Jedro

Z Zakonom o agrarnih skupnostih je prenehala lastninska pravica agrarne skupnosti po samem zakonu. Vpis, da gre poslej za splošno ljudsko premoženje, je bil le deklaratoren. Ker do takrat predpisana priposestvovalna doba še ni potekla, se je priposestvovanje z nacionalizacijo služečega zemljišča prekinilo. Priposestvovalna doba bi lahko znova začela teči šele v letu 1988, ko je isto zemljišče z nakupom pridobila toženka. Tudi v tem primeru pa do leta 2007 ni poteklo 20 let, kolikor je bilo po 1. odstavku 54. člena ZTLR in po 2. odstavku 217. člena SPZ potrebno za priposestvovanje služnosti.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnin, parcel št. 1924 in 1925, obe vpisani v vi. št. ... k.o. x, in parcel št. 1929 in 1932, obe vpisani v vl. št. ... k.o. x, ki so last tožeče stranke J. K., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj z vso kmetijsko mehanizacijo po obstoječi kolovozni poti v širini približno 3 m v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine pare. št. 1946/4 in 3059, obe v pisani v vl. št. ... k.o. x, ki je last tožene stranke A. R..

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine - parc. št. 1924, 1925, obe vpisani v vl. št. ... k.o. x, in parc. št. 1929 in 1932, obe vpisani v vl. št. ... k.o. x, kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj z vso kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti v breme nepremičnine - pare. št. 1946/4 in 3059, obe vpisani v vl. št. ... k.o. x, kot služne stvari, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna iz dela parcel št. 1946/4 in 3059 k.o. x, tistega dela, kjer v naravi poteka pot, odstraniti nasip in ves še preostali navoženi material, tako da bo pot spet normalno prevozna, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

4. Toženi stranki se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico, opisano pod točko 1. in 2. izreka sodbe, da ne bo izvršbe.“

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.039,26 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 366,55 EUR, oboje v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da za potrebe tožnikovih nepremičnin pare. št. 1924 in 1925, obe vl. št. ... k.o. x, ter parc. št. 1929 in 1932, obe vl. št. ... k.o. x, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj z vso kmetijsko mehanizacijo po obstoječi kolovozni poti v širini približno 3 metre v breme vsakokratnega lastnika toženkinih nepremičnin pare. št. 1946/3 in 3059, obe vl. št. ... k.o. x. Toženki je naložilo, da mora tožniku izstaviti primerno listino za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice, iz tistega dela svojih nepremičnin, kjer v naravi poteka pot, pa odstraniti nasip in ves še preostali navoženi material, tako da bo pot spet normalno prevozna. Obenem ji je prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico. Nazadnje ji je naložilo, da mora tožniku povrniti 1.345,03 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se je pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov za zaključek, da je tožnik priposestvoval služnost od leta 1933 dalje. Tožnikova izpoved ne zadostuje, saj se sklicuje na tisto, kar so mu izpovedali njegovi predniki. Sicer pa se služnost pridobi z vknjižbo. Dejstvo, da je služnost vrisana v delilnem načrtu, je brez pomena. Vprašanje je, komu je služnost pripadala, če je šlo za zemljišča agrarne skupnosti, in za kakšen namen. Sploh pa je iz zemljiške knjige razvidno, da so zemljišča agrarne služnosti in med njimi tudi parcela št. 1946/1 prešla v družbeno lastnino - splošno ljudsko premoženje. Če je bila nepremičnina torej v splošni uporabi, potem posameznik na njej ni mogel pridobiti služnostne pravice. Toženkin pravni prednik je navedeno parcelo kupil od M s prodajno pogodbo z dne 19.9.1988, ko je bila parcela družbena lastnina, na kateri ni bilo dopustno priposestvovati stvarnih pravic. Ob nakupu je bila parcela povsem zanemarjena in zaraščena, na takšni parceli pa pot ni možna in se zato tudi služnostna pravica ni mogla izvrševati. Toženka je zaprla kot že kakšno leto zatem, ko je zemljišče kupila od občine, kar so potrdile zaslišane priče J. U., A. R. in F. R.. Tožnik je za dostop do svojih parcel vedno uporabljal pot, ki pelje do studenčka. Svojih parcel ne kosi, saj na njih pase živino, za to pa služnostna pot voženj ni potrebna.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče utemeljeno verjeio tožniku, medtem ko je priča J. U. govoril o poti, ki ni predmet te pravde. Tožnik, pred njim pa njegovi pravni predniki, so sporno pot nemoteno uporabljali vse do leta 2007, ko mu je toženka to onemogočila. Tožnik na svojih parcelah pase živino, za dovoz pitne vode pa potrebuje sporno pot. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih toženka posebej izpostavlja v pritožbi. Sodbo je bilo mogoče brez težav preizkusiti, zato ni podana smiselno očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 - UPB 3, 45/08 in 57/09). Drugih postopkovnih kršitev toženka opredeljeno ne uveljavlja, uradoma upoštevnih kršitev te vrste pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Dejansko stanje je bilo celovito in pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je lahko na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo sklepalo, da so tožnik in njegovi pravni predniki uporabljali sporno pot za hojo in vožnjo zaradi gospodarskih potreb svojih zemljišč. Prepričljiv je tudi zaključek, da je priposestvovalna doba začela teči najpozneje leta 1933, ko je bila sporna pot že vrisana v delilni načrt. Dejstvo, da je toženka onemogočila izvrševanje služnosti šele v letu 2007, pa med strankama doslej ni bilo sporno.

7. Sodišče prve stopnje ni spregledalo niti dejstva, da je bilo zemljišče, po katerem poteka služnostna pot, v letu 1933 last agrarne skupnosti in da je z nacionalizacijo prešlo v splošno ljudsko premoženje oziroma postalo družbena lastnina, na kateri s priposestvovanjem ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice. Pač pa je sodišče prezrlo, da lastninska pravica agrarne skupnosti ni prenehala šele v letu 1955, ko je bil v zemljiški knjigi izvršen vpis, da gre za splošno ljudsko premoženje. Po 1. členu Zakona o agrarnih skupnostih (Ur. list LRS, št. 52/47) v zvezi z 9. členom istega zakona je bilo nepremično premoženje agrarnih skupnosti razglašeno za občeljudsko imovino „brez ozira na vpis v zemljiško knjigo“ z veljavnostjo od 20.12.1947. Lastninska pravica agrarne skupnosti je torej prenehala že tedaj, po samem zakonu. Vpis, da gre poslej za splošno ljudsko premoženje, je bil le deklaratoren. Ker do takrat predpisana priposestvovalna doba še ni potekla, se je priposestvovanje z nacionalizacijo služečega zemljišča prekinilo. Priposestvovalna doba bi lahko znova začela teči šele v letu 1988, ko je isto zemljišče z nakupom pridobila toženka. Tudi v tem primeru pa do leta 2007 ni poteklo 20 let, kolikor je bilo po 1. odstavku 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) in po 2. odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. list RS, št. 87/02) potrebno za priposestvovanje služnosti. Končno se tožnik ne bi mogel uspešno sklicevati na priposestvovanje niti tedaj, če bi mu uspelo dokazati, da se je služnost izvrševala dovolj dolgo že pred nacionalizacijo služečega zemljišča. Po pravnem pravilu iz para. 1500 ODZ in vsebinsko enakem pravilu iz 2. odstavka 44. člena SPZ namreč že pridobljena, pa ne vpisana služnostna pravica ne učinkuje proti dobrovernemu pridobitelju lastninske pravice. Tožnik bi zato moral dokazati, da ob spremembi lastnika služečega zemljišča pri njegovem pridobitelju (tožnikovem pravnem predniku v letu 1988) ni bilo dobre vere o obstoju služnosti, vendar tožnik tega dejstva ni niti zatrjeval. 8. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi torej sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Naostale pritožbene trditve zato ni bilo treba odgovarjati.

9. Sprememba sodbe ima po 2. odstavku 165. člena ZPP za posledico tudi novo odločitev o stroških postopka. Tožnik, ki je v pravdi propadel, mora toženki na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Toženkini prvostopenjski stroški znašajo skupaj 1.039,26 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Toženka je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov v priglašeni višini, z izjemo 50 točk za prejem odločbe, ki nima podlage v odvetniški tarifi. Skupaj znašajo 366,55 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo pa mora tožnik glede na doseženi uspeh v pravdi kriti sam.