Jedro

Toženec je z dopisom pooblaščenke veljavno izjavil svojo poslovno voljo; če je imel sam pri sebi pri tem kakšne zadržke, ki jih drugi stranki ni izjavil, te nimajo pravnega učinka.

Prav tako ni utemeljen njegov ugovor, da mu je tožnica prodala tuje stvari. Sam navaja, da je tožničina pravna prednica napeljala centralno kurjavo in alarmno napravo. Oboje predstavlja naložbo v stanovanje s strani tožnice, zato je pravno povsem veljaven dogovor o odkupu instaliranih naprav. Ker je bila investitorica tožničina pravna prednica, ni nobenega razloga, zaradi katerega bi toženec lahko utemeljeno odklanjal izpolnitev dogovora v tožničino korist.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 4.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od 14.5.1991 po obrestni meri, kot jih banke priznavajo za nemške marke na vpogled ter ji povrniti 33.800,00 Sit pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta tožnica in toženec sklenila dogovor o odkupu napeljave centralne kurjave, alarmne naprave in sefa v stanovanju za ceno 4.000 DEM, pod pogojem, da naprave delujejo. Na podlagi toženčeve izpovedbe je ugotovilo, da centralna kurjava in alarmna naprava delujeta. Zavrnilo je toženčev ugovor, da je bil dogovor izsiljen na tak način, da bi to pomenilo napako volje in bi bil zato dogovor izpodbojen. Za neutemeljen je štelo tudi toženčev nadaljnji ugovor, da so zanj kupljene naprave neuporabne, saj se je z njihovim stanjem lahko seznanil že ob dogovoru o nakupu.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata reviziji toženec sam in njegov poblaščenec. Toženec v svoji reviziji opisuje svoje slabe izkušnje s sodišči in v zvezi s tem navaja, da je bil leta 1949 po krivici obsojen. V sedanjem postopku vidi podobnost s prejšnjim. Navaja podroben časovni pregled dogodkov in citira listine. Za dopis svoje odvetnice z dne 18.7.1990 trdi, da gre za ponudbo, ki bi veljala, če bi mu bili takoj izročeni dve sobi - ker se to ni zgodilo, tudi ponudba ni več veljavna. Za zadnji dopis odvetnice v zvezi s tožničinim zagotovilom, da bo dne 6.4.1991 izročila ključe, pa navaja, da mu je A. s Komiteja za urejanje prostora svetoval pogojno ponudbo plačila 4.00 DEM, da bi se izognil nadalnjnjemu zalačevanju s strani tožnice. Trdi, da pred tem ni videl sistema za ogrevanje. Naknadno je ugotovil, da je sistem zastarel, da so lončene peči odstranjene, da so bojlerji slabi in da je alarmna naprava zastarela in neučinkovita, sef pa kazi sobo. Navaja še, da ni jasno, čigava je instalacija centralne kurjave. Ni bil rešen njegov predlog za izločitev prvostopne sodnice. Odločitev sodišča občuti kot krivično in meni, da je postopek potekal pod vplivom medsebojnih poznanstev protagonistov.

Toženčev pooblaščenec v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, drugemu senatu. Navaja, da lastništvo prodanih predmetov ni razčiščeno. Prejšnja stanovalka je originalne peči nadomestila s sporno napeljavo. S tem je sedanja instalacija postala stanodajalčeva last. Pogodba, s katero kdo proda tujo stvar, je nična. Navaja, da do dokočnega dogovora med strankama sploh ni prišlo. Prva ponudba je bila vezana na takojšnjo izpraznitev dveh sob, do česar pa ni prišlo. Tudi na podlagi dopisa z dne 30.4.1991 ni prišlo do toženčeve obligacije, saj tedaj ni vedel, v kakšnem stanju so sporne stvari in koliko so vredne. Naknadno je ugotovil, da je centralna kurjava stara, iztrošena in predimenzionirana, alarmna naprava ni priključena na kakšen varnostni sistem, sef pa je viden in zato ni uporaben. Glede tega je bil toženec v zmoti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, vendar se ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni dvoma, da je imel toženec močan interes, da mu tožnica takoj prepusti stanovanje. O tem toženec vseskozi navaja obširne razloge. Neizpolnitev teh toženčevih pričakovanj bi lahko imela pomen pri presoji, ali je zanj nastala obveznost plačila na podlagi dopisa njegove odvetnice z dne 18.7.1990. Vendar pa je toženec preko svoje odvetnice z dopisom z dne 30.4.1991 ponovil svoje zagotovilo, da bo tožnici plačal vrednost 4.000 DEM, ko bo prejel ključe stanovanja, ki jih bo tožnica izročila pristojnemu stanovanjskemu organu dne 6.5.1991 ter "ob ugotovitvi delujoče centralne kurjave, sefa in alarmnih naprav". Toženec je v svoji izpovedbi, ko je bil zaslišan kot stranka, potrdil, da centralna in alarmna naprava delujeta. Potrdil je tudi, da je pooblastil odvetnico za urejanje te zadeve. Ugotovljeno je, da je tožnica na dogovorjen dan izročila ključe stanovanja in da je toženec ključe prejel dne 13.5.1991. Tožnica je torej izpolnila vse svoje obveznosti. Toženec je bil po lastni izjavi (l. št. 16. spisa) vsaj trikrat v spornem stanovanju, dvakrat celo v spremstvu drugih oseb, tako da je imel vse možnosti ugotoviti, kakšne so stvari, za katere se zavezuje plačati tožnici dogovorjeni znesek. Zato so neutemeljene njegove sedanje navedbe, da so sporne naprave zastarele, nefunkcionalne in neprimerne. Ko je z dopisom z dne 30.4.1991 prevzel obveznost, da bo tožnici plačal vrednost 4.000 DEM, je po trikratnem ogledu stanovanja vse to že lahko vedel. Če je prevzel obveznost plačila ne da bi se prepričal o lastnostih spornih stvari, to na veljavnost dogovora ne vpliva. Prav tako ni utemeljen njegov ugovor, da mu je tožnica prodala tuje stvari. Sam navaja, da je tožničina pravna prednica napeljala centralno kurjavo in alarmno napravo. Oboje predstavlja naložbo v stanovanje s strani tožnice, zato je pravno povsem veljaven dogovor o odkupu instaliranih naprav. Ker je bila investitorica tožničina pravna prednica, ni nobenega razloga, zaradi katerega bi toženec lahko utemeljeno odklanjal izpolnitev dogovora v tožničino korist. Bistveno v tem sporu je, da je toženec na pravno veljaven način prevzel nasproti tožnici obveznost plačila vrednosti 4.000 DEM, da pri tem ni ugotovljena nobena pravno upoštevna napaka volje, da so izpolnjeni vsi pogoji s strani tožnice in da je torej na tožencu dolžnost, da sprejeto obveznost izpolni. Toženec je z dopisom svoje poblaščenke z dne 30.4.1991 veljavno izjavil svojo poslovno voljo; če pa je imel sam pri sebi pri tem kakšne zadržke, ki jih drugi stranki ni izjavil, ti nimajo pravnega učinka (28. člen ZOR). Izpolnjevanje prevzetih obveznosti spada prav v sklop pravnega reda, za katerega se toženec zavzema. V obravnavanem postopku gre za spor med dvema subjektoma civilnega prava, kjer ni mogoče iskati nobenih podobnosti s krivičnim postopkom, ki ga je vodila država v kazenski zadevi proti tožencu. Nekonkretizirana namigovanja o nekih vplivih v tem postopku ne morejo biti upoštevna. Predlog za izločitev prvostopne sodnice je toženec izjavil v svoji vlogi z dne 14.2.1993, medtem ko je bil postopek na prvi stopnji končan že dne 7.9.1992. Stranka sme zahtevati izločitev prvostopnega sodnika najkasneje do konca obravnavanja na prvi stopnji (73.čl. ZPP), zato je bil seveda toženčev predlog, naveden v njegovih pripombah k tožničinemu odgovoru na pritožbo, brezpredmeten.

K toženčevi reviziji je treba pripomniti še to: vsa dejstva, na katera se toženec sklicuje in jih kronoliško navaja in dokumentira, so se zgodila pred 30.4.1991, ko je toženec prevzel obveznost plačila tožnici. Vsa ta dejstva so mu bila znana in jih je upošteval. Kljub temu je obveznost prevzel. Če zdaj misli, da se je prenaglil ali da bi zadevo lahko uredil tudi drugače, to ni pravno upošteven razlog, ki bi lahko vplival na prenehanje njegove obveznosti.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).