Up-39/99

11. 12. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 11. decembra 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 591/97 z dne 19. 11. 1998, sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 324/97 z dne 11. 6. 1997 in sodbo Okrajnega sodišča v Postojni št. P 265/94 z dne 18. 2. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Ustavna pritožnica ni uspela s tožbenim zahtevkom za sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in kasnejši, v nadaljevanju SZ); sodišča so ugotovila, da njen mož na tem stanovanju v času uveljavitve SZ ni imel stanovanjske pravice, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, zato tudi ona ni mogla na podlagi moževe privolitve pridobiti pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ.

2.Pritožnica zatrjuje, da so ji s tako sodno odločitvijo kršene pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), a tudi pravica do svojega doma iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic ter temeljnih svoboščin (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7-41/1994, v nadaljevanju Konvencija) ter posredno pravica do učinkovitih pravnih sredstev (13. člen Konvencije). Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi.

3.Ko utemeljuje te trditve, pa pritožnica napada pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni št. P 247/92 z dne 8. 6. 1993 in sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 962/93 z dne 28. 12. 1993, s katerima je bilo pravnomočno ugotovljeno, da njen mož na spornem stanovanju ni pridobil stanovanjske pravice. S temi utemeljitvami se Ustavno sodišče ne more ukvarjati že zato, ker je pritožnica za morebitno ustavno pritožbo zoper to sodbo očitno zamudila rok iz drugega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS).

4.Kako bi izpodbijane sodbe same prinašale očitane kršitve človekovih pravic in svoboščin, pa pobudnica ne pove in ne dokazuje.

5.Tudi Ustavno sodišče takih kršitev ne vidi. Sodišča niso v obravnavanem primeru nič drugače uporabila zlasti procesnih pravnih norm, kot je to sicer sodna praksa; tudi s tem ne, ko so zavrnila vnovično razpravljanje o stvareh, o katerih je že pravnomočno razsojeno. Zato kršitve enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ki se v primeru sodnega postopka konkretizira v pravico do enakega sodnega varstva pravic (22. člen Ustave), ni bilo; prav tako ne kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), ki jo je pritožnica v polni meri izrabila že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pravico iz prvega odstavka 8. člena Konvencije pritožnica narobe razume: ne gre za pravico do doma, mišljeno kot pravico do pridobitve stanovanja, temveč za pravico do spoštovanja človekovega doma kot območja njegove zasebnosti in družinskega življenja; ta z izpodbijanimi sodbami ni mogla biti kršena. Člen 13 Konvencije pa daje vsakomur pravico do učinkovitega pravnega sredstva, če so mu kršene pravice in svoboščine. Pritožnica se je poslužila ustavne pritožbe.

6.Ustavne pritožbe pa ni bilo mogoče sprejeti, ker se je pokazalo, da očitanih kršitev človekovih pravic in svoboščin v izpodbijanih sodbah ni.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude