Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi odškodnina iz naslova prestanega strahu zniža za 300.000 SIT.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Po delni ugoditvi reviziji se izrek sodbe glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna plačati tožeči stranki 8.200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 473.103 SIT z zakonskimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v znesku 8.500.000 SIT in ji povrniti 473.103 SIT stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila.

Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje kot neutemeljeni zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik ni storil vsega, da do druge poškodbe ne bi prišlo. Pri hoji z berglami ni bil dovolj previden. Vzročna zveza med obema dogodkoma je vprašljiva, če pa že obstaja, pa bi moralo sodišče ugotoviti, da je do drugega škodnega dogodka prišlo tudi zaradi premalo previdnega ravnanja tožnika. Vse prisojene odškodnine so tudi previsoke. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem bi bilo lahko prisojenih največ 1.000.000 SIT, zaradi prestanega strahu le 600.000 SIT, iz naslova skaženosti vsaj 500.000 SIT manj, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa največ 3.400.000 SIT. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojenih skupaj 5.500.000 SIT.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je gleda na določbo prvega odstavka Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1997 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident izrecno in določno uveljavlja. Tožena stranka niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožena stranka s pritožbo temelja tožbenega zahtevka ni izpodbijala. Zato izpodbijana pravnomočna sodba v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni preizkušala in glede podlage tožbenega zahtevka povsem razumljivo nima nobenih razlogov. Z revizijskim izpodbijanjem ugotovitev o tem, kdaj, zakaj in na kakšen način je prišlo do drugega škodnega dogodka (tožnikovega padca z berglami, ki jih je moral uporabljati pri hoji zaradi prve poškodbe), tožena stranka v bistvu izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. To pa ni mogoče. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (382. člen ZPP/77). Dovolitev izpodbijanja tistega dela prvostopne sodbe, ki v pritožbenem postopku ni bil izpodbijan, bi tako pomenila "preskakovanje" pravnih sredstev, revizijski preizkus pa bi spremenila v pritožbenega.

Tudi glede višine prisojene odškodnine je obseg izpodbijanja v revizijskem postopku drugačen kot v pritožbenem postopku, kar pa, razen glede odškodnine, ki je bila prisojena tožniku iz naslova prestanega strahu, zaradi neutemeljenosti revizije glede drugih odškodninskih postavk, ni odločilno.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili obseg, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, ki so bile posledica odprtega in zdrobitvenega zloma spodnje tretjine leve stegnenice in odprtega zloma leve pogačice ter razpada nezaraščenega zdrobitvenega zloma leve stegnenice in usločitve fiksacijske ploščice, na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Ta je ugotovil, da so trajno hude bolečine trajale šest dni, srednje močne trajne bolečine štirinajst dni, srednje močne občasne bolečine enaindvajset dni, lažje stalne bolečine osemnajst dni, nadaljnjih pet mesecev in pol pa še lažje fizične bolečine. Fizične bolečine se bodo pojavljale tudi v bodoče. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in povezano s celo vrsto neugodnosti (več operativnih posegov, nošnja mavčne tutor longete, antibiotična terapija, dolgotrajna uporaba bergel, obiskovanje številnih kontrolnih pregledov in rentgenskih kontrol, razgibavanje in redno kopanje, glede na več kakor eno leto trajajoče zdravljenje je moral tožnik ponavljati razred itd.). Ob upoštevanju opisanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in seveda tudi bolečin, ki se bodo pojavljale v bodoče (v času škodnega dogodka je bil tožnik star sedemnajst let), je denarno zadoščenje v znesku 2.000.000 SIT tudi po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina, ki je v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR.

Poškodba je opri tožniku zapustila dve brazgotini. Ena brazgotina sega od stegnenice do kolena, druga pa čez koleno. Z vpogledom fotografij je sodišče ugotovilo, da sta obe brazgotini dobro vidni. Tožnik tudi šepa. Ob upoštevanju tožnikove starosti tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina iz naslova duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi skaženosti, v znesku 1.000.000 SIT ni v nasprotju s kriteriji iz 200. člena ZOR.

Enako velja za odškodnino, ki je bila tožniku prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zaradi posledic poškodbe je moral tožnik opustiti vse športne aktivnosti, težje hodi in počepa, pri večjih obremenitvah pa mu zateka noga. Manj je sposoben za opravljanje del, ki so povezana z dvigovanjem in prenašanjem ali ki se morajo opraviti kleče ali čepe (po poklicu je avtomehanik). Tudi pri hoji po neravnem terenu, navzdol, navzgor in po stopnicah ima težave. Njegova splošna življenjska aktivnost je zmanjšana za 25 odstotkov. Za toliko odstotkov več truda bo moral vlagati, če bo hotel doseči enak delovni rezultat kot pred poškodbo. Povedano je že bilo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star sedemnajst let. Ob upoštevanju opisanih zmanjšanih življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tožnik duševno trpi, ter ob upoštevanju njegove starosti, denarno zadoščenje v znesku 4.500.000 SIT ne predstavlja nepravičnega denarnega zadoščenja, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožena stranka.

Delno je utemeljena revizija le glede prestanega strahu. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja strahu, ki sta bila ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema, bi bila po presoji revizijskega sodišča (ob upoštevanju drugih podobnih primerov) odškodnina iz tega naslova lahko celo nižja od zneska 700.000 SIT, na kolikor je odškodnino iz tega naslova znižalo revizijsko sodišče. Vendar pa zaradi dejstva, da je bila v pritožbenem postopku odškodnina iz tega naslova izpodbijana le do zneska 700.000 SIT, večji revizijski poseg v to odškodnino ni bil mogoč. Zaradi neizpodbijanja v pritožbenem postopku je namreč odškodnina iz tega naslova do zneska 700.000 SIT postala pravnomočna že na podlagi sodbe sodišč prve stopnje.

Pravnomočnega dela sodbe sodišča prve stopnje pa v revizijskem postopku ni mogoče niti izpodbijati niti spreminjati (382. člen ZPP/77).

Tožena stranka je z revizijo sicer delno uspela, vendar pa je glede na obseg izpodbijanja (pritožbenega in revizijskega) njen uspeh minimalen. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka sama trpeti stroške, ki so ji nastali zaradi vloženih pravnih sredstev (drugi odstavek 254. člena v zvezi s 166. členom ZPP/77).