Jedro

V izhodišču velja, da se pogodbe lahko sklepajo neoblično (torej tudi ustno), kar velja tudi za posojilno pogodbo. To je odraz pogodbene svobode oziroma načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (2. in 3. člen OZ). Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ) in da se glede na določbo 51. člena OZ za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon tako posebej določa. Za posojilno pogodbo zakon posebne oblike ne določa. Toženka je kot univerzalna pravna naslednica po sili zakona v celoti vstopila v pravni položaj zapustnika. Podedovala je tako aktivo kot pasivo zapuščine, zato so nanjo prešli tudi dolgovi zapustnika in jih je dolžna poravnati, kot da bi si predmetni denar izposodila sama. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, da zakonske zamudne obresti tečejo od 21. 4. 2013 dalje in ne šele od vložitve tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da plača tožniku 7.400 EUR s pripadki. Ugotovilo je, da je toženka dedinja (vnukinja) pokojnega A. A., umrlega leta 2014, ki si je leta 2012 od tožnika sposodil vtoževani znesek. Pisne pogodbe ali potrdila o izročitvi denarja niso sestavili, je pa tožnik zatrjeval in dokazoval, da je bil denar izročen v navzočnosti dveh prič.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki med drugim navaja, da je življenjsko logično in običajno v pravnem prometu, da se pogodbe sklepajo v pisni obliki. Toženka ni bila pogodbena stranka in o sklenitvi pogodbe ne ve nič. Zato v tem primeru utemeljevanje, da obličnost ni potrebna, ne drži. Sklicevanje, da Obligacijski zakonik1 ne zahteva obličnosti pogodbe, v tem konkretnem primeru ni pravno utemeljeno in pravično, saj odpira možnost zlorab v pravnem prometu. Tudi v skladu z načelom vestnosti in poštenja je, da se obveznosti za večje količine denarja sklepajo predvsem v pisni obliki. Kar dovoljuje zakon, še ne pomeni, da je tudi dopustno, pošteno in se a priori izvaja. Zatrjevanja ter izpovedi tožnika in prič ne morejo dokazati, da je A. A. karkoli dolžan tožniku. Drugi upniki, ki so prijavili terjatve v zapuščinskem postopku, so imeli pisne dokaze. Toženka, zlasti pa priči B. B. in C. C., za tožnika niso vedeli, da bi bil prijatelj A. A. in ga niso nikoli videli, pa tudi tožnik ni navajal, da jih pozna, ampak da je le slišal, da ima A. A. sina in hčer, kar dokazuje, da tožnik ni bil tesen prijatelj, ampak le znanec A. A. Tako tožnik kot obe priči imajo zagotovo ekonomski interes, da zatrjujejo, da je tožnik pokojni osebi posodil denar. Toženka je lahko izpodbijala zahtevek le s posrednimi dokazi, ker neposrednih dokazov nima in jih ni mogla imeti. Tako je zatrjevala in dokazovala, da A. A. ni nikoli zbiral odpadnega motornega olja v dvestolitrskih sodih, kot je zatrjeval tožnik, in da ni potreboval denarja za nakup avtomobila, ker ga je kupila njegova žena na lizing. Če je tožnik res sodeloval z A. A. pri zbiranju odpadnih olj, bi moral vedeti, da je imel le petdesetlitrske plastične sode že zaradi lažjega ravnanja z njimi in ker je tako predpisano ter da je zbiral izključno odpadna jedilna olja. Sodišče dokazov toženke ni ocenilo in jih je štelo kot nepotrebne. Tožnik bi bil upravičen do zamudnih obresti od toženke šele od vložitve tožbe dalje.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrženje ali zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_O pravočasnosti pritožbe:_

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo navedbe odgovora na pritožbo, da je pritožba prepozna. Pritožba je bila pooblaščenki toženke vročena 2. 12. 2020 (povratnica, pripeta k list. št. 101), pritožba pa je bila priporočeno poslana 11. 1. 2021 (kuverta, pripeta k pritožbi na list. št. 108). Res je, da je od prejema sodbe do vložitve pritožbe preteklo več kot 30 dni, vendar tožnik spregleda, da je Vlada RS s Sklepom o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih z dne 16. 12. 20202 določila, da zakonsko določeni roki v sodnih postopkih zaradi epidemije koronavirusa ne tečejo od 20. 12. do 10. 1. 2021. Pozneje je bil ta ukrep podaljšan do 31. 1. 2021.3 Glede na vse povedano je pritožba pravočasna.

_Uvodno in o procesnih kršitvah:_

6. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. V pritožbi uvodoma zatrjevane zmotna uporaba materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 so navedene pavšalno in neobrazloženo. Kolikor so domnevne kršitve podrobneje obrazložene (glede neizvedbe dokazov, glede materialnopravnega vprašanja obličnosti), bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo v nadaljevanju.

7. Pritožbeni očitek, da sodišče ni ocenilo dokazov toženke in da jih je »štelo za nepotrebne«, je pavšalen, saj pritožba ne pove, katerih dokazov naj bi sodišče prve stopnje ne izvedlo oziroma ne ocenilo, pa tudi netočen, saj je sodišče prve stopnje poleg neposredno navzočih pri sklepanju pogodbe, zaslišalo tudi toženko ter dve priči (B. B. in C. C.), za kateri ni bilo niti zatrjevano, da bi bili neposredno udeleženi pri sklepanju pogodbe; torej je na predlog toženke izvedlo tudi indične dokaze. Drugih dokazov toženka ni predlagala.

8. Vsebino toženkine pritožbe je mogoče strniti v dva sklopa pritožbenih navedb: glede (ne)obličnosti pogodbe in glede dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. _O (ne)obličnosti pogodbe:_

9. V zvezi z obličnostjo oziroma neobličnostjo posojilne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in skrbno obrazložilo (primerjaj 6. do 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da v izhodišču velja, da se pogodbe lahko sklepajo neoblično (torej tudi ustno), kar velja tudi za posojilno pogodbo. To je odraz pogodbene svobode oziroma načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (2. in 3. člen OZ). Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ) in da se glede na določbo 51. člena OZ za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon tako posebej določa. Za posojilno pogodbo zakon posebne oblike ne določa. 10. Zato so pravno zmotne obširne pritožbene navedbe, da sodišče takim (ustnim posojilnim) pogodbam ne bi smelo nuditi pravnega varstva, da se s tem omogočajo zlorabe in da naj ne bi bilo dopustno sklepati takih pogodb. Tudi pritožbena navedba, da ni vse dopustno, kar dovoljuje zakon, je v temelju zgrešena: ker OZ izrecno dovoljuje sklepanje neobličnih (ustnih) pogodb, ne more biti dvoma, da je sklepanje takšnih pogodb dopustno. Ker pogodba zavezuje le pogodbeni stranki, sopogodbenika sama prevzameta riziko težjega dokazovanja obstoja in vsebine ustne pogodbe, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi ne bilo »pošteno,« sklepati take pogodbe. Skratka, nobenega pravnega zadržka ni, da ne bi mogla tožnik in pokojni A. A. skleniti veljavne ustne posojilne pogodbe.

11. Pritožbene navedbe, ki se ukvarjajo z vprašanji, da ni logično, smiselno, običajno ipd., da bi pokojni A. A. sklepal pogodbe za tako velike vsote denarja brez pisnega potrdila, kako ravna toženka in drugi ljudje pri sklepanju pogodb ipd., pa sodijo že v drugi sklop pritožbenih navedb, to je v grajo dokazne ocene.

12. Pritožbeno sodišče se dobro zaveda, da je toženka, ki ni stranka pogodbe, temveč je v sporno razmerje vstopila kot univerzalna pravna naslednica (dedinja), v dokazni stiski, saj ni bila prisotna pri sklepanju pogodbe in o tem ne ve ničesar. Vendar gre za okoliščino na njeni strani, ki je ni dopustno interpretirati v škodo tožniku. Pritožbeno zavzemanje, da naj bi sodišče prav zato, ker toženka osebno ni bila stranka pogodbe, drugače oziroma strožje obravnavalo dejstvo, da ni bilo sklenjene pisne pogodbe, je materialnopravno zmotno, saj bi to dejansko pomenilo, da se brez utemeljenega in dopustnega razloga neenako obravnava upnike glede na to, ali so njihovi sopogodbeniki še živi ali ne.

_Dokazna ocena:_

13. Pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere trditvam o ustno sklenjeni posojilni pogodbi, se prepletajo z navedbami, ki jih je mogoče razumeti, da zgolj izpovedbe strank in prič o posojilu niso primeren dokaz (navedbe, da »... pričevanja tožnika, njegovega sina in prijatelja zagotovo ne pomenijo prepričljivega pravno relevantnega dokaza;« da zatrjevanja in izpovedi tožnika in prič zagotovo ne morejo dokazati, da je A. A. karkoli dolžan tožniku itd.). Te navedbe so pravno zmotne, saj slovenski pravni red ne pozna dokaznih pravil, vsi dokazi (tako ustni kot pisni) so načeloma enakovredni in zato ni nobene ovire, da ne bi tožnik mogel obstoja posojilne pogodbe uspešno dokazati zgolj s personalnimi dokazi.

14. Tožnik je zatrjeval, da je s pokojnim A. A. sklenil ustno posojilno pogodbo v prisotnosti dveh prič, te trditve pa je dokazoval z zaslišanjem sebe in prič – svojega sina D. D. in E. E. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi zelo natančno, skrbno, preverljivo in logično analiziralo izpovedbe zaslišanih prič in strank, predvsem prič, ki naj bi bili navzoči pri sklepanju pogodbe. Med drugim je izpostavilo, da so se izpovedbe vseh treh domnevno prisotnih pri posojanju denarja (tožnika, D. D. in E. E.) ujemale v vseh bistvenih, pa tudi nebistvenih podrobnostih; da te podrobnosti niso bile očitno naučene, dogovorjene in ne segajo preko običajnih meja spomina; da so vsi trije izpovedovali neodvisno eden od drugega; da ni kazalo na naučen dogovor; da so bili odgovori zaslišanih jasni in hitri, česa se jasno spominjajo, česa pa ne. Sodišče je zelo podrobno in skrbno analiziralo posamezne dele izpovedb (primerjaj 15. do 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Skratka, gre za zgledno napravljeno dokazno oceno, ki je v celoti skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče vanjo nima razloga dvomiti.

15. Sodnica prve stopnje (_iudex facti_) je tista, ki je neposredno zaslišala vpletene osebe in imela zaradi načela ustnosti in neposrednosti izvajanja personalnih dokazov (zaslišanja strank in prič), neposreden oseben uvid v način in prepričljivost izpovedovanja, v verbalno kot tudi neverbalno izražanje in obnašanje, na podlagi česar je oblikovala dokazno oceno, ki jo je zelo prepričljivo in preverljivo ubesedila v obrazložitvi sodbe.

16. Pritožba po drugi strani ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje z enako mero analitičnosti in konciznosti, temveč predvsem s posplošenim odrekanjem verodostojnosti tožniku in zaslišanim pričam, ne da bi podala za te svoje dvome kakršenkoli tehten, dokazno podprt argument. Zato so očitno neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje dokazom tožnika a priori verjelo; kot že povedano, je sodišče tožniku verjelo na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka, kar je tudi prepričljivo obrazložilo.

17. Pritožbena navedba, da naj bi bili tako tožnik kot obe priči ekonomsko zainteresirani za izid pravde, ni podprta z ničemer. Četudi ni dvoma, da je tožnik zainteresiran za izid pravde in da verjetno tudi njegov sin ni povsem indiferenten, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo (pritožba tega z ničemer ne ovrže), da je E. E. povsem nepristranska priča, nevpleten v zadevo, saj se je (primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pri tožniku oglasil slučajno, v zvezi z nekim zavarovanjem (tožnik je zavarovalni zastopnik), nakar ga je tožnik naprosil, naj bo priča, ko bo (tožnik) nekomu posodil denar.

18. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno utemeljilo, zakaj ne verjame toženkini izpovedbi, vendar je iz delov obrazložitve, ki se nanašajo na dokazno oceno tožnika ter prič D. D. in E. E. jasno razvidno, da je večjo težo poklonilo izpovedbam oseb, ki so bile neposredno navzoče pri sklenitvi posla. Toženka sama poudarja, da nič ne ve o sklenjenem poslu in da je zahtevek lahko izpodbijala le s posrednimi dokazi, zato je jasno, da njena izpovedba (ki jo je sodišče povzelo – 25. točka obrazložitve) ne more imeti enake teže kot izpovedbe oseb, ki so bile neposredno navzoče pri izročitvi denarja. Toženkine izpovedbe, na katere se sklicuje v pritožbi, so v pretežni meri izjave o nevednosti (da toženka ni poznala tožnika) oziroma izražanje toženkinega mnenja o zadevi (da je prepričana, da A. A. denarja ni dobil, da ga ni potreboval in da ga ne bi prevzel brez pisnega potrdila5), zato ne morejo pretehtati nad prepričljivimi izpovedbami neposrednih očividcev dogajanja. Zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče pokloniti vero toženki in njenima pričama, ni utemeljeno, saj toženka ter priči B. B. in C. C. o relevantnih dejstvih sploh niso znale izpovedati, še zlasti ne iz lastnega neposrednega zaznavanja.

19. Dejstvo, da določena oseba ne ve, da je njen sorodnik (s katerim niti nima pogostih in tesnih stikov) sklenil neko pogodbo, še ne more dokazovati, da taka pogodba ni bila sklenjena, saj so – če štejemo, da je toženkina izjava o nevednosti iskrena – možni številni razlogi, zakaj dolžnik svojim bližnjim ne bi povedal za sklenjeno pogodbo. V zvezi s tem je B. B. izpovedal (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se mu zdi nelogično, da bi si oče denar izposojal, da je denar imel in da priča ne ve, za kaj bi ga rabil; ta izpovedba se je izkazala za neresnično, saj je sodišče z vpogledom v zapuščinski spis Okrajnega sodišča v Šentjurju ugotovilo, da je kar 16 upnikov prijavilo terjatve v zapuščinskem postopku, med drugim tudi 6 fizičnih oseb (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe, da A. A. ni potreboval denarja za avto; očitno ga je potreboval za kaj drugega, ker si ga je sposojal od številnih ljudi. Tako je razlogovalo tudi sodišče prve stopnje (zadnji del 24. točke obrazložitve na 10. strani izpodbijane sodbe), pri čemer s temi razlogi pritožba ne vzpostavi vsebinske polemike, temveč le ponavlja, da A.A. ni potreboval denarja za avto, ker ga je žena vzela na lizing.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da telefonski izpiski ne dokazujejo »verodostojno in brezpogojno,« da je tožnik klical A. A. (ravno) zaradi vračila denarja; tega decidirano ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje, temveč je izpiske telefonskih klicev štelo kot indičen dokaz (primerjaj 21. in 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), in ta dokazna ocena (ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija) je po oceni sodišča druge stopnje povsem korektna in razumna.

21. Glede na dejstvo, da toženka po lastni izpovedbi z dedkom ni imela veliko in tesnih stikov, je tudi toliko manjša indična teža posrednih in postranskih okoliščin, ki jih pritožba postavlja pod vprašaj: ali in kako dolgo, kako dobro je tožnik poznal A. A. ter kakšno je bilo njuno poslovno sodelovanje; možno, celo verjetno je, da oseba, ki s sorodnikom nima pogostih in tesnih, zaupnih stikov, ne ve veliko o njegovem poslovnem delovanjem in finančnem stanju.

22. Tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da priči D. D. in E. E. nista vedela izpovedati o roku vračila ali, da bi jima bilo znano, da bi tožnik A. A. pozival na vračilo denarja, ne more omajati verodostojnosti teh prič; sodišče prve stopnje je lepo pojasnilo, da sta priči izpovedali skladno in prepričljivo o izročitvi denarja, njuni izpovedbi pa ne vsebujeta pretiranih podrobnosti, ki bi kazale na naučen odgovor. To je povsem logično, saj je D. D. izpovedal, da hodi na obisk k očetu – tožniku (ki živi v drugem kraju) le enkrat tedensko, E. E. pa je le po naključju postal priča izročitve denarja; zato je razumljivo, da imenovana ne vesta vseh podrobnosti posla in predvsem ne tega, ali in kako je tožnik terjal A. A. 23. Pritožba navaja, da je tožnik imel dovolj časa, da bi zahteval vračilo denarja od A. A. še za časa njegovega življenja in da bi lahko vložil tudi tožbo. To sicer drži, vendar je splošno znano, da vsi ljudje ne ravnajo tako (npr. zato, ker nočejo imeti stroškov s sodnimi postopki), poleg tega je sodišče prve stopnje sprejelo tožnikovo pojasnilo (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil A. A. »človek na mestu, kar je rekel, je držalo,« in da je tožnik prepričan, da bi mu A. A. denar vrnil, če ne bi umrl. 24. Glede na prepričljivo, zgledno napravljeno sintetično-analitično dokazno oceno izpovedbe oseb, ki so bile po tožnikovih trditvah neposredno navzoče pri izročanju denarja, pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na postranske indične okoliščine v zvezi z odpadnimi olji in sodi, s katerimi je toženka skušala ovreči verodostojnost tožnika in njegovih prič. Ker je prvostopenjsko sodišče razpolagalo z izpovedbami neposrednih očividcev izročitve denarja, so pravilni razlogi (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ni bistveno, kakšno odpadno olje naj bi pokojni A. A. zbiral in v kakšnih sodih, saj je bistveno vprašanje, ali je bilo izročeno posojilo.

25. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi dejstvo, da je pokojni A. A. zbiral odpadno jedilno olje in ga predeloval v biodizel, ne izključuje možnosti, da je zbiral tudi odpadno motorno olje, saj je splošno znano, da se tako olje lahko uporabi (čeprav je to protizakonito) v pečeh za centralno ogrevanje namesto kurilnega olja. Toženka sicer trdi, da nič ne ve o dvestolitrskih sodih in da ve le za odpadno jedilno olje v petdesetlitrskih sodih, vendar je izpovedala (primerjaj 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da z dedkom ni imela veliko stikov in da so bili odnosi hladni. Zato je povsem možno, da za motorno olje pač ni vedela, ker ji dedek o tem ni govoril, ob svojih redkih obiskih pri njem pa večjih sodov morda tudi ni opazila.

_Glede zamudnih obresti:_

26. Pravno zmotno je zavzemanje pritožbe, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje. Res si spornega denarja ni izposodila toženka, temveč A. A., vendar je ta umrl, toženka pa je njegova dedinja, torej univerzalna pravna naslednica, ki je po sili zakona v celoti vstopila v pravni položaj zapustnika. Podedovala je tako aktivo kot pasivo zapuščine, zato so nanjo prešli tudi dolgovi zapustnika in jih je dedinja, v konkretnem primeru toženka, dolžna poravnati, kot da bi si predmetni denar izposodila sama. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, da zakonske zamudne obresti tečejo od 21. 4. 2013 dalje in ne šele od vložitve tožbe.

_Sklepno:_

27. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v vseh pogledih pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

28. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril, mu je na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (500 odvetniških točk ali 300 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniško storitev. Stroške mora plačati v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 190/2020. 3 Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 7. 1. 2021, Uradni list RS, št. 2/2021. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 5 Do tega dela izpovedbe se je sodišče prve stopnje opredelilo v 23. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, da za tistega, ki denar prejema, ni običajno, da bi zahteval pisno pogodbo, če je ne zahteva tisti, ki denar izroča.