Jedro

Vsak solidarni dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost. Njeno izpolnitev lahko upnik zahteva od vsakega od solidarnih dolžnikov vse dotlej, dokler ni izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 16.064,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih priznavajo banke za devizne vloge na vpogled za DEM od 5.2.1994 do plačila. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP/77 in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje že pravnomočno prisodilo tožniku celotni vtoževani znesek 32.842,50 DEM z obrestmi v tolarski protivrednosti, in sicer s tem, ko je postala sodba proti drugotoženki pravnomočna. Tožnik je vtoževal plačilo navedenega zneska od obeh tožencev skupaj in ne od vsakega toženca posebej, ker je šlo le za deljivo ali solidarno obveznost obeh tožencev. Ker je bil tožniku celotni vtoževani znesek že prisojen, v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje pa tožnik ni spreminjal tožbenega zahtevka, je v nadaljevanju pravda tekla le še zaradi pravdnih stroškov. Tožnik namreč ne more proti obema tožencema nastopati z dvema izvršilnima naslovoma za en vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek, kar toženec izrecno uveljavlja. Toženec nadalje zatrjuje, da je zmotno prvostopno povzemanje navedb strank v obrazložitvi sodbe, saj ne drži prvostopna ugotovitev, da toženca nista podala odgovora na tožbo. Toženec nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, kolikšen del kupnine od prodanega vozila Clio je bil izročen tožniku, kot tudi o vprašanju, kakšen znesek posojila sta toženca od tožnika prejela. V zvezi z izročitvijo kupnine od prodanega vozila Clio bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo M., tudi tako, da bi ga prisilno privedlo na obravnavo, ne glede na to, da toženec ni zahteval prisilne privedbe. V tej zvezi sodišče ni vezano na izrecni predlog stranke. Sicer sta pa po presoji pritožbe priči M. M. in S. H. s strani tožnika inštruirani priči, tako sta neverodostojni, po drugi strani pa je prodajalec avtomobila priča G. edini, ki nima interesa za to pravdo, ter bi zato moralo sodišče slediti njegovi izpovedbi. Pritožba ni utemeljena. Točna je pritožbena trditev, da sta oba toženca vložila odgovor na tožbo, in sicer v vlogi, ki je bila hkrati tudi njuna pritožba in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa drugačna prvostopna navedba v razlogih izpodbijane sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP/77. Ne glede na zapis v razlogih sodbe, da toženca nista podala pismenega odgovora na tožbo, je namreč sodbo mogoče preizkusiti, poleg tega pa navedena protispisnost ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih, s tem pa tudi ne bistvene kršitve določb postopka. Iz navedb obeh tožencev v odgovoru na tožbo, pa tudi iz njunih izpovedb v postopku, izhaja, da sta se zavezovala v posojilni pogodbi kot zakonca. Tako glede na določbo 414. čl. ZOR v zvezi z drugim odst. 65. čl. ZZZDR odgovarjata za izpolnitev obveznosti nasproti tožniku solidarno. To pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti od kogarkoli, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Tožnik je zahteval izpolnitev obveznosti v tožbi od obeh tožencev, ne glede na to, da je bila toženki s pravnomočno sodbo naložena izpolnitev celotne vtoževane obveznosti, toženec zato ni prost svoje obveznosti nasproti tožniku vse dotlej, dokler ne bi toženka izpolnila s tožencem solidarno prevzete obveznosti do tožnika. Da bi toženka plačala tožniku kakšne zneske, na podlagi pravnomočne sodbe, toženec niti ne zatrjuje, kar pomeni, da njegova solidarna obveznost nasproti tožniku ni prenehala. Zato sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ni odločalo, kot zmotno trdi pritožba, le o stroških postopka, temveč o zahtevku tožnika proti tožencu in z odločitvijo o tožbenem zahtevku ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V ostalem pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno presojo prvostopnega sodišča, saj ima podlago v izvedenih dokazih, svojo dokazno oceno pa je sodišče prve stopnje jasno, logično in prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe in se na te razloge pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje. V razlogih prvostopne sodbe je vsebovan tudi odgovor na zadevne pritožbene trditve. Res je, da lahko sodišče prve stopnje na podlagi prvega odst. 248. čl. Zakona o pravdnem postopku pričo, ki je v redu povabljena, pa ne pride na obravnavo in svojega izostanka ne opraviči, da prisilno privesti na njene stroške. To lahko stori tudi brez izrecnega predloga stranke, ki je to pričo predlagala, vendar pa sodišče tega ni dolžno storiti, zlasti če oceni, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje razjasnjeno. Sodišče prve stopnje ni odredilo prisilnega privoda priče M., saj je očitno štelo, da je glede na izvedene dokaze jasno, da tožniku ni bila izročena celotna kupnina od prodanega avtomobila Clio. Stališče in dokazna presoja prvostopnega sodišča v tej zvezi je razvidna iz njegovih razlogov, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Ocena pritožbe o tem, katere priče s verodostojne in katere ne, je pritožbena ocena in trditev, za katero pritožba ne ponuja nikakršnih dokazov. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Noben uveljavljani pritožbeni razlog tako ni podan in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.