Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženka z delnim plačilom dolga (iz naslova neupravičeno prejetega otroškega dodatka) v višini glavnice, ni poplačala glavnice, temveč le do trenutka plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele na to se je do višine delnega plačila začela poplačevati glavnica. Zato je toženka dolžna tožnici plačati še preostalo glavnico, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva delnega plačila.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 88,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2012 dalje do plačila, kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo. S sklepom je postopek v delu, ko tožnica zahteva plačilo 104,91 EUR, ustavilo.
Zoper sodbo v ugodilnem delu je pritožbo vložila tožena stranka. Navaja, da v prilogi pošilja dokazilo, da je vse svoje obveznosti poravnala, ker je 30. 5. 2012 plačala znesek 88,93 EUR. Zamudne obresti v takšni višini so bile plačane preko net-stika, pod namenom: zamudne obresti V PS767/2012. Sprašuje se, kaj bi se zgodilo, če bi morala to dokazovati čez 5 let. Ker so ji ponovno nastali nepotrebni stroški, predlaga povračilo stroškov in sicer zaradi prevoza do banke in nazaj ter stroške pošiljanja priporočene pošiljke.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in da ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.
V obravnavani zadevi je sporno vračilo preveč izplačanega otroškega dodatka oziroma glede na delni umik tožeče stranke, vračunanje obresti ob delnem plačilu dolga.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka s tožbo 3. 4. 2012 zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 104,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2004 dalje do plačila, pod izvršbo. Toženi stranki je bil za obdobje od maja 2004 do oktobra 2004 na podlagi odločbe št. ... z dne 3. 5. 2004 za hči A.A. dodeljen otroški dodatek v višini 8.880,00 takratnih SIT. Center za socialno delo A. je na podlagi kontrole podatkov o dohodkih na DURS ugotovil, da v obdobju za uveljavitev pravice do otroškega dodatka z dne 5. 11. 2004 niso bili prikazani dohodki iz naslova prejemkov učencev in študentov. Center za socialno delo A. je nato dne 25. 1. 2005 izdal odločbo, s katero je odločil, da je tožena stranka upravičena do otroškega dodatka za otroka A.A. v višini 5.630,00 takratnih SIT na mesec od 1. 12. 2004 do 30. 11. 2005. Istega dne je Center za socialno delo A. izdal odločbo št. ..., s katero je odločil, da se odločba št. ... z dne 3. 5. 2004 odpravi od 1. 5. 2004 do 30. 9. 2004. Na podlagi navedenega je tožena stranka neupravičeno prejela otroški dodatek za obdobje od maja do septembra 2004 v višini 37,06 EUR na mesec, upravičena pa je bila le do 23,49 EUR mesečno tako, da znaša razlika 67,85 EUR in za oktober, ko tožena stranka ni bila več upravičena do otroškega dodatka v višini 37,06 EUR, kar skupaj znaša 104,91 EUR. Tožeča stranka je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od zadnjega neupravičeno nakazanega otroškega dodatka, to je od 12. 11. 2004 dalje.
Ker je tožena stranka dne 12. 4. 2012 plačala znesek 104,91 EUR, je tožeča stranka zaradi delne izpolnitve svoje obveznosti, delno umaknila tožbeni zahtevek za znesek 104,91 EUR, vztrajala pa je še pri plačilu dolga v višini 88,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica dne 12. 4. 2012 ni poplačala glavnice v znesku 104,91 EUR, temveč le do trenutka plačila natekle zamudne obresti, šele nato pa se je začela poplačevati še glavnica, vendar le do višine 15,98 EUR. Tako je toženka od glavnice, ki je znašala 104,91 EUR, dolgovala še 88,93 EUR in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila 104,91 EUR, to je od 13. 4. 2012. Kot izhaja iz potrdila, ki ga je toženka predložila šele v pritožbi, je res dne 30. 5. 2012 plačala na račun tožeče stranke še 88,93 EUR. Vendar pritožbeno sodišče takšnega dokaza predloženega šele v pritožbi, ne more upoštevati, glede na določbo 337. člena ZPP. Po tej določbi sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona, torej le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Toženka v pritožbi namreč ne navaja, da takšnega dokaza o plačilu dolga v višini 88,93 EUR ne bi mogla predložiti že do naroka za glavno obravnavo, ki je bil dne 29. 8. 2012. Kot izhaja iz dokumentacije je bila toženka na prvi narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, vendar se vabilu ni odzvala, niti ni svoje odsotnosti opravičila. Iz dokumentacije pa tudi ni razvidno, da bi toženka sodišče do prvega naroka ali tožečo stranko obvestila, da je svoj dolg poravnala.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno odločilo in naložilo toženi stranki plačilo dolga v višini 88,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2012 dalje do plačila. Toženka bo dokaz o tem, da je plačala dolg v višini 88,93 EUR uveljavljala pri tožeči stranki oziroma v izvršilnem postopku.
Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi določbe prvega odstavka 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.