Jedro

Odločitev o tožbenem zahtevku, za katerega stranka nima pravnega interesa, lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje ne sme paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Samostojni podjetnik V. R. je pred stečajnim postopkom, ki je bil začet nad njim, s svojo ženo (toženo stranko) sklenil pogodbo o delitvi skupnega premoženja. Dogovorila sta se, da v njuno skupno premoženje spada počitniška hiša na hrvaški obali in privarčevani denar v višini 30.000,00 EUR, da sta njuna deleža na tem premoženju enaka in da bosta delitev opravila tako, da bo tožena stranka dobila hišo, on pa denar.

2. Po začetku stečajnega postopka je stečajni upravitelj vložil tožbo za izpodbijanje navedene pogodbe o delitvi skupnega premoženja. Tožbeni predlog se je glasil: „Ugotovi se, da „Ugovor o diobi bračne tečevine“ (Pogodba o razdelitvi premoženja zakoncev), sklenjena dne 20. 9. 2004 med V. R., ... in S. R. ..., ni veljavna in je kot taka brez pravnega učinka proti stečajni masi R. V. s.p. ... – v stečaju.“

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožena stranka dolžnikovega premoženja ni prejela brezplačno ali za neznatno plačilo, tako da stečajna masa z izpodbijanim pravnim dejanjem ni bila oškodovana.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je upnik stečajnega dolžnika (v nadaljevanju tožeča stranka), ki je v pravdo vstopil namesto stečajnega upravitelja, vložil pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da bi morala biti tožba, s katero je tožeča stranka uveljavljala le ugotovitveni del zahtevka, ne da bi hkrati zahtevala vrnitev premoženjske koristi oziroma premoženja v stečajno maso, zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Ker to ni primer, v katerem bi sodišče druge stopnje smelo samo zavreči tožbo, je izpodbijano zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje vseeno potrdilo.

5. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje na (večino) pritožbenih navedb tožeče stranke ni odgovorilo, ker je po uradni dolžnosti preverilo in presodilo, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe.

8. Odločitev o tožbenem zahtevku, za katerega stranka nima pravnega interesa, lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP,(1) na katero sodišče druge stopnje ne sme paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni imelo podlage za preverjanje pravnega interesa za vložitev tožbe, kar pomeni, da bi moralo pritožbo tožeče stranke v celoti preizkusiti.

9. Pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede vprašanja oškodovanja stečajne mase so bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo, s čimer je kršilo prvi odstavek 360. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe presoditi vse navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, je Vrhovno sodišče reviziji, ki je na kršitev ustrezno opozorila, ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

10. Ker je zadeva vrnjena v novo sojenje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 246/2000 z dne 8.11.2000.