Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek prisojene odškodnine poviša na 40.000,00 EUR, - v II. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 315,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila ter - v III. točki tako, da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse v 52 %.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača znesek 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2018 dalje, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega zneska 76.000,00 EUR (I. točka izreka), tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 2.601,73 EUR (II. točka izreka) in toženko določilo kot zavezanko za plačilo 36,84 % sodne takse (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroške postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka opustila več obveznosti, zaradi katerih je prišlo do poškodbe. Vsaka opustitev je dovolj za protipravnost, vsota vseh pa predstavlja vsaj eventualni naklep toženke, ki je tožniku dala na voljo posebno matico, da bi jo ob odsotnosti ustreznega reducirnega ventila uporabil za tlačni preizkus. Kršitve toženke so tako hude, da je izključno odgovorna za nastalo škodo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik soprispeval k nastali škodi 30 %. Ugotovilo je, da toženka ni imela pisnih navodil za opravo dela in ni bilo predpisano, da bi moral ob tlačnem preizkusu uporabiti zaščitna očala, kot tudi ne, kakšna morajo ta očala biti. V osebni opremi ni bilo ustreznih varovalnih očal, zato s tem, ko jih ni uporabil, ni kršil nobenih pravil, navodil oziroma obveznosti. Posebno matico je prejel od delodajalca ravno za to, da jo uporabi za tlačni preizkus, če ne bi imel na voljo ustreznega reducirnega ventila. Toženki je bilo torej znano, da se na takšen način opravlja delo, to je dopuščala, zato je tožnik ni bil dolžan obvestiti o pomanjkljivosti takšnega dela. Tako so delo opravljali serviserji že pred nastopom dela tožnika, tudi tožnik je na ta način preverjal tlak že okoli 10 krat pred nesrečo, zato ni niti pričakoval, da bo prišlo do eksplozije manometra in se mu ni zdelo potrebno obveščati o tem delodajalca. Sodišče pri odmeri odškodnine napačno ni upoštevalo izpovedi tožnika. Hierarhije dokazov ni, zato ne bi smelo dati večjega pomena izvedencem. Izvedenec A. A. glede telesnih bolečin ni podal mnenja glede na svoje strokovne izkušnje o tem, kakšne bolečine povzročajo tovrstne poškodbe, ampak se je skliceval le na odsotnost navedb v medicinski dokumentaciji, kar je zgrešeno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik celotno zdravljenje čutil rezanje v očesu, imel je občutek peska v očesu, oko je bilo razdraženo, kar bi se moralo opredeliti kot bolečina. Šlo je za dolgotrajne težave, tri leta in pol. Prav tako je bil kar 7x operiran, dnevno je uporabljal kapljice, imel je številne preglede, za katere je potreboval pomoč, saj takrat ni mogel voziti avtomobila. Prav tako je sodišče premalo upoštevalo intenzivnost in trajanje strahu. Ne drži, da je šlo za relativno majhno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožniku je priznana 30 % telesna okvara, izvedenka B. B. pa je ocenila invalidnost na 33 %. Pri dopolnjenih 50 letih je postal nesposoben za opravljanje dela v svojem in primerljivih poklicih, zaradi česar zelo trpi. Prilagoditi je moral tudi svoje vsakodnevne aktivnosti in šport, še posebej zaradi bojazni, da bo popolnoma izgubil vid, kar ga dodatno obremenjuje. Ker je še mlad, na sredini svoje poklicne in življenjske poti, bo še dolgo trpel duševne bolečine iz tega naslova. Sodišče se neupravičeno sklicuje na primera II Ips 330/2016 in II Ips 882/2008 oziroma navedeni zadevi utemeljujeta višjo odškodnino za zmanjšane življenjske aktivnosti. Napačna je tudi odločitev o stroških. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o sodni taksi iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnika in C. C., D. D. in E. E., namesto, da bi upoštevalo izpoved direktorja in F. F., ki sta bila pristojna za odrejanje dela in sta najbolje poznala delovni proces. Da se sodišču zdi njuna izpoved skrajno nenavadna, ni utemeljen razlog, da jima ne verjame. Izpoved prič glede posebne matice, kdo jo je zagotovil, ni niti skladna niti ne drži. Toženka je zagotovila tlačni preizkus s primernim reducirnim ventilom, vendar ga tožnik ni vzel s seboj, zato je škoda posledica njegovega samovoljnega ravnanja. Direktor in F. F. sta zanikala, da bi naročila posebno matico. Gre za negativno dejstvo, zato je bilo dokazno breme na tožniku. Sodišče se je oprlo na izpoved D. D., ni pa upoštevalo, da je njegova pisna izjava v nasprotju z njegovo izpovedjo. Nekritično je sledilo izpovedi D. D., da se matica za drugačen namen ni mogla uporabiti, čeprav je G. G. izpovedal, da ni bila namenjena za feronsko jeklenico, do česar se sodišče ne opredeli, zato se sodbe ne da preizkusiti. Ugotovitev, da je D. D. izpovedal, da je toženka naročila posebno matico, je protispisna, saj je to izpovedal E. E. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da E. E. tega ni mogel vedeti, ker se je zaposlil pri toženki po tem, ko so bile posebne matice že del delovne opreme. Napačna je tudi ugotovitev, da tožnik ni bil teoretično in praktično usposobljen za delo in ni bil poučen ter opozorjen na način preverjanja tesnosti. Usposabljanje je potekalo 16. 5. do 18. 5. 2013, 21. 5. 2013 je bil praktični prikaz, dne 3. 2. in 7. 2. 2014 ter med 10. 2. in 12. 2. 2014 je bilo v sklopu popravila hladilnega sistema izobraževanje glede postopka tlačnega preizkusa. Poleg tega je imel s tem tožnik veliko izkušenj. Za nastalo škodo je izključno odgovoren tožnik. Ker je ravnal v nasprotju s 50. členom ZVZD-1, ni uporabil zaščitnih očal, ki bi poškodbo preprečila, kakor tudi z določbo 52. člena ZVDZ-1, ker ni odklonil dela, je soprispeval k škodi vsaj 80 %. Povprečnemu laiku je jasno, da je bilo takšno delo nevarno, tožnik pa bi se tega zaradi svojih dolgoletnih izkušenj moral zavedati. Pretirana je tudi prisojena odškodnina. Tožnik je močne bolečine čutil zgolj takoj po nesreči, nato pa bolečin ni imel, imel je le neprijeten občutek, slednjega pa ni zatrjeval. Iz naslova telesnih bolečin bi tožniku pripadala le odškodnina v višini 5.000,00 EUR. Za primarni strah pripada odškodnina le, če se kljub kratkotrajnosti poruši duševno ravnovesje, česar tožnik ni zatrjeval. Za to bi bil tudi sicer potreben izvedenec psiholog, katerega postavitve tožnik ni predlagal oziroma ne pravočasno. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni imela nobene podlage za zaključek o sekundarnem strahu tožnika, da bo izgubil vid na drugem očesu. Sekundarni strah je tudi sicer povezan s strahom za izid zdravljenja, ne pa s tem, kaj bo z zdravim očesom. Ker so se v posledici nesreče tožniku zmanjšale življenjske aktivnosti le v manjši meri, je primerna odškodnina iz tega naslova 5.000,00 EUR. Stališče, da je tožnik omejen pri svojih poklicnih dejavnostih, je zmotno, saj ni opravljal poklica, kjer je potrebna ostrina in globinski vid. Tožnik prav tako ni zatrjeval, da se je z določenimi športi ukvarjal pred škodnim dogodkom. Odškodnino bi bilo potrebno primerjati s primeri, ko so oškodovanci le deloma omejeni v določeni sferi, ne pa v celoti. Glede na 80 % soprispevek je tožnik upravičen kvečjemu do odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Posledično je napačna tudi odločitev o plačilu sodne takse. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno pojasnilo in obrazložilo. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb strank, neposredno ali posredno, pri čemer se do nebistvenih navedb ni bilo dolžno opredeljevati, zato se sodbo da preizkusiti in je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji soprispevka tožnika k nastali škodi.

6. Tožnik se je poškodoval dne 2. 9. 2015 na Hrvaškem ob preverjanju tesnosti hladilnega sistema v klimi, ko je eksplodiralo steklo na manometru, delci stekla pa so zadeli tožnika v desno oko in ga poškodovali. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je do nesreče prišlo, ker je tožnik namesto ustreznega reducirnega ventila (do 40 barov) uporabil posebno matico, s katero je povezal jeklenko in manometer ter spustil dušik, zaradi previsokega pritiska pa je manometer eksplodiral. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli pri toženki na voljo le 4 reducirne ventile do 40 barov, ki niso bili del osebne opreme delavcev, ampak so jih imeli le v nekaterih avtomobilih, pri čemer je reducirni ventil do 40 barov iz avtomobila, s katerim so tožnik in sodelavci šli dne 2. 9. 2015 na Rijeko, nekdo vzel, zato tožniku dne 2. 9. 2015 ni bil na voljo. Del osebne opreme vseh delavcev pa je bila posebna matica, s katero so delavci merili tlačnost, če ni bilo na voljo ustrezno močnega reducirnega ventila in jim jo je za te potrebe zagotovila toženka.

7. Toženka neutemeljeno oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, ker ni sledilo izpovedim direktorja toženke in priče F. F., ki sta edina zanikala, da bi vedela, da so zaposleni pri delu uporabljali posebne matice. Sodišče prve stopnje jima ni verjelo ne le za to, ker je ocenilo njuno izpoved kot skrajno nenavadno, ampak tudi na podlagi skladne izpovedi tožnika in vseh ostalih prič, to je C. C., D. D., E. E., G. G. in H. H. Vsi navedeni so namreč potrdili, da so bile posebne matice del opreme delavcev, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo direktorju toženke in priči F. F., da nista vedela, da so delavci to matico uporabljali. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da direktor in priča F. F., ki sta organizirala delo, ne bi vedela, da delavci pri delu uporabljajo posebno matico, glede na to, da je bila del osebne opreme delavcev, opremo pa jim je zagotovila toženka. Poleg tega so priče C. C., E. E. in D. D. povedale, da je posebne matice naročila prav toženka, zato toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da so si jo lahko kupili delavci sami.

8. Neutemeljen je očitek toženke o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve napačno zapisalo, da iz izpovedi D. D. izhaja, da je toženka dala narediti posebno matico, ki je ni mogoče kupiti in ustreza uporabi z dušikovo bombo. To namreč izhaja tako iz pisne izjave E. E. kot pisne izjave D. D. D. D. je namreč v pisni izjavi napisal, da je bila matica namensko narejena za dušikovo jeklenko ter da ne ve, kdo v podjetju je naročil, da naredijo te matice, vedel pa je, da se jih je dalo delati več pri družbi I. d. o. o. v J. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno povzelo izjavo priče D. D. in ni prišlo do zatrjevane protispisnosti.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje verodostojnosti priče E. E. v zvezi z izpovedjo, da je posebne matice naročila toženka in jih ni bilo mogoče kupiti v prosti prodaji. Čeprav E. E. v času, ko je toženka naročila posebne matice, še ni bil zaposlen pri toženki in ni strokovnjak za matice, sta tudi C. C. in D. D. potrdila, da so bile posebne matice naročene s strani toženke, kar pomeni, da niso bile kupljene v prosti prodaji. Toženka v pritožbi s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja, da se je od nje zahtevalo, da dokaže negativno dejstvo. Tožnik je zatrjeval, in to tudi dokazal, da je posebno matico, ki jo je uporabil za preverjanje tlačnosti klime na dan škodnega dogodka, dobil od toženke, da je toženka posebno matico dala v osebno delovno opremo delavcev za potrebe preverjanja talčnosti, če niso imeli ustreznega reducirnega ventila. Od toženke se tako ni zahtevalo, da dokazuje negativno dejstvo, je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je pri delu uporabljal matico, ki mu jo je za te namene zagotovila prav toženka, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

10. Toženka v pritožbi nadalje neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče D. D., ker se njegova izpoved naj ne bi ujemala popolnoma z njegovo pisno izjavo. Zaslišan je D. D. izpovedal, da so bile matice v kompletu orodja že pred njegovo zaposlitvijo pri toženki, v pisni izjavi pa je zapisal, da je seznanjen, da je toženka naročila izdelavo posebnih matic pri družbi I., česar po mnenju toženke ne bi mogel vedeti, saj ni bil zaposlen pri toženki, ko naj bi to naročila. Glede na to, da je D. D. podal izjavo 29. 3. 2021, torej po tem, ko je bil zaposlen pri toženki, ni nenavadno, da je v izjavi napisal, da je posebne matice naročila toženka, čeprav v času naročila pri njej ni bil zaposlen. Za to je izvedel, ko je prišel k toženki. Da je prav toženka naročila sporne matice, sta potrdila tudi C. C. in E. E. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo priči D. D., da je bila toženka tista, ki je dala na voljo posebne matice in si matice ni kupil tožnik sam. Ker zatrjevano "razhajanje" med pisno izjavo in izpovedbo ob neposrednem zaslišanju ni pravno relevantno, se sodišču prve stopnje do teh podrobnosti ni bilo potrebno opredeljevati. Pri tem niti ne gre za neskladje oziroma razhajanje v pisni izjavi in izpovedi priče, saj tako iz neposrednega zaslišanja kot pisne izjave priče D. D. jasno izhaja, da je posebne matice, ki so bile del osebne opreme delavcev, zagotovila toženka.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi D. D., da se posebna matica ni mogla uporabiti za drug namen kot ta, za katerega jo je uporabil tožnik. G. G. je sicer izpovedal, da sam matice ni uporabljal za namen preverjanja tlaka, vendar pa so C. C., E. E. in D. D. potrdili navedbe in izpoved tožnika, da so imeli posebno matico na voljo zaradi preverjanja tlaka, kadar ni bilo na voljo reducirnega ventila za pritisk, večji od 10 barov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da G. G. ni vedel, da se matica uporablja za ta namen in da so imeli na voljo dve matici, eno za feronsko jeklenko in eno za večjo jeklenko, vendar je utemeljeno sledilo izpovedi tožnika in treh prič, ki so potrdile, da je bila praksa pri toženki, da se je tlačnost preverjala z matico, če ni bilo na voljo ustreznega reducirnega ventila. Tožnik posebne matice tako ni uporabil samovoljno, kot to neutemeljeno uveljavlja toženka, ampak ker ni imel na voljo ustreznega reducirnega ventila, saj jih je bilo premalo. Toženka ni zagotovila, da bi imel vsak delavec na voljo ustrezni reducirni ventil, ampak je imela le nekaj takšnih ventilov, ki niso bili del osebne opreme delavcev, zato niso bili vedno na voljo vsem, ko so ga potrebovali. Za takšen primer je namesto tega zagotovila posebno matico, delo s katero pa ni bilo primerno in varno. Tožniku se zato ne more očitati, da je kršil 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ker bi moral sam skrbeti za to, da ima za delo s seboj primerno opremo, kot to uveljavlja toženka, in ker na delo v Rijeko ni vzel reducirnega ventila do 40 barov, saj slednjih ni bilo dovolj za vse delavce.

12. Nadalje je bilo ugotovljeno, da toženka ni zagotovila praktičnega preverjanja znanja delavcev za varno delo na delovnem mestu, kot to določa tretji odstavek 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), prav tako ni izdelala ocene tveganja za tlačni preizkus ter ni določila ukrepov za varno delo in izdelala pisnih navodil za to delo. Toženka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni zagotovila praktičnega preverjanja usposobljenosti tožnika. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik opravil teoretično usposabljanje in preizkus iz varnosti pri delu dne 8. 4. 2013, da je opravil usposabljanje in izpit ravnanja s plini. Upoštevalo je tudi tožnikove predhodne izkušnje, saj je ugotovilo, da je zelo verjetno znal izvajati tlačne preizkuse z namenom preverjanja netesnosti sistema, vendar pa je pravilno pojasnilo, da je bila toženka na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZVZD-1 in 12. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme dolžna zagotoviti občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo, česar ni izvajala, kar je ugotovila tudi izvedenka iz varstva pri delu. Čeprav je tožnik pred nezgodo že več kot 10-krat izvedel preizkus tlačnosti, toženka ni preverjala, ali to izvaja na pravilen in varen način, čeprav bi to morala storiti, kar dodatno utemeljuje njeno krivdno odgovornost za nastalo nesrečo. 13. Toženka ni imela navodil, da je potrebno pri preverjanju tlaka uporabljati varovalna očala niti ni določila, kakšna morajo ta varovalna očala biti. Izvedenka iz varstva pri delu je ugotovila, da bi moral tožnik uporabljati tesno prilegajoča varovalna očala, takšnih očal pa ni imel v svoji osebni delovni opremi. Toženka zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je imel tožnik v vozilu očala za brusilec brez elastike in očala za brusilec ultrasonic z elastiko. Nesporno je, da tožnik teh očal ni uporabil, čeprav jih je imel v avtomobilu, vendar pa zagotovljena očala niso bila ustrezna za preverjanje tlaka. Da bi se preprečila nevarnost zaradi letečih delcev ob tlačnem preizkusu, bi glede na ugotovitve izvedenke iz varstva pri delu moral imeti tožnik tesno prilegajoča se očala, kar pomeni, da zagotovljena očala za brusilec ne bi preprečila nastanka škode oziroma se tožniku ne more očitati soodgovornosti, ker jih ni uporabil. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1. 15. Na podlagi prvega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Skladno z uveljavljeno sodno prakso se vsako ravnanje oškodovanca, ki je prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, ne šteje kot soprispevek, na podlagi katerega se delodajalec delno razbremeni svoje odgovornosti za nastalo škodo. Upošteva se le tisto ravnanje, ki odstopa od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.1 Glede na to, da toženka delavcem ni zagotovila ustrezne osebne opreme in ni zahtevala ali zagotovila uporabe posebnih očal pri merjenju tlačnosti, se tožniku ne more očitati, da ni uporabil osebne varovalne opreme in ni zavrnil takšnega dela. Primarna obveznost delodajalca je, da zagotovi ustrezno delovno opremo in poskrbi ter preveri, ali jo delavci pravilno uporabljajo, saj je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti varno delo (43. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Če delodajalec tega ne zagotovi, ni mogoče zahtevati, da delavec opozori delodajalca na pomanjkljivosti tako organiziranega dela.2 To velja ne glede na to, da bi po mnenju izvedenke iz varstva pri delu tožniku moral vedeti, da je takšno delo nevarno. Praksa pri toženki je namreč bila, da se tlak preverja s posebno matico, če ni na voljo ustreznega reducirnega ventila, E. E. pa je povedal, da so bili opozorjeni, da naj bodo previdni, kar pomeni, da se je toženka nevarnosti zavedala in takšno prakso dopuščala. Tožnik zato ni bil dolžan še posebej opozarjati na to. Enako velja glede neuporabe ustrezne varovalne opreme. Toženka tožniku ni zagotovila ustreznih varovalnih očal, kot je to ugotovila izvedenka iz varstva pri delu, te ugotovitve je sprejelo tudi sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve), zato se tožniku ne more očitati soprispevka, ker ni uporabil ustreznih varovalnih očal. Šele če bi mu toženka zagotovila tesno prilegajoča se očala in dala delavcem navodilo, da jih morajo uporabljati, bi se lahko ugotavljal tožnikov soprispevek. Priče C. C., E. E. in H. H. so povedali, da pri preverjanju tlaka očal niso uporabljali, tudi priča G. G. je povedala, da ni vedno uporabljala očal in se ni spomnila, ali je delavcem demonstrirala pravilno izvedbo tlačnega preizkusa z očali.

16. Tožnik je v konkretnem primeru ravnal tako, kot so ravnali ostali zaposleni pri toženki. Ker v osebni delovni opremi ni imel ustreznega reducirnega ventila, je uporabil posebno matico, ki jo je imel v opremi prav s tem razlogom, očal pa ni uporabil, ker ni bilo dano navodilo, da jih mora, uporabljali jih niso niti ostali delavci niti ni imel na voljo ustreznih očal, zato tožniku ni mogoče pripisati deljene odgovornosti za nastalo škodo. Na slednje ne vpliva okoliščina, da je tožnik to delo opravljal že dlje časa, kot izpostavlja toženka, saj je ravnal s povprečno skrbnostjo ostalih delavcev pri toženki. Glede na navedeno je toženka izključno odgovorna za nastalo škodo, sodišče prve stopnje pa je zaradi napačnega materialnopravnega stališča napačno odločilo, da je tožnik soprispeval k nastali škodi v višini 30 %.

17. Tožnik je ob delovni nesreči utrpel penetralno poškodbo desnega očesa z intrabulbarnim tujkom, odstop mrežnice desnega očesa, ureznine ter rano s tujkom v predelu ustnice. V posledice nesreče ima na desnem očesu le še 5 % vidne ostrine, težave ima z globinskim vidom, na desno oko je praktično slep. Uvrščen je v III. kategorijo invalidnosti, priznana mu je 30 % telesna okvara. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine ter glede na ugotovljene posledice in težave, upoštevajoč višino odškodnine v primerljivih zadevah, prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 15.000,00 EUR, za strah v višini 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v višini 22.000,00 EUR, skupaj 40.000 EUR, kar predstavlja 28-kratnik povprečne neto plače v času izdaje sodbe,3 le napačno je tako določeno odškodnino znižalo za 30 %.

18. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine in teže posledic utemeljeno dalo večjo težo sodnima izvedencema s področja medicinske stroke in njuni strokovni oceni glede stopnje in trajanja telesnih bolečin in ostalih zdravstvenih posledic, kot tožnikovi izpovedi in njegovemu subjektivnemu doživljanju. Kot izpostavlja tožnik, ZPP ne pozna dokaznih pravil, mora pa sodišče skladno z 8. členom ZPP oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka zaključiti, kakšne posledice so tožniku nastale. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožnika, vendar je njegove navedbe in izpoved glede trajanja in intenzivnosti bolečin pravilno presodilo upoštevajoč mnenje izvedenca medicinske stroke A. A. in izvedenke B. B., ki sta na podlagi strokovnega znanja objektivno ovrednotila trajanje in subjektivno doživljanje intenzivnosti bolečin tožnika ter posledic, ki jih je utrpel v delovni nesreči. 19. Izvedenec A. A. je zaslišan pojasnil, da ni izhajal le iz medicinske dokumentacije, ampak je upošteval tudi osebno doživljanje tožnika in lastne izkušnje pri zdravljenju tovrstnih poškodb. Upoštevajoč navedeno je ocenil, da je tožnik takoj po poškodbi občutil močno bolečino v predelu desnega očesa in obraza, ki je trajala nekaj ur oziroma do prejema protibolečinskih zdravil, nato pa je le še trikrat občutil bolečino po VAS lestvici.4 S tem se je strinjala tudi sodna izvedenka B. B., ki je dodatno pojasnila, da očesne operacije povzročijo neprijeten občutek v očesu, ki pa ne zahteva protibolečinske terapije. Kot je pojasnil izvedenec A. A., se v zdravniških izvidih v anamnezi zapiše občutke pacienta, kakšno bolečino čuti, njegova subjektivna doživljanja, pri tožniku pa teh zapisov večinoma ni bilo, kar sicer ne pomeni, da ni imel težav, ampak le-te niso bile tako hude, da bi bilo potrebno predpisati zdravila. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedeno pravilno štelo, da tožnik ni čutil hujših bolečin, je pa trpel nevšečnosti pri zdravljenju v obliki draženja in neprijetnega občutka v očesu vsaj še 5. 12. 2016, pri čemer je tožnik v svojih vlogah, čeprav v okviru pripomb na izvedensko mnenje, zatrdil draženje očesa in neprijetni občutek.

20. Ker tožnik ni čutil hujših bolečin in jih tudi ne bo v nadaljevanju, je pa imel neprijeten in moteč občutek v očesu dlje časa, vsaj do 5. 12. 2016, prestal je 7 operacij in lasersko kapsulotomijo, imel je več pregledov in z zdravljenjem povezanih nevšečnosti, mu je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pravilno prisodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, kar predstavlja 10-kratnik povprečne neto plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Pri določanju višine odškodnine iz tega naslova se ne upošteva le stopnje in trajanja telesnih bolečin, ampak vse nevšečnosti pri zdravljenju, kako je zdravljenje potekalo, kako dolgotrajno je bilo. Toženka zato neutemeljeno uveljavlja, da bi tožniku pripadala odškodnina le v višini 5.000,00 EUR, prav tako pa ni podlage za povišanje odškodnine, za kar se zavzema tožnik. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin v zadevah II Ips 882/2008 in II Ips 330/2016, v katerih je bila odškodnina iz tega naslova prisojena v višini 12-kratnika povprečne neto plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V zadevi II Ips 882/2008 so bile bolečine hujše, oškodovanka je bila zelo dolgo hospitalizirana, imela je 5 operacij, vrsto pregledov in nevšečnosti med zdravljenjem, v zadevi II Ips 330/2016 pa je oškodovanec trpel hujše bolečine kot tožnik, prav tako je imel dve operaciji in vrsto nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na navedeno je bila v citiranih zadevah utemeljeno prisojena nekoliko višja odškodnina iz tega naslova.

21. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da tožniku odškodnina iz naslova strahu ne pripada, ker ni bil postavljen sodni izvedenec psiholog, ki bi ugotovil, ali je bilo tožnikovo duševno ravnovesje za dlje časa porušeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah, saj ga je oko zabolelo, prav tako je na desno oko slabše videl in se je bal, da bo izgubil vid. Tudi izvedenca A. A. in B. B. sta oba potrdila, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel močan primarni strah. Glede na to, da si je tožnik poškodoval oko, na katerega je posledično slabše videl, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik utrpel močan primarni strah. Pravilen je tudi zaključek, da je tožnik dlje časa trpel sekundarni strah, ki je bil povezan s tem, kako uspešno bo zdravljenje, ali bo še videl, kaj bo sploh lahko počel. Izvedenka B. B. je pojasnila, da se je tožniku ob operacijah slabšala ostrina vida, prišlo je do več zapletov, zato je v času zdravljenja trpel strah pred popolno oslepitvijo. Izvedenka je na podlagi svojih izkušenj in strokovnega znanja omenila tudi, da bo tožnik imel vedno prisoten strah, da se bo kaj zgodilo z zdravim in edinim videčim očesom, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje. Navedeni strah sicer ni sekundarni strah, povezan s poškodbo desnega očesa, vendar je ne glede na to priznana odškodnina za primarni in sekundarni strah v zvezi z zdravljenjem desnega očesa, na katerem ima tožnik le še 5 % ostrine vida in je na to oko praktično slep, primerna in primerljiva s podobnimi poškodbami.5 Upoštevajoč vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku odškodnino za strah v višini 3.000,00 EUR in ni podlage za prisojo višje odškodnine, za kar se zavzema tožnik, prav tako pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razmejiti, koliko odškodnine je prisodilo za primarni in koliko za sekundarni strah, saj se iz naslova strahu prisodi enotna odškodnina.

22. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja A. A. in B. B. ugotovilo, da ima tožnik le še 5 % ostrino vida na desnem očesu, da ima motnje v globinskem vidu, zato ne more delati na višini več kot dveh metrov in v gradbeništvu, da ne more več delati praktično na svojem strokovnem področju strojnega tehnika, kar ga obremenjuje, lahko pa normalno opravlja večino vsakodnevnih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje pri tem ni štelo, da tožnik ne more delati računalniških meritev ali teoretičnih izračunov, ampak da ne more opravljati praktičnega dela na svojem strokovnem področju zaradi slabega globinskega vida in pomanjkanja vidne ostrine obeh očes. Glede omejitev pri delu na višini in v gradbeništvu, pa je slednje pravilno upoštevalo v okviru omejitev pri opravljanju poklicnih dejavnosti tožnika v bodoče in ni štelo, da je tožnik to delo v preteklosti opravljal. Čeprav ima tožnik priznano invalidnost III. kategorije in 30 % telesno okvaro, pa njegove omejitve, upoštevajoč ugotovitve obeh sodnih izvedencev medicinske stroke, niso hujše. Tožnik lahko opravlja vsakodnevne aktivnosti, ne more pa se več ukvarjati s športi, kjer je potreben dober globinski vid, kot je npr. tenis. Pri tem ne drži ugovor toženke, da tožnik ni zatrjeval, da se je ukvarjal s temi športi, saj je tožnik že v tožbi navedel, da trpi, ker se zaradi poškodbe ne more se več ukvarjati s tenisom in odbojko. Tožnik lahko kljub poškodbi desnega očesa še vedno vozi avto, čeprav ima pri tem tudi določene težave, kar pomeni, da ni bistveno omejen pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti.

23. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo vrsto poškodbe tožnika in posledice ter odškodnino odmerilo glede na primerljive poškodbe in posledice drugih oškodovancev, pri čemer je težko najti povsem primerljivo zadevo. Glede na ugotovljene omejitve tožnika, mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 22.000,00 EUR oziroma 15,4-kratnik povprečne neto plače. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v zadevi II Ips 882/2008 in II Ips 330/201. V prvi zadevi je bila prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 32,9-kratnik povprečne neto plače deklici, ki je bila ob poškodbi stara 5 let in bo torej neprimerljivo dlje časa imela omejitve v vsakodnevnem življenju, v drugi zadevi pa je bilo pri oškodovancu ugotovljenih več omejitev (težave pri branju, svetlobi), 35 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, v posledice nesreče in nezmožnosti dela v svojem poklicu, se mu je razvila tudi prilagoditvena motnja, depresija, zato mu je bila utemeljeno prisojena višja odškodnina iz tega naslova, in sicer v višini 36-kratnika povprečne plače. 24. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2018. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je tožnik soprispeval k nastali škodi, pa je nepravilno zmanjšalo prisojeno odškodnino za 30 % na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da mora toženka tožniku iz naslova odškodnine plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2018 dalje, v preostalem, tj. za razliko do 76.000,00 EUR, pa je zahtevek utemeljeno zavrnjen. S tem se je spremenil tudi uspeh strank, saj je tožnik uspel z 52 % svojega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v II. in III. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na višino priznanih stroškov, stranki nista nasprotovali priznanim stroškom, le višini, je tožnik upravičen do povračila stroškov na prvi stopnji v višini 4.966,84 EUR (52 % od priznanih 9.551,61 EUR), toženka pa v višini 4.651,45 EUR (48 % od priznanih 9.690,53 EUR). Po medsebojnem pobotu stroškov mora toženka tožniku plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 315,39 EUR. Zaradi spremenjenega uspeha, je toženka dolžna plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 52 %.

25. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v 25 %, toženka pa s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške, skladno z njegovim uspehom. Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevaje OT in vrednost izpodbijanega dela sodbe (48.000,00 EUR) priznalo: 1.000 točk za pritožbo in 20 točk materialnih stroškov, skupaj 1.020 točk, kar znaša 612,00 EUR, povečano za 22 % DDV (134,64 EUR) pa 746,64 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnika, mora toženka tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. II Ips 221/2014, II Ips 348/2017, VIII Ips 157/2018. 2 Prim. VIII Ips 157/2018. 3 Povprečna neto plača, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, je znašala 1.428,46 EUR. 4 Blago bolečino je čutil pred operacijo dne 5. 10. 2015, bolečino 4. stopnje po VAS je čutil dne 9. 1. 2016 in dne 10. 8. 2016. 5 Prim. II Ips 330/2016, II Ips 80/2013, VIII Ips 76/2014.