Jedro

Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na listine iz postopka IV P 385/2010, ki je tekel med istima strankama zaradi (podobno kot predmetni postopek) izvedbe ukrepov za sanacijo sporne brežine. Tudi v omenjenem postopku je bilo sporno, kdo mora izvesti sanacijo in na čigavih nepremičninah morajo biti ukrepi izvedeni. Tožbeni zahtevek tožnice je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je stanje brežine (zatrjevana nevarnost) v celoti posledica ravnanja toženke. Pritožnica sicer ostro nasprotuje temu zaključku, vendar to ne spremeni dejstva, da v tej zgodnji fazi postopka njena terjatev ni verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero je tožnica(1) predlagala, da se dolžniku (tožencu po nasprotni tožbi) naloži, da v tridesetih dneh zaščiti svoji parceli 14 in 15 k. o. ..., ki mejita neposredno na upničini parceli, pred nadaljnjim drsenjem zemlje in krušenjem kamenja, da odstrani vso odvečno zemljo, vejevje in ostalo nesnago, ki se kruši iz njegovega neurejenega brega na služnostno pot in kultivira svoj breg na način, da se iz njega ne bo več usipala odvečna zemlja, kamenje, vejevje in druga nesnaga.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožnica, ki uvodoma navaja, da je v že zaključeni pravdi IV P 385/2010 ostala brez pravne varnosti in zaradi napačne odločitve sodnice utrpela veliko materialno in nematerialno škodo. Trdi, da tudi v tej zadevi obstaja izredno velika nevarnost, da bi sodnica zoper ponovila hudo zakonsko kršitev (11. člen ZIZ), ki jo je že naredila prejšnja sodnica, zato je v sedanji začasni odredbi predlagala za dolžnika plačilo kazenskih penalov in sicer 500,00 EUR za vsak prekoračen dan roka veljavnosti začasne odredbe. Tožnica je na takšen način bolj zavarovana kot v postopku IV P 385/2010, kjer je izposlovala izvršljiv sklep o začasni odredbi in jo izvršila, nato pa je sodnica zaradi hude sodne napake po štirih letih sklep o začasni odredbi razveljavila in upnico postavila v brezpraven položaj. Zaradi navedenega se je odločila za kazenske penale in ne drži, da je sredstvo zavarovanja neustrezno. Na tak način tožnica v praksi bistveno pridobi in to je prenehanje vznemirjanj dolžnika, saj se z njegovega neurejenega brega na njeno parcelo dnevno vsipava zemlja, kamenje, skale in ostala nesnaga ter na takšen način vztrajno oži služnostna pot. Obstaja tudi nevarnost, da se poškoduje mimo vozeči avto ali pešec, problem pa so tudi meteorne vode, ki ob nalivih derejo po neurejenem bregu dolžnika na pot in pred stanovanjsko hišo upnice. Iz povedanega sledi, da bi upnica s predlagano začasno odredbo lahko dosegla želeni cilj, dolžniku pa s predlogom ne bi nastala nobena nepopravljiva škoda. Upnica je predlog pazljivo oblikovala, saj je navedla, da je dolžnik dolžan svoj neurejeni breg pobrati pod kotom 60° oziroma 65°, sedaj pa je pobran med 75° in 80°. Ni res, da se upnica do svojega predloga ni opredelila vsebinsko, navedla je vsa potrebna dejstva, v spisu je tudi dovolj strokovnih dokazov, ki opozarjajo na neurejenost skoraj navpičnega brega, ki je v lasti dolžnika. Upnica je z izvršitvijo začasne odredbe v pravdi IV P 385/2010 naredila veliko uslugo dolžniku in odpeljala cca 1/3 odvečnega motečega materiala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je bila začasna odredba IV P 385/2010 izvršljiva, vendar ne pravnomočna in s tem protipravna. Če se bo tudi drugostopno sodišče opiralo na dokaze in sodne odločbe iz spisa IV P 385/2010, pa upnica sedaj s to pritožbo drugostopno sodišče sprašuje, kako je lahko izvršljiva odločba o začasni odredbi v praksi izvršena v zakonitem 90 dnevnem roku njene veljavnosti izvršena protipravno? Upnica je v breg posegla na podlagi izvršljive sodne odločbe, ostale izjave dolžnika in njegovih prirejenih prič, pa so neverodostojne in neresnične in manipulativne. Ponovno se verjame lažem in neresnicam dolžnika in prič, sodišča očitno ne zanimajo konkretni dokazi. Na naroku za začasno odredbo sodnica ni zaslišala pravdnih strank niti ni izpeljala dokaznega postopka, vseskozi se je le pogovarjala s pooblaščencem F. M. Upnica je bila tudi šikanirana s strani sodnice, ki ji je grozila z denarno kaznijo, ker naj bi žalila sodnico iz prejšnjega postopka. S tem je hotela upnico s pozicijo sodniške moči utišati, da ne bi javno opozarjala na številne laži in manipulacije dolžnika in njegovega pooblaščenca v tem in prejšnjem postopku. Zahteva še izločitev sodnice, ker je ob zaključku obravnave z nasprotno stranko in njegovim pooblaščencem prav čakala, da gre upnica prva ven, da so se tako lahko mirno dogovarjali, v kateri smeri naj tečejo odločitve.

3. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje odločitvi sodišča, ker toženka nima terjatve do tožnika in je njena nasprotna tožba neutemeljena. Strinja se z vsemi razlogi sodišča, ostro pa nasprotuje navedbam toženke glede dogajanja po zaključku naroka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik za verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Tožnica z nasprotno tožb v 1. točka zahtevka predlaga, da se tožencu naloži, da v 30 dneh izbere in na svoje stroške izvede primerne in ustrezne ukrepe, s katerimi bo svojo neurejeno brežino trajno zaščitil pred obstoječim in bodočim preperevanjem krušenjem in padanjem (posipavanjem) zemlje in kamenja na služnostno pot oziroma na parceli, ki sta v lasti tožnice oziroma ukrepe, s katerimi bo dosegel trajno stabilnost in trdnost brežine in tako trajno preprečil nadaljnje posipavanje zemlje in kamenja in v bodoče trajno preprečil izgubo trdnosti in stabilnosti brežine ter posledično preprečil nadaljnje vznemirjanje tožnice. V 2. točki zahtevka predlaga, da se tožencu naloži, da dolžan vzeti v obzir, da med ukrepe sodijo naslednje rešitve: toženec mora v dolžini 20 metrov z bagrom odstraniti vso odvečno zemljo, kamenje in vejevje, ki se kruši z njegovega neurejenega brega in odstraniti zemljo in kamenje pod kotom od 40 do 45 stopinj in sicer z odmikom 0,5 m v ravnini kot poteka služnostna pot ter celoten pobran breg zatraviti in posaditi takšno vegetacijo, ki bo dobro držala in vezala novo nastali breg ter prav tako urediti lastno odvodnjavanje.

7. Primerjava vsebine predlagane začasne odredbe pokaže, da se v bistvenih delih pokriva z vsebino tožbenega zahtevka. Gre za tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev.

8. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč prej navedena izhodišča prepričljivo zaključilo, da obstoj tožničine terjatve ni izkazan z dovolj visokim dokaznim standardom, to je stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, kadar so razlogi, ki govorijo v prid obstoju terjatve (resničnosti dejstva) številčnejši in tehtnejši od tistih, ki govorijo proti. Pri tem se je utemeljeno oprlo na listine iz postopka IV P 385/2010, ki je tekel med istima strankama zaradi (podobno kot predmetni postopek) izvedbe ukrepov za sanacijo sporne brežine. Tudi v omenjenem postopku (ki je tekel po tožbi in nasprotni tožbi) je bilo sporno, kdo mora izvesti sanacijo in na čigavih nepremičninah morajo biti ukrepi izvedeni. Tožbeni zahtevek tožnice je bil pravnomočno zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da je stanje brežine (zatrjevana nevarnost) v celoti posledica ravnanja toženke(2). Pritožnica sicer ostro nasprotuje temu zaključku, vendar to ne spremeni dejstva, da v tej zgodnji fazi postopka njena terjatev ni verjetno izkazana.

9. Ostrina pritožbene graje izvira iz dejstva, da je tožnica v postopku IV P 385/2010 posegla v brežino na podlagi izdane začasne odredbe, ki je bila kasneje (skupaj z odločitvijo o glavni stvari) razveljavljena, predlog za njeno izdajo pa pravnomočno zavrnjen. Na vprašanje, ki ga pritožnica naslavlja na pritožbeno sodišče, pa je odgovor naslednji: začasna odredba se izda na podlagi dokaznega standarda verjetnosti terjatve, če pa se v nadaljnjem kontradiktornem postopku po oceni vseh izvedenih dokazov izkaže, da terjatev ne obstaja (da tožbeni zahtevek stranke, ki je predlagala izdajo začasne odredbe, ni utemeljen), je treba začasno odredbo razveljaviti. Sklep o začasni odredbi namreč ne more obstajati sam zase in je povezan s terjatvijo, v zvezi s katero je bil izdan. Če te terjatve ni (kot je bilo za tožničino terjatev pravnomočno ugotovljeno v postopku IV P 385/2010), tudi začasne odredbe ne more biti, zato jo je bilo treba (na ugovor dolžnika) razveljaviti.

10. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da niti ni bistveno, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da „se je s pravnomočno odločitvijo o ugovoru zoper začasno odredbo poseg tožnice, s katerim je izvršila začasno odredbo, sprevrgel v protipravni poseg“. Za oceno obstoja verjetnosti tožničine terjatve v predmetnem je odločilno to, da se je sodišče že v postopku IV P 385/2010 ukvarjalo z vsebinsko enakimi vprašanji, kot se bo moralo v tem postopku(3) in da tožnica s svojim zahtevkom, da mora toženec sanirati brežino ni uspela. Glede na to, da tožnica utemeljenost svojega (v bistvenem podobnega) zahtevka tudi v tem postopku gradi na pretežno podobnih trditvah kot v postopku IV P 385/2010, njena terjatev do toženca že zaradi zanjo neuspešnega izida omenjenega postopka v tej fazi postopka ne more biti izkazana za verjetno.

11. Neutemeljene so tudi vse pritožbene trditve, ki napadajo zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica za izvršitev predlagane začasne odredbe ni predlagala ustreznega izvršilnega sredstva. Čeprav je mogoče razumeti logiko pritožnice, ki je v postopku IV P 385/2010 predlagala (pravilno) izvršilno sredstvo za nadomestno dejanje (ga tudi sama izvršila, začasna odredba pa je bila kasneje razveljavljena), sedaj pa meni, da je zanjo bolj „ugodna“ izvršba z denarnimi kaznimi (po 226. členu ZIZ), to ne spremeni dejstva, da je v začasni odredbi predlagano dejanje nadomestno dejanje, izbira pravilnega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe pa ena od materialnopravnih predpostavk za njeno utemeljenost. 12. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo mogoče predlog za izdajo začasne odredbe nenazadnje zavrniti tudi zato, ker tožnica ni navedla ustreznih dejstev v zvezi z nastankom škode oziroma ni izkazala nujnosti izdaje regulacijske začasne odredbe. Iz spisovnega gradiva jasno izhaja, da težave z brežino oziroma posipavanjem trajajo že vsaj od leta 2010, zato bi morala tožnica še posebej skrbno utemeljiti, zakaj je odredba potrebna v smislu pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kakšna je težko nadomestljiva škoda oziroma uporabo katere sile bi bilo treba preprečiti, tožnica v predlogu ni pojasnila.

13. Glede pritožbenih navedb o pristranskosti sodnice in zahtevi za njeno izločitev pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo o zahtevi, ki je temeljila na istih očitkih, ki so navedeni v pritožbi, že odločeno v okviru sodne uprave s sklepom predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani Su 143/2016 dne 22. 1. 2016. 14. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo o glavni stvari.

Op. št. (1): Pritožnica je tožnica po nasprotni tožbi, vendar bo zaradi preglednosti v tej odločbi imenovana (le) kot tožnica.

Op. št. (2): Dodaten razlog za zavrnitev zahtevka.

Op. št. (3): Na tem mestu je treba pojasniti, da se sodišče prve stopnje (še) ni natančneje opredelilo do vprašanja, ali gre za res iudicata, vendar iz obrazložitve izhaja, da je štelo, da gre za drugače postavljene zahtevke in da tožnik (toženec po nasprotni tožbi) zahteva v tej pravdi širše varstvo kot v pravdi IV P 385/2010, kjer sta bila zavrnjena oba zahtevka. Tožničin zahtevek po tožbi (da mora toženec sanirati brežino) zato, ker je bilo ugotovljeno, da nevarnost, ki naj bi jo predstavljala brežina, ne izvira iz naravnih lastnosti brežine ali toženčevih posegov, ampak zaradi posegov tožnice (čeprav na podlagi začasne odredbe). Toženčev zahtevek (da mora tožnica sanirati brežino) je bil zavrnjen, ker od nasprotne stranke ni mogoče zahtevati izvedbe točno določenega ukrepa in še manj, kako naj v zvezi s tem spremeni stanje svojih nepremičnin.