Jedro

Javnemu uslužbencu, ki v predhodnem letu ni bil ocenjen, dodatni dnevi letnega dopusta zaradi delovne uspešnosti ne pripadajo.

Ne glede na to, da tožnik nima ocene dela za sporno leto zato, ker dela ni opravljal iz razlogov na strani tožene stranke, ki mu je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in h kateri je bil nato vrnjen na delo, njegov zahtevek za priznanje dodatnih dveh dni letnega dopusta iz tega naslova ni utemeljen. Tožena stranka mu kljub temu, da je dolžna zaradi nezakonite odpovedi vzpostaviti takšno stanje, kot je bilo pred nezakonito odpovedjo, mimo pogojev iz veljavnih predpisov ne more priznati dodatnih dni dopusta za delovno uspešnost. Dolžnost tožene stranke vzpostaviti stanje kot pred nezakonito odpovedjo ne vključuje priznanja dodatnih dni letnega dopusta zaradi pogojev dela, ne da bi za to imela podlago v kolektivni pogodbi in kriterijih za določitev dopusta.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodi ter se izpodbijana sodba: - delno spremeni v točki I in prvem odstavku točke II tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek: "1. Ugotovi se, da sta sklepa tožene stranke, št. ... z dne 21. 3. 2018 in št. ... z dne 3. 10. 2018, nezakonita v delu, ki se nanaša na nepriznanje 2 dni letnega dopusta na podlagi delovne uspešnosti.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za leto 2018 priznati dodatna 2 dneva letnega dopusta na podlagi delovne uspešnosti.", - delno razveljavi v drugem odstavku točke II v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrednega zahtevka za plačilo odškodnine za dodatne 3 dneve letnega dopusta ter odločitev o stroških postopka, in se vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi odločanja o celotnem podrednem tožbenem zahtevku.

II. V ostalem se pritožba tožnika zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 21. 3. 2018 in z dne 3. 10. 2018 nezakonita v delu, ki se nanaša na nepriznanje 2 dni letnega dopusta na podlagi delovne uspešnosti (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za leto 2018 prizna dodatna 2 dneva letnega dopusta na podlagi delovne uspešnosti. Kar je tožnik zahteval več (3 dodatne dni letnega dopusta in s tem povezani podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine), je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na postavljeni podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 100-odstotnega nadomestila bruto plače za 5 dni letnega dopusta, tj. 459,75 EUR. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka za priznanje 3 dodatnih dni letnega dopusta zaradi posebnih pogojev dela upoštevati, da je tožnik v letu 2018 in v vseh predhodnih letih delo opravljal v takih pogojih. Po njegovem mnenju se bi moralo opredeliti do navedb, da je bila tožena stranka z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi dolžna vzpostaviti stanje kot pred odpovedjo. Trdi, da bi bil s stališčem, kakršno je zavzelo sodišče prve stopnje, v posledici nezakonite odpovedi prikrajšan pri pravici do dodatnih dni letnega dopusta in tudi v celotni nadaljnji karieri, saj bi se mu za eno leto zamaknilo napredovanje, posledično pa bi bil prikrajšan pri plači. Meni, da je stanje kot pred odpovedjo mogoče vzpostaviti samo tako, da se pogoji dela pri odmeri dopusta upoštevajo glede na zadnje leto, ko je tožnik delal, kar izhaja iz namena določbe o priznanju dodatnih dni letnega dopusta v 19.a členu KPP (da pridobi pravico do dodatnih dni dopusta zaposleni, ki dela v manj ugodnih delovnih pogojih). Če mu zaradi strogih formalističnih določb ne pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta po KPP, bi po njegovem mnenju sodišče moralo odločati o podrednem odškodninskem tožbenem zahtevku in odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Meni, da zavrnitve podrednega odškodninskega zahtevka zgolj z navedbo v oklepaju ni mogoče šteti za odločitev sodišča o podrednem tožbenem zahtevku, ter zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožniku. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 19.a člena KPP, da se pri določitvi dodatnega števila dni letnega dopusta zaradi pogojev dela upoštevajo podatki za preteklo leto. Meni, da na odločitev ne vpliva, v kakšnih pogojih je tožnik delo opravljal v letu 2018. Trdi, da podredni tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Zanika obstoj protipravnosti, saj zanjo ne zadostuje nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti podana hujša zloraba instituta izredne odpovedi, česar tožnik ni ne zatrjeval ne dokazal. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločilnim dejstvom, tj. oceno tožnikove delovne uspešnosti za leto 2017, saj tožnik ni zatrjeval, da je bil za leto 2017 ocenjen, temveč le, da v letu 2017 ni delal zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, svojo upravičenost do dveh dodatnih dni letnega dopusta pa je utemeljeval na oceni prav dobro, s katero je bil nazadnje ocenjen (za leto 2016). Ponavlja, da tožnika zaradi tega, ker v letu 2017 dejansko ni opravljal dela, skladno s tretjim odstavkom 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev ni bilo mogoče oceniti. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 728/2010, iz katere izhaja, da je prisotnost na delu osnovni predpogoj, da se lahko ocenijo rezultati ter delovne in strokovne kvalitete dela. Šteje, da tožniku iz naslova delovne uspešnosti po 37. členu ZDDO ni mogoče odmeriti dveh dodatnih dni letnega dopusta za leto 2018, ker tožnik za leto 2017 ni bil ocenjen, prejšnje ocene pa niso ustrezna podlaga za njuno odmero. Meni, da izpodbijane sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, ali je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik za leto 2017 ocenjen z oceno prav dobro, ali pa je svojo odločitev vezalo na oceno za leto 2016, ko je bil tožnik ocenjen z oceno prav dobro. Navaja, da dejstvo, da je bil tožnik v letu 2017 odsoten z dela zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne daje pravne podlage za uporabo prejšnje ocene. Pove, da vzpostavitev delovnega razmerja za nazaj ne spremeni dejstva, da je v vmesnem času delavcu delovno razmerje dejansko prenehalo ter da posledično dejansko dela do vrnitve na delo ni opravljal. Navaja še, da ocena delovne uspešnosti za leto 2018, ki jo je tožnik pridobil v letu 2019, ni relevantna pri odmeri letnega dopusta iz naslova delovne uspešnosti za leto 2018, saj se upošteva ocena za preteklo (in ne tekoče) leto. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, soglaša s trditvijo, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno ter da v obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sklicuje se na vloženo pritožbo in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožnika pa delno.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa sodišče prve stopnje v sodbi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ni ugotavljalo za odločitev pravno pomembnih dejstev.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Stranki v pritožbah to kršitev uveljavljata zaradi nestrinjanja z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o pravici tožnika do dodatnih 2 dni letnega dopusta na podlagi delovne uspešnosti ter dodatnih 3 dni letnega dopusta iz naslova posebnih pogojev dela za leto 2018 na podlagi 37. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 in nasl. – ZDDO), 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/12 in nasl. – KPP) in Kriterijev za določitev letnega dopusta za leto 2018, ki so veljali pri toženi stranki (listina B 1).

10. Sodišče prve stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika v delu, ki se nanaša na 2 dodatna dneva letnega dopusta za leto 2018 na podlagi delovne uspešnosti, ugodilo ob sklicevanju na kriterije tožene stranke z dne 20. 2. 2018 (B 1)1 na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik v letu 2018 (za leto 2017) ocenjen z oceno prav dobro (4), zaradi česar mu pripadata 2 dneva letnega dopusta za uspešnost v letu 2018. 11. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da je ugotovitev, da je bil tožnik za leto 2017 ocenjen z oceno prav dobro (4), zmotna, saj iz skladnih navedb strank izhaja, da tožnikovo delo v letu 2017 zaradi celoletne odsotnosti z dela sploh ni bilo ocenjeno. Tožnik je namreč v letu 2017 dela zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in teka individualnega delovnega spora za ugotovitev njene nezakonitosti ni opravljal niti en dan. Na podlagi določb ZDDO, Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl. – Uredba), ki urejajo ocenjevanje dela javnih uslužbencev, ter kriterijev tožene stranke za določitev letnega dopusta (B 1) se javnim uslužbencem dodatni dnevi letnega dopusta zaradi delovne uspešnosti lahko odmerijo le na podlagi ocene delovne uspešnosti za preteklo leto (se pravi letni dopust za leto 2018 na podlagi ocene za leto 2017). Glede na to javnemu uslužbencu, ki v predhodnem letu ni bil ocenjen, dodatni dnevi letnega dopusta zaradi delovne uspešnosti ne pripadajo. Tožnik zmotno meni, da mu pripadata dodatna dneva letnega dopusta iz naslova delovne uspešnosti za leto 2018 na podlagi zadnje izdelane ocene njegovega dela pred odmero dopusta (tj. za leto 2016, ko je bil ocenjen z oceno prav dobro), saj za to ne obstaja pravna podlaga. Ne glede na to, da tožnik nima ocene dela za leto 2017 zato, ker dela ni opravljal iz razlogov na strani tožene stranke, ki mu je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in h kateri je bil nato vrnjen na delo, njegov zahtevek za priznanje dodatnih dveh dni letnega dopusta iz tega naslova ni utemeljen. Tožena stranka mu kljub temu, da je dolžna zaradi nezakonite odpovedi vzpostaviti takšno stanje, kot je bilo pred nezakonito odpovedjo, mimo pogojev iz veljavnih predpisov ne more priznati dodatnih dni dopusta za delovno uspešnost, zato je bilo treba v tem delu izpodbijano sodbo spremeniti in tudi ta del njegovega primarnega tožbenega zahtevka zavrniti.

12. Neutemeljena pa je tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi priznanja dodatnih 3 dni letnega dopusta iz naslova pogojev dela. V tretjem odstavku 19.a člena KPP je izrecno navedeno, da se pri določitvi dodatnega števila dni letnega dopusta zaradi pogojev dela iz tega člena upoštevajo podatki o delovnem mestu oziroma razporeditvi v enoto in podatki o opravljenem delu v posebnih delovnih pogojih oziroma delovnem času v preteklem letu. Če delavec v predhodnem letu ni delal v takih pogojih, mu dodatni dnevi iz tega naslova ne pripadajo, to velja tudi v primeru, če delavec dela sploh ni opravljal. Prav tako na samo odmero dopusta zaradi pogojev dela ne more vplivati, da je bil tožnik z dela odsoten po krivdi tožene stranke ter da bi po normalnem teku stvari tudi v letu 2017 delal v takih posebnih pogojih, če bi bil na delu. Dolžnost tožene stranke vzpostaviti stanje kot pred nezakonito odpovedjo ne vključuje priznanja dodatnih dni letnega dopusta zaradi pogojev dela, ne da bi za to imela podlago v kolektivni pogodbi in kriterijih za določitev dopusta, zato pritožba tožnika v tem delu ni utemeljena.

13. Utemeljeno pa tožnik nasprotuje odločitvi o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka za priznanje odškodnine zaradi nepriznanja (3) dodatnih dni letnega dopusta za posebne pogoje dela. Sodišče prve stopnje je zavrnitev utemeljilo zgolj s sklicevanjem na 19.a člen KPP, ne da bi upoštevalo, da je pri odločanju o podrednem zahtevku odločilno, da tožnik v letu 2017 dela ni opravljal iz razlogov na strani tožene stranke, ki mu je glede na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje št. Pd 382/2016 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 513/2017 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tako v zvezi s tem delom podrednega tožbenega zahtevka kot tudi z delom podrednega tožbenega zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje ni odločalo, ker je zahtevku za priznanje 2 dni dodatnega letnega dopusta na podlagi ocene dela za leto 2017 ugodilo, je bistveno, da gre za tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reparacija). Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu pravočasno zatrjeval predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke v zvezi z nepriznanjem 5 dodatnih dni letnega dopusta. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o celotnem tožnikovem podrednem tožbenem zahtevku za plačilo premoženjske škode v skupni višini 459,75 EUR. V primeru nezakonitosti odpovedi mora delodajalec vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo, torej delavcu povrniti vso škodo, ki mu je zaradi tega nastala, tudi z upoštevanjem določb tretjega odstavka 168. in 169. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. ‒ OZ). Sodišče prve stopnje bo moralo ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke (podobno kot pri zahtevkih za priznanje odškodnine za neizrabljeni letni dopust).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo še preostali del primarnega tožbenega zahtevka (5. alineja 358. člena ZPP); del II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev dela podrednega tožbenega zahtevka za priznanje odškodnine za 3 dodatne dni letnega dopusta, ter odločitev o stroških postopka v III. točki izreka pa je razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je bil z delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, bo sodišče prve stopnje tako moralo odločiti o celotnem podrednem tožbenem zahtevku, torej o odškodninskem zahtevku za povračilo škode v višini 459,75 EUR. Glede preostalega dela izpodbijane sodbe (odločitev o zavrnitvi dela primarnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zavrnitev priznanja 3 dni dodatnega letnega dopusta iz naslova pogojev dela) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne delne ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku ter zmotnega materialnopravnega stališča, da je podredni tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker se tožniku ne odmerijo dodatni dnevi letnega dopusta za leto 2018, odločilnih dejstev glede podrednega odškodninskega zahtevka sploh ni ugotavljalo. O sklopu dejanskih in pravnih vprašanj, ki so predmet podrednega odškodninskega zahtevka (predpostavke odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava), sodišče prve stopnje sploh še ni odločalo, zato bi pritožbeno sodišče z odločanjem o njem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru si nasproti stojita dve ustavni pravici strank, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, glede na okoliščine primera in pomen odločitve v predmetni zadevi za podobne zadeve pa je treba dati prednost pravici do pritožbe.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Ti se v zvezi z dodelitvijo števila dni letnega dopusta za delovno uspešnost navezujejo na oceno delovne uspešnosti, ki jo javni uslužbenec prejme na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede za predhodno leto.