Jedro

Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposelnih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni (to so takšne preživnine, kakršno bi bil pripravljen plačevati pritožnik), in rastejo preko nižjih, povprečnih, višjih in visokih do nadstandardnih preživnin. Vse te skupaj tvorijo neko povprečje v državi, ki pa pri določanju konkretne preživnine v konkretnem primeru ne daje nobene pravno pomembne informacije.

Glede na ugotovitve o življenjskem slogu tožnika in družine, o visokih finančnih transakcijah, o poslovanju z gotovino, o deležih v gospodarskih družbah, o lastništvu avtomobilov in plovil ter depozitih, v katere višje sodišče ne dvomi, je prepričano, da tožnik zmore kriti po 480,00 EUR potreb vsakega od svojih petih otrok in da je do razpada življenjske skupnosti kril najmanj toliko. Prav zato je višje sodišče prepričano, da bo pritožnik kot skrben in požrtvovalen oče, ko bo sprejel dejstvo, da je preživnina namenjena za preživljanje otrok (četudi se nakazuje na osebni račun matere), lahko sprejel tudi njeno višino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da mora za svoje mladoletne otroke A., B., C., Č. in D. od 23. 12. 2014 dalje plačevati 480,00 EUR preživnine mesečno, za čas od 21. 5. 2012 do 10. 7. 2012 pa še po 326,00 EUR za vsakega, za čas od 11. 7. 2012 do 31. 3. 2014 po 190,00 EUR za vsakega, za čas od 1. 6. 2014 do 22. 12. 2014 pa po 344,00 EUR. Drugačne tožbene zahtevke pravdnih strank je sodišče zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Pritožba je sestavljena iz dveh vlog. V prvi navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni jasen, saj ni opredeljeno, poleg katere že določene preživnine naj bi tožnik še plačal preživnino. Razlogi sodbe so preveč posplošeni, saj potrebe niso ugotovljene za vsakega otroka posebej. Niso ugotovljene specifične potrebe posameznega otroka glede na starost, zdravstveno stanje, stroške, dejavnosti, potrebe tudi niso obrazložene časovno, saj so se med tri leta trajajočim postopkom spreminjale. Enako velja za obrazložitev premoženjskega stanja in zmožnosti staršev. Stroški šestletnega otroka ne morejo biti enaki stroškom štirinajstletnice.

Močno pretirana je ocena sodišča, da znaša mesečna preživnina za vsakega otroka 600,00 EUR. Poleg tega je sodišče pozabilo odšteti otroški dodatek, ki ga tožnica prejema. Sodišče ni upoštevalo, da znaša povprečna preživnina v državi 132,00 EUR. Ker gre za družino s petimi otroki, so stroški še nižji, saj otroci porabijo stvari in opremo drug za drugim. Pravilno razmerje, v katerem bi pravdni stranki krili potrebe otrok, bi bilo 1/3 proti 2/3. Sodišče ni pravilno upoštevalo, da se nekateri stroški ne pojavljajo skozi celo leto, in tega, da bodo otroci veliko časa preživeli pri očetu. Sodišče tudi ni upoštevalo, da deleži na skupnem premoženju še niso določeni, zato ni mogoče napraviti zaključka, da je mati brez premoženja.

Ob dejanski porabi znašajo stroški za vsakega otroka po prepričanju pritožnika 406,00 EUR mesečno. Primerna preživnina bi bila 88,73 EUR mesečno, upoštevaje deleže pravdnih strank pa 60,00 EUR.

Sodišče tudi ni upoštevalo, da družina še vedno živi skupaj in da dejansko večino skupnih stroškov še krije tožnik.

Sodišče je brez vsakih dokazov ocenilo, da tožnik spretno izvaja finančne transakcije, sprejema dolgove in ustanavlja zemljiškoknjižni dolg, vse z ožjimi družinskimi člani.

V ločeni pritožbi tožnik natančno analizira svoje mesečne prejemke, analizira prejete otroške dodatke, izračuna koliko časa bo za otroke skrbel tožnik in kril stroške zanje. Natančno prikaže, kakšni so stroški po posamičnih postavkah, še posebej za hrano, obleko (kar prikaže tudi s fotografijami), kakšni so stanovanjski stroški, stroški prehrane v šoli, stroški lekarne, dejavnosti in športne opreme, stroški za rojstne dneve, božič in novo leto, počitnice, kino, lutke, izlete, darila, knjige, igrače in frizerja ter čistilke in bencin. V nadaljevanju še pojasni, kako zasluži, da lahko preživi na morju 60 dni dopusta. V prilogi pa še natančno izračuna preživnino za vsakega od otrok po posamičnih stroških.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Iz izreka je dovolj jasno razvidno, koliko preživnine mora tožnik še plačati za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Da jo je dolžan plačati poleg tistega, kar je že plačal oziroma kril v naravi, izhaja iz obrazložitve sodbe. To zadošča. 6. Sklicevanje pritožnika na to, kakšna je povprečna mesečna preživnina v Republiki Sloveniji, je za odločitev v obravnavani zadevi popolnoma nepomembno. Preživnina se, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, določa glede na zmožnosti staršev in potrebe otrok (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Zmožnosti staršev in potrebe otrok so zelo različne, tako tudi prisojene preživnine. Višine se začno pri skoraj simboličnih preživninah v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposelnih zavezancev brez premoženja ali takšnih, ki so na prestajanju zaporne kazni(1) (to so takšne preživnine, kakršno bi bil pripravljen plačevati pritožnik), in rastejo preko nižjih(2), povprečnih(3), višjih(4) in visokih(5) do nadstandardnih(6) preživnin. Vse te skupaj tvorijo neko povprečje v državi, ki pa pri določanju konkretne preživnine v konkretnem primeru ne daje nobene pravno pomembne informacije.

7. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, kakšne so potrebe vsakega od petih otrok pravdnih strank, niso dovolj natančni. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre za oceno stroškov in nikakor za natančen matematični izračun ter da stroški mesečno blago variirajo. Ne drži, da jih sodišče prve stopnje ni ocenilo za vsakega od otrok pravdnih strank. Pojasnilo je, kateri stroški so skupni, kateri enaki, kateri pa so pri nekaterih otrocih drugačni ali dodatni. Sodišče je upoštevalo, da se nekateri stroški pojavljajo skozi vse leto, drugi le del leta, nekateri pa občasno. Nasproten pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugotavljalo, kakšne so potrebe konkretnih otrok in kakšne zmožnosti konkretnih staršev. Otroci (oziroma starša zanje) po ugotovitvah sodišča prve stopnje (po)rabijo približno: 120,00 EUR mesečno za hrano, zgolj 40,00 EUR mesečno za obleko in obutev, 67,00 EUR mesečno za stanovanjske stroške, po 7,00 EUR za higieno, po 65,00 EUR mesečno za šolsko prehrano, 10,00 EUR mesečno za stroške lekarne, 30,00 EUR mesečno za šolske potrebščine in tabore, 60,00 EUR za dejavnosti izven šole in vrtca, 10,00 EUR za športno opremo, 17,00 EUR za osebne praznike ter obdarovanje ob božiču oziroma dedku Mrazu, 60,00 EUR mesečno za počitnice, 26,00 EUR mesečno za razvedrilo ter 10,00 EUR mesečno za knjige in igrače, 5,00 EUR mesečno za frizerja, 35,00 EUR za varuško in čistilko ter 30,00 EUR za bencin. Tako ugotovljene potrebe niso pretirane glede na potrebe otrok primerljivih starosti, nekatere so celo nižje od običajnih ugotovitev sodišč (kar je gotovo posledica tega, da otroci uporabijo oblačila in opremo starejših sorojencev – ne drži torej, da sodišče tega ni upoštevalo), so pa (zgolj pri nekaterih postavkah in nikakor pri vseh) nekoliko višje, pač glede na to, kako in kakšne potrebe sta pravdni stranki doslej krili za otroke, kar v postopku niti ni bilo sporno. Opisane potrebe torej nedvomno predstavljajo življenjski standard otrok, ki so ga bili deležni do razpada življenjske skupnosti staršev, kar je videti že iz trditev in dokazov obeh strank o načinu življenja, aktivnostih in udejstvovanju družine. Le zaradi razpada življenjske skupnosti staršev ni razlogov, da bi se življenjski standard otrok spremenil, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

9. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da so posamezne potrebe najmlajšega dečka D. nekoliko nižje, ker ne obiskuje vrtca in prostočasnih dejavnosti, vendar je utemeljeno opozorilo, da so njegove potrebe zaradi hude bolezni nedvomno višje na drugih področjih. Tak zaključek je tudi po prepričanju višjega sodišča pravilen. Prav opisano je tudi razlog, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju potreb otrok upoštevalo stroške varuške in čistilke (ki so edini stroški, ki odstopajo od običajnih potreb otrok v preživninskih sporih). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da sta si pomoč varuške in čistilke pravdni stranki zagotavljali že v času skupnega življenja (varuško celo na skupnih in kasneje ločenih dopustih) ter v času sodnega postopka. Po drugi strani pa gre zaradi D. hude bolezni in dolgotrajne prisotnosti staršev v bolnici za zelo potrebno, če že ne nujno pomoč.

10. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki od ugotovljenih potreb vsakega od otrok (600,00 EUR so torej potrebe in ne preživnina, kot to v pritožbi večkrat zmotno navaja pritožnik), ni odštelo otroškega dodatka, je pravilno. To je v skladu s sodno prakso, kot se je ustalila po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2014 s 25. 9. 2014. 11. Glede na zmožnosti pravdnih strank je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožnik pokriti 80 % potreb otrok. Pritožnik meni, da bi moralo biti sorazmerje drugačno, a tega, zakaj naj bi bile premoženjske zmožnosti pravdnih strank v drugačnem sorazmerju, še posebej pa, zakaj so zmožnosti toženke boljše, ne obrazloži. 12. V času trajanja izvenzakonske skupnosti pridobljeno premoženje je res skupno premoženje, okoliščina, da ga starša (še) nista razdelila, pa v nobenem primeru ne more iti v škodo preživljanja otroka. Trditev, da bi bile zaradi toženkinega deleža na skupnem premoženju njene zmožnosti preživljanja otrok kaj boljše (po neizpodbijanih ugotovitvah ne zasluži ničesar), ni.

13. Kar se tiče premoženjskih zmožnosti tožnika, je sodišče prve stopnje (z bolj posrednimi besedami) pojasnilo, da jih ta skuša prikriti. Takšno ravnanje (ki je v 16. točki izpodbijane sodbe natančno izpostavljeno, višje sodišče pa pritožniku ne bo ponovno predočalo spreminjanja lastnih trditev) mu ni v korist. Glede na ugotovitve o življenjskem slogu tožnika in družine, o visokih finančnih transakcijah, o poslovanju z gotovino, o deležih v gospodarskih družbah, o lastništvu avtomobilov in plovil ter depozitih, v katere višje sodišče ne dvomi, je prepričano, da tožnik zmore kriti po 480,00 EUR potreb vsakega od svojih otrok in da je do razpada življenjske skupnosti kril najmanj toliko. Prav zato je višje sodišče prepričano, da bo pritožnik kot skrben in požrtvovalen oče, ko bo sprejel dejstvo, da je preživnina namenjena za preživljanje otrok (četudi se nakazuje na osebni račun matere), lahko sprejel tudi njeno višino.

14. Glede na ugotovitve o premoženjskih zmožnostih obeh staršev tudi ne more biti odločilno, koliko časa bodo otroci preživeli na stikih z očetom.

15. Nazadnje višje sodišče odgovarja še na pritožbeno trditev, ki se nanaša na obveznost plačati preživnino za čas sodnega postopka. V tem delu pritožnik izpostavlja, da družina še vedno živi skupaj in da dejansko večino skupnih stroškov krije on. V zvezi s tem delom izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje popolnoma sledilo trditvam in izpovedi tožnika o tem, kaj in koliko je plačeval (obrazložitev na 11. in 12. strani izpodbijane sodbe). Ker s tem ni v celoti pokril potreb otrok, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

16. Z gornjimi razlogi je odgovorjeno tudi na tožnikove navedbe v dodatku k pritožbi. Stroški, kot jih v dodatku k pritožbi predstavi tožnik, niso realni in ne pokrijejo niti najosnovnejših (bivanje, hrana, oblačila, obutev), kaj šele ostalih pomembnih potreb (varstvo, izobraževanje, vzgoja, posebne, na primer zdravstvene potrebe) ter potreb, ki sta jih starša doslej nedvomno zadovoljevala (oddih, razvedrilo) otrok.

17. Pritožba torej ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 413. člena ZPP.

Op. št. (1): Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 292/1994 in Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2094/2013, IV Cp 1277/2012 ter IV Cp 400/2014. Op. št. (2): Na primer odločbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3443/2009, IV Cp 985/2013 in IV Cp 1129/2013. Op. št. (3): Na primer odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 104/2014 in IV Cp 1377/2014. Op. št. (4): Na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1905/2015. Op. št. (5): Na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1922/2015. Op. št. (6): Na primer odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 141/2013.