Jedro

Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 32448/2011 z dne 1. 7. 2011 zoper obdolženega J. Š. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena in izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 32448/2011 z dne 4. 7. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno, s sklepom I Ks 32448/2011 z dne 5. 7. 2011 pa je kot neutemeljeno zavrnil tudi obdolženčevo pritožbo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da sodišče ni preizkušalo verodostojnosti oškodovanke, da oškodovanka manipulira s sodiščem, da je sama organizirala dogodek z bombo, v zvezi z ugotavljanjem verodostojnosti oškodovanke podaja več dokaznih predlogov ter zahtevi za varstvo zakonitosti prilaga članek iz časopisa Finance z dne 24. 12. 2002. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper obdolženca odpravi, „podrejeno“ ga nadomesti s hišnim priporom oziroma razveljavi sklepa zunajobravnavnega senata ter sodišču naloži izvedbo predlaganih dokazov pred ponovnim odločanjem o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve, ker ima izpodbijani pravnomočni sklep vse razloge, ki jih ZKP v 201. členu zahteva za odreditev pripora.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izrazil nestrinjanje z njenim predlogom ter ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku oziroma po pravnomočnosti odločbe o odreditvi pripora mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme izredno pravno sredstvo vložiti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkusiti obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen.

6. Meje preizkusa pravnomočne odločbe določa torej vložnik zahteve sam s tem, ko zahteva preizkus v celoti ali v posameznem delu z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasna, da je preizkus pravnomočne odločbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del odločbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve sodišče ni vezano oziroma le toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljanimi razlogi. Sodišče namreč tudi takrat, kadar je predlog zahteve napačno formuliran, če zahtevi ugodi, sprejme odločitev, ki je ob upoštevanju razlogov zahteve, ki so bili utemeljeni, v skladu z zakonom.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, v kateri je podalo podrobno razlago o naštetih vprašanjih in se tudi določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu, navedlo tudi, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu odločbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

8. Obsojenčev zagovornik v mestoma jezikovno in vsebinsko nerazumljivi zahtevi za varstvo zakonitosti nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom, določno ne opredeli, ampak z navedbami o neverodostojnosti oškodovanke in podajanjem dokaznih predlogov ponuja svoje videnje inkriminiranega dogodka ter nedovoljeno posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu.

C.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.