Jedro

Če je tožena stranka od nekdanje SFRJ pridobila stanovanjsko pravico sodišče ne bi smelo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženka bi sporno stanovanje sicer morala izprazniti, vendar šele potem, ko bi ji tožeča stranka dala na razpolago prejšnje stanovanje ali stanovanje, ki bi bilo temu enakovredno.

Revizijsko sodišče mora v tem revizijskem postopku obravnavati dejansko in pravno podlago spora v času sojenja na prvi stopnji, ko je toženka prebivala v nezakonito dodeljenem stanovanju. Tedaj še ni bilo jasno, ali bo preselitev v prejšnje stanovanje mogoča, še manj pa, kakšno bo (če bo sploh potrebno) stanovanje, ki ga bo morala tožeča stranka ponuditi toženi stranki kot enakovredno prejšnjemu. Revizijsko sodišče le opozarja, da tudi če bo do tega prišlo, tožena stranka ne bo mogla uspeti zgolj z ugovori o škodljivosti preselitve za njeno življenje in življenje njenih otrok.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora toženka izprazniti dvoinpolsobno stanovanje v Ljubljani, ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 15 dneh po tem, ko ji bo tožeča stranka omogočila vselitev v enosobno stanovanje v Ljubljani ali vselitev v temu stanovanju enakovredno stanovanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji vztraja pri svojem stališču, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ko je na podlagi 191. člena dovolilo spremembo tožbe, ne da bi imelo za to privolitev tožene stranke. Sprememba je zlasti v delu, ki se nanaša na dodelitev drugega enakovrednega stanovanja, v škodo tožene stranke. Ugotavlja, da bi se toženkin stanovanjski položaj poslabšal, če bi ji tožeča stranka ponudila drugo enakovredno stanovanje. Sodišči nista izvedli dokazov o osebnih okoliščinah toženke in njenih otrok. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj bodo revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 489. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi enkrat že odločalo o reviziji tožene stranke. V tedanji reviziji (z dne 28.2.1994 list. št. 29 spisa) je tožena od tožeče stranke zahtevala, da ji mora zagotoviti enak obseg stanovanjskega varstva, in sicer bodisi vrnitev v prejšnje stanovanje ali dodelitev drugega, temu primernega stanovanja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z dne 25.10.1995 ugodilo reviziji tožene stranke. Potem ko je ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali pravno odločilnega ugovora te stranke, da je že v letu 1989 od tedanje države pridobila stanovanjsko pravico na drugem vojaškem stanovanju, je posebej poudarilo: "V takšnem primeru sodišče ne bi smelo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženka bi sporno stanovanje sicer morala izprazniti, vendar šele potem, ko bi ji tožeča stranka dala na razpolago prejšnje stanovanje ali stanovanje, ki bi bilo temu enakovredno." Revizijsko sodišče je torej menilo, da bi sodišče moralo le delno ugoditi tožbenemu zahtevku, kakršnega je tedaj uveljavljala tožeča stranka. Menilo je torej, da bi sodišče v okviru postavljenega tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja lahko odločilo tako, kot je bilo navedeno.

V obravnavanem primeru je nato tožeča stranka sama skrčila (zmanjšala) svoj tožbeni zahtevek v skladu z zahtevo tožene stranke, temu zahtevku pa je nato sodišče ugodilo. Takšno zmanjšanje sodišči druge in prve stopnje pravilno nista šteli za spremembo tožbe. V 3. odstavku 191. člena ZPP je namreč med drugim določeno, da tožba ni spremenjena, če tožnik zmanjša tožbeni zahtevek. Prav ta določba je tudi omogočila odločitev revizijskega sodišča v toženkin prid. Nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej zvezi ni bilo.

Le zaradi odgovora na revizijske trditve revizijsko sodišče še dodaja: Nestrinjanje pooblaščenke tožene stranke z odločitvijo ni v korist toženi stranki. Tožena stranka namreč ne izpodbija utemeljenosti izpraznitvenega zahtevka. Če pa je izpraznitveni zahtevek utemeljen, je dolžnost izselitve pod pogojem, da tožeča stranka toženi priskrbi prejšnje stanovanje oz. drugo enakovredno stanovanje, lahko le v toženkino korist. Pri tem je možnost pridobitve prejšnjega stanovanja odvisna od tega, ali bo (ali je že) prejšnje stanovanje izpraznjeno.

Pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo (Stanovanjski zakon, Ur.l. RS, št. 18/91 - 23/96 v povezavi z Zakonom o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Tožena stranka neutemeljeno zahteva od sodišča, da že v tem postopku obravnava morebitne negativne posledice preselitve tožene stranke v enakovredno stanovanje. Neutemeljeno zato, ker je takšne ugovore mogoče obravnavati šele tedaj, ko je konkretno stanovanje ponujeno. Revizijsko sodišče mora v tem revizijskem postopku obravnavati dejansko in pravno podlago spora v času sojenja na prvi stopnji, ko je toženka prebivala v nezakonito dodeljenem stanovanju. Tedaj še ni bilo jasno, ali bo preselitev v prejšnje stanovanje mogoča, še manj pa, kakšno bo (če bo sploh potrebno) stanovanje, ki ga bo morala tožeča stranka ponuditi toženi stranki kot enakovredno prejšnjemu. Revizijsko sodišče le opozarja, da tudi če bo do tega prišlo, tožena stranka ne bo mogla uspeti zgolj z ugovori o škodljivosti preselitve za njeno življenje in življenje njenih otrok. Sodba, po kateri se mora iz nezakonito pridobljenega stanovanja izseliti, je namreč pravnomočna.

Ker je izpodbijana sodba materialnopravno in procesnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti.