izpodbijanim sklepom, tako revizijo znova zavrnilo in ji dalo v upravnem pouku možnost pritožbe zoper izdani sklep v 15 dneh. Navaja, da je sodišče pritožnico potisnilo v položaj, v katerem ne more vložiti pobude za oceno ustavnosti 3. odstavka 86. člena ZPP na Ustavno sodišče, saj člen sam po sebi ni protiustaven, protiustavna je le njegova interpretacija.

Pritožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pravdna dejanja opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Sama ali po zakonitem zastopniku, jih lahko pravnoveljavno opravi le, če ima pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena zakona). Če tega ne izkaže, sodišče revizijo na podlagi 1. odstavka 374. člena ZPP, zavrže. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je v obravnavani zadevi revizijo vložila tožnica sama, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni zatrjevala in tudi ne izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom revizijo vloženo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 387/2012 z dne 8. 11. 2012 v skladu s 1. odstavkom 374. člena ZPP kot nedovoljeno zakonito zavrglo.

Zaradi zahteve po izpolnjeni ustrezni pravni kvalifikaciji v postopku revizije, niso kršena ustavna načela, ki jih navaja tožnica. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da zahtevana pravna kvalifikacija zagotavlja ustrezno strokovno postopanje udeležencev v postopku, s čimer pa ni onemogočeno zagotavljanje vseh z ustavo določenih pravic, tudi ne dostopnosti in pravnega varstva, še zlasti ob možnosti za vložitev brezplačne pravne pomoči po zakonu o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s sprem.).

Sklicevanje pritožbe na določbo 5. točke 70. člena ZPP za izločitev sodnice, ki je odločala na prvi stopnji, pa je že glede na določbo 337. člena ZPP neutemeljeno in neupoštevno.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.