Jedro

Ker bi v konkretnem primeru dejstvo, da gre za ponarejeno listino, na katero sta se pri svoji odločitvi oprla oba upravna organa, pripeljalo do drugačne odločitve Upravne enote o zamenjavi tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, je bila sprejeta odločitev upravnih organov prve in druge stopnje o obnovi postopka v konkretnem primeru po presoji sodišča utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ, Upravna enota Krško (v nadaljevanju: Upravna enota) na podlagi 2. odstavka 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) ter 61. člena Zakona o voznikih (ZVoz, Uradni list RS, št. 109/2010 in nadaljnji) odločila, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ki je bil končan z izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja, št. ..., tujcu A.A., sedaj tožniku, na podlagi njegove vloge z dne 3. 9. 2010, in sicer se navedeni postopek obnovi v takem obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi, ali so še vedno izpolnjeni pogoji za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ali obstajajo razlogi za njegovo razveljavitev.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je svoji vlogi za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje tožnik priložil, med drugim, veljavno tuje vozniško dovoljenje, izdano v državi Kosovo, št. ..., ter potrdilo Avto šole B., da je tožnik na Kosovem opravljal vozniški izpit B kategorije, kot tudi potrdilo tožnikovega delodajalca, C. s.p., o njegovi odsotnosti iz Republike Slovenije v obdobju od meseca marca 2009 do konca oktobra 2009. Vlogo je tožnik naknadno dopolnil še dne 13. 9. 2010 s potrdilom Izpitnega centra Krško z dne 10. 9. 2010, tako da mu je bilo navedeno slovensko vozniško dovoljenje, št. ..., vročeno dne 16. 9. 2010. V nadaljevanju obrazložitve Upravna enota navaja, da je pri pregledu tožnikove dokumentacije, ki ji jo je dne 17. 1. 2014 predložil z vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca, ugotovila, da je tožnik v navedenem pravnomočno zaključenem postopku zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, predložil dokazilo o odsotnosti iz Republike Slovenije v trajanju več kot šest mesecev. Zato je upoštevaje določila Zakona o tujcih tožnika kot stranko v postopku povabila, da poda izjavo, pod kazensko in materialno odgovornostjo. Na podlagi tožnikove izjave z dne 6. 3. 2014 Upravna enota ugotavlja njeno nasprotje v primerjavi z dokazilom, ki ga je glede bivanja v matični državi tožnik predložil v postopku za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Zato je po uradni dolžnosti Upravna enota z izpodbijanim sklepom začela postopek obnove zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, v skladu s 1. odstavkom 261. člena ZUP, v zakonsko določenem roku iz 2. odstavka 263. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 268. člena ZUP.

3. Zoper navedeni prvostopenjski akt je tožnik vložil pritožbo. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je, kot pritožbeni organ druge stopnje, njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo, št. 218-17/2014/2-00611138 z dne 8. 7. 2014. Oprl se je na ugotovitev, da je bil prvostopenjski sklep izdan v predpisanem roku v skladu z 263. členom ZUP, glede na dejstva, da so podatki v potrdilu tožnikovega delodajalca z dne 31. 8. 2010 v nasprotju z izjavo tožnika glede njegovega bivanja v matični državi, oziroma, da je to potrdilo šteti za ponarejeno listino, zato je Upravna enota ocenila, da se lahko začne obnova postopka zamenjave tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje tudi po preteku treh let, odkar je bilo tožniku izdano slovensko vozniško dovoljenje, št. ..., ki mu je bilo vročeno dne 16. 9. 2010, saj je v predmetnem potrdilu navedeno, da naj bi tožnik v svoji matični državi leta 2009 bival več kot šest mesecev, tedaj, ko je v tej državi pridobil vozniško dovoljenje. Izjava tožnika z dne 6. 3. 2014 pa prereka te navedbe, oziroma, navedeno potrdilo, ki je, glede na podatke o času bivanja tožnika v matični domovini, ponarejena listina. Pritožbeni organ se v svoji obrazložitvi sklicuje na ugotovitve Upravne enote, ob ugotovitvi, da je iz predloženih upravnih dokumentov razvidno, da je izjava tožnika, ki jo je podal dne 6. 3. 2014 na zapisnik pri prvostopenjskemu organu pod kazensko in materialno odgovornostjo, v nasprotju z dokazilom, to je potrdilom, z dne 31. 8. 2010, ki ga je, glede svojega bivanja v matični domovini v postopku zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, predložil tožnik prvostopenjskemu organu, skladno s 7. odstavkom 153. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu (ZVCP, Uradni list, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji). Le-ta je tedaj določal, da se tujcu in državljanu Republike Slovenije zamenja vozniško dovoljenje, izdano v tujini, s slovenskim vozniškim dovoljenjem, če ga je oseba pridobila med najmanj šestmesečnim bivanjem v državi, v kateri je bilo izdano. Tožniku je pritožbeni organ v svoji obrazložitvi še pojasnil, da se po 2. točki 260. člena ZUP postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

4. Tožnik v tožbi označuje odločitev upravnih organov prve in druge stopnje kot nepravilno in nezakonito, češ da so bile v upravnem postopku storjene bistvene kršitve določb postopka, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter da pritožbeni organ ni odgovoril na vse pritožbene navedbe. Tožnik očita, češ da pri izdaji izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ ni upošteval ne subjektivnega in tudi ne objektivnega roka iz 263. člena ZUP, ker naj prvostopenjski organ teh okoliščin v izpodbijanem sklepu ne bi niti obrazložil. Zato meni, da se izpodbijane odločitve naj ne bi dalo preizkusiti. Drugostopenjskemu organu pa očita, da naj bi le delno odgovoril na tožnikov očitek kršitve objektivnega roka, zlasti pa, da se ni opredelil do zatrjevane kršitve subjektivnega roka. Slednje po tožnikovem mnenju predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Kar zadeva tridesetdnevni subjektivni rok tožnik poudarja, da je prvostopenjski organ, po lastni navedbi, dne 6. 3. 2014 pri zaslišanju tožnika v postopku za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje ugotovil razlog za obnovo predmetnega postopka. Ker pa je bil tožniku izpodbijani sklep vročen dne 8. 4. 2014, je to po mnenju tožnika izven dopustnega enomesečnega roka. Nadalje očita, češ da te okoliščine nista obrazložila ne prvostopenjski niti drugostopenjski organ. Poleg tega navaja, da naj bi bil izpodbijani sklep izdan tudi izven dopustnega triletnega objektivnega roka, skladno s 4. odstavkom 263. člena ZUP. V tej zvezi tožnik očita prvostopenjskemu organu, češ da te okoliščine ni obrazložil, drugostopenjskemu organu pa očita preskopo obrazložitev, češ da gre le za navedbo, da se obnova postopka lahko začne tudi po preteku treh let, skladno z določbo 5. odstavka 263. člena ZUP. Tožnik v tej zvezi izpostavlja datum, ko mu je bilo navedeno vozniško dovoljenje vročeno, dne 16. 9. 2010. V zvezi z navedbo v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, da gre za ponarejeno listino pri potrdilu z dne 31. 8. 2010, ki ga je tožnik predložil prvostopenjskemu organu ob zamenjavi tujega vozniškega dovoljenja, tožnik očita, češ da te okoliščine prvostopenjski organ ni obrazložil, drugostopenjski organ pa naj bi le skopo v svoji odločbi navedel, da se obnova postopka lahko začne tudi po preteku treh let, skladno s 5. odstavkom 263. člena ZUP. Vendar obema upravnima organoma očita, da naj pri tem ne bi pojasnila, katera okoliščina iz 5. odstavka 263. člena ZUP bi omogočala obnovo postopka tudi po preteku triletnega roka. Slednje je mogoče zaključiti iz navedb drugostopenjskega organa, ki se sklicuje na 2. točko 260. člena ZUP, na podlagi katere se postopek lahko obnovi v primeru, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, kakor izhaja iz že pojasnjene navedbe drugostopenjskega organa, da naj bi bilo potrdilo z dne 31. 8. 2010 ponarejena listina.

5. V tožbi tožnik kot nesporno poudarja, da je bil sklep o obnovi postopka v konkretnem primeru izdan po preteku treh let od dokončnosti odločbe, oziroma vozniškega dovoljenja. Za tožnika pa je sporno, ali obstaja zakonski razlog, ki bi dopuščal, da se obnova postopka lahko začne tudi po preteku treh let, saj tožnik meni, da v konkretnem primeru ni takšnega razloga, oziroma, da ni izpolnjen pogoj za začetek obnove postopka po preteku treh let. Tožnik meni, da je izjemo iz 5. odstavka 263. člena ZUP potrebno razlagati restriktivno. To za tožnika pomeni, da je obnova postopka po izteku triletnega roka možna le v primeru, če bi se razlog za obnovo izkazoval s pravnomočno kazensko sodbo. Torej, če upravni organ navaja, da naj bi bila razlog za obnovo postopka ponarejena listina, bi po mnenju tožnika morala biti ta okoliščina dokazana s pravnomočno kazensko sodbo, kar naj bi izhajalo tudi iz sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča št. U 1353/2006, I Up 75/2003, I Up 1388/2006 in U 475/2001. Ker pa v konkretnem primeru upravna organa niti ne zatrjujeta, da bi bil v zvezi z domnevno ponarejeno listino sprožen kakšen postopek, niti ne navajata, da bi bila izdana pravnomočna sodba, sodišču tožnik predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in da naj toženi stranki naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa. O zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe je sodišče že odločilo tako, da jo je zavrnilo, s sklepom, št. I U 1287/2014-4 z dne 12. 8. 2014, ki je postal pravnomočen dne 19. 8. 2014. 7. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču v danem roku predložila le predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je Upravna enota po uradni dolžnosti odločila o obnovi postopka zamenjave tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, začetega z vlogo tožnika z dne 3. 9. 2010, in končanega z izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja, št. ..., medtem ko je tožena stranka, kot pritožbeni organ druge stopnje, zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep ter se pri odločitvi sklicevala na razloge prvostopenjskega sklepa, ob dejstvu, ki je bilo ugotovljeno šele po zamenjavi tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, št. ..., med drugim upravnim postopkom, in sicer v upravnem postopku za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tožnika v RS.

10. V obravnavani zadevi je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti dokazila, ki ga je tožnik predložil med postopkom za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, na podlagi katerega je bilo prošnji tožnika za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko ugodeno, to je potrdila z dne 31. 8. 2010 (izdanega s strani podjetja C. s.p., tedanjega tožnikovega delodajalca, da je bil tožnik v času od marca 2009 do konca oktobra 2009 na brezplačnem dopustu v domačem kraju) ugotovljeno, da gre za ponarejeno listino. Omenjena ugotovitev oziroma dejstvo, za katero je upravni organ prve stopnje izvedel šele po zamenjavi tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, pa bi posledično privedla tudi do drugačne odločitve glede s strani tožnika zahtevane zamenjave tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, torej predstavlja obnovitveni razlog iz 1. in 2. točke 260. člena ZUP, kar sta pravilno ugotovila oba upravna organa prve in druge stopnje v obravnavani sporni zadevi. Zato sta v konkretnem primeru oba upravna organa prve in druge stopnje, po presoji sodišča pravilno, presojala sporno izredno pravno sredstvo obnove upravnega postopka po določilih 1. in 2. točke 260. člena, 1. odstavka 261. člena, 1., 2. in 5. odstavka 263. člena, 264. člena, 266. člena in 2. odstavka 268. člena ZUP ter za svojo odločitev navedla pravilne razloge, ki so skladni tudi s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, zato se sodišče, da se izogne ponavljanju, na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, v celoti sklicuje njune razloge, glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

11. Po določbi 2. odstavka 268. člena ZUP pri obnovi postopka po uradni dolžnosti namreč izda pristojni organ sklep, s katerim odloči, da se postopek obnovi, če poprej ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji. Preden izda sklep o obnovi upravnega postopka zaradi razlogov, navedenih v 2. točki 260. člena ZUP, za kar gre v obravnavanem primeru, mora skladno z 264. členom ZUP pristojni organ opraviti poizvedbe pri organu, pristojnem za kazenski pregon, ali je kazenski pregon ustavljen, oziroma ali so okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti, vendar uradni osebi takšnega obvestila sploh ni treba zahtevati, če je kazenski pregon zastaral ali če je oseba, na katere kazensko odgovornost meri zahteva za obnovo postopka, umrla, oziroma, če okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti, ugotovi sama uradna oseba, kar pomeni, da gre zgolj za pravni preizkus, saj se ne ugotavlja individualna kazenska odgovornost, ampak se navedene okoliščine ocenjujejo le abstraktno. Zato je po mnenju sodišča pravno zmotno tožnikovo stališče, da je pogoj iz 2. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka podan izključno le v primeru obstoja pravnomočne kazenske sodbe, ki naj bi edina izkazovala obstoj pogoja iz 2. točke 260. člena ZUP (če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu). Stališču sodišča v prid nenazadnje kaže tudi ustaljena novejša upravno - sodna praksa Vrhovnega in Upravnega sodišča, kot med drugim izhaja iz številnih njunih sodb, na primer št. I Up 770/2006, II U 387/2014, II U 461/2013, I U 703/2013, II U 263/2014, II U 282/2013, II U 284/2014, ki so bile vse izdane v primerljivih zadevah, saj sodišče ne vidi nobenega tehtnega razloga za njeno spremembo.

12. Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti, za kar gre, kot rečeno, tudi v obravnavani sporni zadevi, izda pristojni organ sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Pri tem preizkusu pa ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se ugotavlja kot razlog za obnovo postopka, temveč gre za presojanje njene kvalificiranosti, to je pravne relevantnosti. Povedano še drugače se namreč ugotavlja, ali bi, če bi tista okoliščina, ki se ugotavlja kot razlog za obnovo postopka po uradni dolžnosti, obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Ker bi v konkretnem primeru omenjeno dejstvo, da gre za ponarejeno listino (pri potrdilu z dne 31. 8. 2010, izdanem s strani podjetja C. s.p., tedanjega tožnikovega delodajalca, da je bil tožnik v času od marca 2009 do konca oktobra 2009 na brezplačnem dopustu v domačem kraju), na katero sta se pri svoji odločitvi v konkretnem primeru oprla oba upravna organa prve in druge stopnje, pripeljalo do drugačne odločitve Upravne enote o zamenjavi tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, je bila sprejeta odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje o obnovi postopka v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča utemeljena.

13. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na tridesetdnevni zakonski rok, v katerem lahko predlaga obnovo postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni prekluzivni rok teče tudi v primeru iz 1. in 2. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka ali organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, oziroma, od dneva, ko je izvedel, da je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Da je bil v konkretnem primeru prekoračen triletni objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP med strankama niti ni sporno. Vendar je v tej zvezi že tožena stranka, po mnenju sodišča pravilno, izpostavila določilo 5. odstavka 263. člena ZUP, po katerem se izjemoma lahko začne obnova postopka tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so med drugim navedeni v 2. točki 260. člena ZUP, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi.

14. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, zato omenjeni subjektivni 30-dnevni zakonski rok teče od dneva, ko je za odločanje o obnovi pristojni organ izvedel za nova dejstva in jih je mogel navesti, da je bila odločba (v konkretnem primeru slovensko vozniško dovoljenje ob zamenjavi za tožnikovo tuje vozniško dovoljenje), izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. V konkretnem primeru je za to pristojni prvostopenjski upravni organ za takšno dejstvo izvedel ob tožnikovem ustnem zaslišanju dne 6. 3. 2014, nato pa je izpodbijani sklep izdal dne 4. 4. 2014, kar je tudi po presoji sodišča pravilno znotraj časovnega okvira zakonsko določenega tridesetdnevnega subjektivnega roka, predpisanega z določilom 1. in 2. odstavka 263. člena ZUP, kakor sta pravilno v svojih obrazložitvah navedla oba upravna organa prve in druge stopnje, pri čemer se tožena stranka, kot pritožbeni organ druge stopnje, v tej zvezi izrecno sklicuje na navedbe prvostopenjskega organa v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa, kar je po presoji sodišča prav tako pravilno, saj je v skladu z določilom 2. odstavka 254. člena ZUP. Namreč po določbi 2. odstavka 254. člena ZUP se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prvostopenjskega upravnega akta, če je že upravni organ prve stopnje v svoji obrazložitvi pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi. Iz obrazložitve obeh upravnih organov namreč izhaja, da je izpodbijani prvostopenjski sklep izdan znotraj časovnega okvira iz 2. odstavka 263. člena ZUP, česar tožnik v tožbi niti ne izpodbija, ampak le navaja, da je bil izpodbijani sklep njemu osebno vročen šele pozneje, in sicer dne 8. 4. 2014, vendar samo po sebi ni pravno relevantno dejstvo o datumu osebne vročitve stranki, saj zakonodajalec na to okoliščino samo na sebi ni vezal prav nikakršnih pravnih posledic.

15. Ker gre v obravnavanem primeru zgolj za preizkus, oziroma pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo obnove upravnega postopka po uradni dolžnosti, kot izrednega pravnega sredstva, v konkretnem primeru, sodišče ni opravilo glavne obravnave, ki jo je zahteval tožnik, saj je v obravnavani sporni zadevi sodišče presojalo zgolj pravočasnost izdaje obnovitvenega sklepa, s katerim je bilo vzpostavljeno procesno razmerje med Upravno enoto in tožnikom, zato bo tožnik v obnovljenem postopku uveljavljal tako pravice, kot pravne interese, na katere se sklicuje v tožbi.

16. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega dokončnega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločitev upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavani sporni zadevi po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2:

17. Izrek o stroških upravnega spora temelji na podlagi določila 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.