Jedro

Tožena stranka je tožniku v treh pisnih opozorilih očitala kar šest različnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, od katerih bi vsaka kršitev zase, v kolikor bi bila izkazana, ob nadaljnji kršitvi predstavljala utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja razmerja iz krivdnega razloga iz 3. alineje drugega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 4. 2013 in njeno razveljavitev, za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku, reintegracijo in reparacijo, vpis delovne dobe v matično evidenco v ZPIZ za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve na delo (točke I/1, I/2 in I/3 izreka sodbe) ter za plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi trpinčenja na delovnem mestu (točka I/4 izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), s tem ko je sprva navedlo, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da mora delavec dokazati vsebinsko neutemeljenost opozorila pred odpovedjo, potem pa je navedlo, da to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je tožena stranka dokazala njihovo utemeljenost, sodišče prve stopnje pa je izvedlo tudi dokaze tožnika v zvezi z njegovimi ugovori. Ti razlogi sodišča druge stopnje naj bi bili v nasprotju z vsebino listin ter trditvami in dokaznimi predlogi tožnika. Tožnik naj bi namreč v zvezi z izdanim opozorilom zaradi obiska A. A. predlagal njegovo zaslišanje, poleg tega pa še zaslišanje B. B. in C. C., kot dokaz, da z njim ni sestankoval več ur, ga demonstrativno vodil sem in tja in da ni škodljivo deloval proti toženi stranki. Sodišče naj bi predlagane dokaze tožnika z zaslišanjem teh prič zavrnilo in s tem kršilo načelo kontradiktornosti, obenem pa naj bi tožniku očitalo, da svojih trditev ni dokazal. Razlogi, da je sodišče prve stopnje izvedlo tudi dokaze v zvezi z ugovori tožnika, naj bi bili zato protispisni. Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke tožnika odgovorilo, da ni bistveno, koliko časa je bil A. A. na obisku in namen njegovega obiska, kar naj bi bilo v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil delovne obveznosti z večurnim sestankovanjem in delovanjem v škodo tožene stranke. Če drži, da ta dejstva niso bistvena, potem je zaključek o kršitvi delovne obveznosti materialnopravno zmoten. Sodišče druge stopnje naj bi neutemeljeno zavrnilo tožnikove pritožbene očitke glede protispisnosti kot pavšalne, čeprav jih je tožnik v pritožbi dovolj konkretiziral. Taka obrazložitev naj bi bila v nasprotju z vsebino pritožbe, zato meni, da je nerazumljiva in se je ne da preizkusiti. Protispisna naj bi bila ugotovitev, da je tožena stranka dne 10. 7. 2012 tožniku izdala opozorilo zaradi neoddaje poročila, saj take listine v spisu ni. Glede odhoda tožnika v Oglej z D. D. sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnika, da je na pot odšel, ker ni imel dela in se je pri tem oprlo le na izjavo E. E., ki jo je dal v kazenskem postopku. Izjave ostalih zaslišanih prič v kazenskem postopku, ki bi potrjevale tožnikove navedbe, pa naj bi sodišče prezrlo. Protispisna naj bi bila tudi ugotovitev, da je tožnik zaradi ročnega popravljanja evidence delovnega časa od tožene stranke dobil pisni opomin, saj iz izvedenih dokazov to ne izhaja. Sodišče naj bi protispisno ugotovilo, da je tožnik sindikat uporabljal za lastno borbo proti vodstvu, saj se v spisu nahajajo dokumenti, ki so jih podpisali tudi drugi člani sindikata. Enako naj bi veljalo za ugotovitev, da je tožnik brez obrazložitve zavrnil prošnje sodelavcev za včlanitev v sindikat, saj jih je pozval, da se osebno oglasijo pri njem, da jih seznani s pogoji vpisa in članarino, kar izhaja iz pisma z dne 19. 3. 2012, ki se nahaja v spisu. Sodišče prve stopnje naj ne bi navedlo razlogov, zakaj je verjelo pričam, ki so potrdile navedbe tožene stranke in ne pričam, ki so potrdile navedbe tožnika. Sodišče naj bi sledilo pristranskim pričam, kot je G. G., ki ji je tožnik sporočal svoje odhode in prihode, F. F., ki jo je tožnik obtožil korupcije. Ugotovitev neupravičenega odhoda tožnika v Oglej z D. D. in neupravičene odsotnosti s sestanka sodišče oprlo na izpoved direktorice tožene stranke in I. I., čeprav naj bi bilo med njima nasprotje. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih očitkov glede prekoračitve trditvene podlage tožene stranke in glede materialnopravno zmotne presoje, v zvezi z oddajo poročila dne 11. 7. 2012 namesto 10. 7. 2012, saj na bi odgovorilo samo na pritožbene navedbe glede predčasnega odhoda s sestanka 11. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je tožnikov odhod s sestanka okvalificiralo kot kršitev 34. člena ZDR, sodišče druge stopnje pa tudi kot kršitev 31. in 32. člena ZDR, kar naj bi bilo materialnopravno zmotno in v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ne gre za kršitev vestnega opravljanja dela, saj tožnik na sestanku od direktorice ni dobil in ne bi dobil nobene delovne naloge, zato tudi ni mogel kršiti svojih delovnih obveznosti. Zmoten je tudi zaključek, da gre za kršitev upoštevanja zahtev in navodil delodajalca, ker direktorica tožniku odhoda ni prepovedala in zahtevala, da na sestanku ostane. Tožnik naj bi bil upravičen do 50 plačanih ur za sindikalno delo, tožena stranka ni zatrjevala nujnih zadev, zaradi česar bi tožniku odhod na sindikat odklonila. Tožnik je bi bil dolžan svojo odsotnost sporočiti poslovni sekretarki, kar naj bi tudi storil in ni dobil navodil, da mora za odhod na sindikat pridobiti soglasje nadrejenega. Očitki iz tretjega opozorila v zvezi z zavrnitvijo odredbe nadrejene delavke F. F. za predajo metode pisanja urnikov in odklonitvijo, da pospravi svoje stvari z njene mize, naj bi bile posledica šikaniranja. Neutemeljen naj bi bil očitek, da je tožnik samovoljno zapustil zavod dne 2. 8. , 10. 9., 20. 9. in 21. 9. (vse v letu 2012), saj je bil 2. 8. v bolniškem staležu, za ostale tri dneve pa je svoje predčasne odhode zaradi obiskov matere v bolnišnici sporočil v tajništvo. Direktorica je od tožnika zahtevala, da mora odsotnosti sporočiti v tajništvo in ne da mora pridobiti predhodno soglasje vodstva. Glede odpovednega razloga naj bi sodišče protispisno ugotovilo, da tožnikovega prihoda na dneva 11. 2. 2013 in 12. 2. 2013 po treh tednih ni bilo več mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved podana zaradi neregistriranja prihoda, sodišče druge stopnje pa zaradi obvestila v tajništvo o neregistriranju šele po daljšem času, s čimer naj bi brez opravljene glavne obravnave, ugotovilo drugačno dejansko stanje. V nasprotju z izpovedbami prič naj bi bila ugotovitev sodišča, da je tožena stranka z izročitvijo izpisa o prisotnosti za februar 2013 tožnika opomnila na pomanjkljivo registriranje prihodov, saj naj bi te izpovedale, da se je izpis evidence izročal stalno. Ugotovitev, da tožnikovega sporočila tajnici dne 4. 3. 2013 ni mogoče šteti za ravnanje v skladu s pravili tožene stranke o evidentiranju delovnega časa naj bi bila v nasprotju s Pravilnikom tožene stranke o razporeditvi delovnega časa in izpovedjo direktorice tožene stranke. Pozabljeno evidentiranje je bilo sporočeno v tajništvo, ki tega ni uredilo tudi v elektronski obliki, zaradi česar je tožnik evidenco še ročno popravil, v ta namen pa je dobil tudi računalniški izpis v pregled. Protispisna naj bi bila ugotovitev, da je tožena stranka dokazala, da ročni popravki evidence za nazaj niso bili dovoljeni. Iz dokazov izhaja, da so evidenco ročno popravljali tudi drugi delavci, zaradi česar naj bi bilo očitanje te kršitve tožniku šikaniranje. Tožnik s kontroliranjem in popravljanjem evidence prisotnosti na delu ni mogel kršiti svojih delovnih obveznosti, pač pa je te le izpolnjeval. Ugotovitev sodišča, da se tožnik neupravičeno ni udeležil sestanka, je bila nerazumljiva in materialnopravno zmotna, saj sestanka ni sklicala tožniku nadrejena delavka, tožnik ni bil poimensko vabljen in vsebina sestanka se ni nanašala na njegovo delo. Poleg tega se sestanka ni udeležilo tudi več drugih delavcev, ki so bili vabljeni na enak način, pa jim tožena stranka ni očitala kršenja delovnih obveznosti, kar naj bi pomenilo šikaniranje.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče ni povzemalo niti presojalo revizijskih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano šikaniranje oziroma mobing tožnika, ker v tem delu odločitev sodišča še ni pravnomočna. V preostalem pa revizija ni utemeljena.

7. Sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku pred odpovedjo izdala tri pisna opozorila. V prvem pisnem opozorilu z dne 14. 6. 2012 je tožena stranka tožniku očitala, da je v delovnem času na zasebni obisk sprejel obiskovalca brez soglasja ali vsaj obvestila delodajalcu in da je v elektronskih sporočilih toženi stranki uporabljal izraze, ki so neprimerni za komunikacijo z nadrejenim. V drugem pisnem opozorilu z dne 19. 7. 2012 je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 11. 6. 2012 samovoljno in brez opravičila zapustil sestanek z oskrbniki in ni pravočasno ter ustrezno pripravil poročila, ki bi ga moral pripraviti do 10. 7. 2012. V tretjem opozorilu z dne 25. 9. 2012 pa je je tožena stranka tožniku očitala, da je z zavrnitvijo odredb nadrejene delavke F. F. za predajo določene dokumentacije in za izpraznitev delovne postaje ter z večkratnim neodobrenim predčasnim zapuščanjem delovnega mesta v septembru 2012 kršil svoje delovne obveznosti.

9. Tožena stranka je tožniku v treh zgoraj navedenih pisnih opozorilih očitala kar šest različnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, od katerih bi vsaka kršitev zase, v kolikor bi bila izkazana, ob nadaljnji kršitvi predstavljala utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja razmerja iz krivdnega razloga iz 3. alineje drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZDR).

10. Tožena stranka je v prvem opozorilu z dne 16. 6. 2012, kot eno od dveh kršitev, tožniku očitala neprimerno komunikacijo v e - sporočilih z direktorico z dne 16. 5., 31. 5. in 15. 6. 2012, kar se je nanašalo na neprimeren ton in izjave o fašističnih, rasističnih ter zasliševalskih metodah, z namenom prizadeti osebno dostojanstvo direktorice tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kršitev podana, to presojo pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Tožnik v reviziji ne izpodbija te ugotovitve niti z vidika zmotne uporabe materialnega prava niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče pa tega ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Ker za utemeljenost prvega opozorila z dne 16. 6. 2012 zadošča že ugotovitev ene od obeh očitanih kršitev, tožnik pa ugotovitvi kršitve zaradi neprimerne komunikacije z nadrejeno delavko ni izpodbijal niti v pritožbi niti v reviziji, je revizijsko sodišče vezano na presojo, da je ta kršitev podana, kar pa je po presoji revizijskega sodišča tudi sicer pravilno. Ker je ugotovljeno, da je že prvo opozorilo z dne 16. 6. 2012 utemeljeno, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do obširnih revizijskih navedb, s katerimi tožnik izpodbija obstoj ostalih kršitev, očitanih v podanih pisnih opozorilih, ampak se je v nadaljevanju osredotočilo zgolj na navedbe, ki se nanašajo na kršitve, očitane v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Po teh treh pisnih opozorilih je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zato, ker je 11. 2. in 12. 2. 2013 opustil dolžnost registriranja prihoda na delovno mesto, ker je za več dni v februarju 2013 v nasprotju z navodili delodajalca s svinčnikom vnašal popravke v evidenco prisotnosti, ker se dne 12. 3. 2013 neupravičeno ni udeležil sestanka z oskrbniki in ker je bil istega dne najmanj od 12:10 dalje odsoten z delovnega mesta in ni opravljal pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Tožnik v reviziji navaja, da se je 11. 2. 2013 in 12. 2. 2013 pozabil registrirati, in je to sporočil v tajništvo dne 4. 3. 2013, s tem pa naj bi izpolnil zahtevo tožene stranke, da je tak dogodek treba sporočiti tajnici, ji razložiti, zakaj do vpisa ni prišlo in z njo urediti vnos popravka v računalniško evidenco. Meni, da pozabljivost ni kršitev, opustitev sporočila v tajništvo, pa je obveznost, ki jo je 4. 3. 2013 izpolnil. 13. V zvezi s tem se revizijsko sodišče v celoti pridružuje stališču sodišča druge stopnje, da je tožnik storil kršitev, ker svojega prihoda ni registriral, te napake pa ni javil v tajništvo v najkrajšem možnem času, ampak šele po treh tednih, ko ni bilo več možnosti preveriti resničnosti naknadno vnesenih podatkov. Tožnik sodišču druge stopnje v zvezi s temi razlogi neutemeljeno očita protispisnost, ker naj bi iz evidence prisotnosti (registracija odhodov) izhajalo, da je bil oba dneva na delu. Sodišče druge stopnje je navedlo, da po treh tednih ni bilo več mogoče preveriti tožnikovega prihoda na delo, t.j. ob kateri uri je tožnik na delo prišel, ne pa, da ga na delu sploh ni bilo.

14. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnikovega sporočila tajnici ni mogoče šteti za ravnanje v skladu s pravili tožene stranke o evidentiranju delovnega časa, ni protispisna, ker naj bi bila v nasprotju s Pravilnikom o razporeditvi delovnega časa. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnik kršil ustaljena pravila tožene stranke in ne zgolj določb Pravilnika (11. stran obrazložitve). Kakšna so bila ustaljena pravila tožene stranke, pa je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Da je bilo treba tajništvo obvestiti nemudoma, je tožena stranka zatrjevala ves čas postopka, to pa so potrdile tudi priče G. G., J. J. in F. F. Da mora biti sporočanje o pozabljenem evidentiranju sporočeno v najkrajšem možnem času, je tudi samo po sebi umevno, saj ima sodišče druge stopnje prav, da smisel sporočanja pozabljenega evidentiranja ni v sledenju nekim formalnim pravilom, temveč v zagotavljanju pravilne in sprotne evidence delovnega časa, ki je podlaga za obračun plač.

15. Glede na navedeno ni bistveno ali je v zvezi z evidentiranjem tožnik storil (še dodatno) kršitev z ročnimi popravki evidence, zato sodišče ni presojalo s tem povezanih revizijskih navedb.

16. Neutemeljen je očitek, da je sodišče druge stopnje brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, s tem, ko je ugotovilo, da je bila odpoved podana zaradi obvestila tajništvu šele po daljšem času, sodišče prve stopnje pa zgolj, da je bila podana zaradi neregistriranja. Tožena stranka je v odpovedi tožniku očitala, da je dne 11. 2. 2013 in 12. 2. 2013 opustil dolžnost registracije svojega prihoda na delovno mesto in da je kršil navodilo delodajalca, da se v primeru, ko se delavec ob prihodu ali odhodu pozabi registrirati oziroma pozabi kartico, vnos prihoda in odhoda nemudoma uredi v tajništvu, kjer se izvede računalniški vnos ure. Nesporno je, da se tožnik navedena dneva ni registriral. Glede na pravila tožene stranke je to samo po sebi kršitev, to kršitev pa lahko delavec, ki se pozabi registrirati, pri toženi stranki odpravi tako, da neregistracijo v čim krajšem času sporoči v tajništvo, sporoči razlog in uredi popravek. Tega pa tožnik ni storil, oziroma je to storil šele po treh tednih. Zato med ugotovitvama sodišč druge in prve stopnje ni nasprotij - tožnik je storil kršitev z opustitvijo dolžnosti neregistracije - te kršitve pa tudi ni naknadno odpravil na način, ki ga je dopuščala tožena stranka.

17. Ali je tožena stranka tožnika ob izročitvi računalniške evidence dne 4. 3. 2013 v resnici opomnila na kršitev ali ne, ni bistveno, saj je bila takrat kršitev že storjena, zato se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do s tem povezanih revizijskih navedb.

18. Glede nadaljnjih očitanih kršitev je po presoji revizijskega sodišča bistvena ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik dne 12. 3. 2013 samovoljno, brez odredbe ali vsaj soglasja tožene stranke odšel v na pot v Oglej v Italijo s sodelavcem D. D., zaradi česar mu je tožena stranka za ta dan očitala neupravičeno odsotnost z dela od 12:10 ure dalje. Sodišči sta navedeno ravnanje pravilno presodili kot kršitev pogodbenih in drugih pravic iz delovnega razmerja. Na podlagi 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Tožena stranka tožnika ni napotila na pot v Oglej, zato je s samovoljnim odhodom evidentno kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker to predstavlja kršitev že samo po sebi, ni bistveno, ali je tožnik storil še dodatno kršitev, ker se zaradi odhoda v Oglej neupravičeno ni udeležil sestanka, ki je potekal isti dan. Tudi ni bistveno, ali se je tožnik ob odhodu v Oglej evidentiral ali ne, saj ne eno ne drugo ne vpliva na obstoj kršitve. Zato revizijsko sodišče s tem povezanih revizijskih navedb ni presojalo. Prav tako ni bistveno, ali je imel tožnik takrat delo ali ne, niti dejstvo, ali dela ni imel po svoji krivdi ali pa po krivdi tožene stranke. Ne glede na to tožnik svojega kraja opravljanja dela ni smel zapustiti in oditi v Oglej brez odredbe ali dovoljenja tožene stranke.

19. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile tožniku utemeljeno očitane kršitve v zvezi z žaljivo komunikacijo, neustreznim evidentiranjem in nepooblaščenim odhodom v Oglej. Ostalih tožniku očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja revizijsko sodišče ni vsebinsko presojalo, saj za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščajo že navedene.

20. Tožnik se ob ugotovitvi, da je kršitve v resnici storil, ne more sklicevati na to, da je bila odpoved posledica šikaniranja s strani tožene stranke.

21. Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje materialnopravno pravilno presodili, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 88. člena ZDR.

22. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2004 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.