Jedro

Tožena stranka ni odpravila nenehnih zastojev linije, za katere je vedela. Prav tako so delavci zlahka onemogočili delovanje varnostnega stikala (s tem, da so ga prelepili), tožena stranka pa je šele po nezgodi namestila varnostni vijak, ki je onemogočil dostop do nevarnega območja stroja (odprtje zaščitnih vrat linije), čeprav je vedela, da je bilo varnostno stikalo, ki ustavi gibanje nevarnih delov, večkrat prelepljeno. Glede na navedeno je odgovornost tožene stranke za nezgodo, v korist katere se opravlja delovni proces, napram delavki, ki je pri odpravljanju zastojev, da bi dosegla normo, ki ji jo je postavila prav tožena stranka, (morebiti) prelepljala stikalo oz. je za to vedela, zagotovo znatno večja.

Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. V konkretni zadevi je namreč tožeča stranka uspela z 80 % svojega zahtevka, tožena stranka pa z 20 %. Ne gre torej za primer, ko tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti 286,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.219,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 3.804,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 631,00 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe vlaga iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da odloči o temelju tožbenega zahtevka, o višini tožbenega zahtevka pa razpiše glavno obravnavo, na kateri naj ponovno zasliši izvedenca medicinske stroke dr. A. A. in osebno zdravnico B. B. ter izvede druge dokaze, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vseh primerih pa, da odloči o pritožbenih stroških.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena (glede pravdnih stroškov).

5. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja, zdravil, rehabilitacije in prevoza za delavko C. C. (zavarovanko tožeče stranke), ki se je 22. 10. 2013 poškodovala pri opravljanju dela. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

_Glede temelja_

6. Delavka je opravljala delo na montažni liniji oz. montažni pripravi, na kateri se izdelujejo deli za osebna vozila. Proti koncu delavkine izmene je prišlo do zastoja na stroju zaradi zaustavitve kroglice na vodilu. Delavka je odprla vrata montažne linije, posegla z roko v območje doziranja kroglice na montažno vrtljivo mizo in poskušala kroglico s prstom potisniti v pravilen položaj pod cilindrom za pobiranje le-te. Senzor je zaznal njen kazalec, sprožil cilinder in stisnil kazalec desne roke. Varnostno oz. zaščitno stikalo, ki je omogočalo varen poseg v območje stroja, saj je ustavilo njegovo delovanje, je bilo prelepljeno z lepilnim trakom. Nadrejeni vodja D. D. je takoj po nezgodi stroj izklopil s pritiskom na rdečo tipko.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je opustila izvajanje ukrepov varstva pri delu. Ugotovilo je namreč, da je bilo varnostno oz. zaščitno stikalo velikokrat prelepljeno z lepilnim trakom, za kar je tožena stranka vedela. Tožena stranka naj ne bi preprečila prelepljenja stikala oz. naj ne bi namestila takega stikala, pri katerem ni možno zlahka onemogočiti njegovega delovanja oz. naj ne bi zagotovila, da bi bila varnostna naprava na delovni opremi vključena med delovnim procesom. Šele po delovni nezgodi naj bi dodala varnostni vijak, ki je onemogočil odprtje zaščitnih vrat linije. S tem je kršila prvi odstavek in 3. alinejo drugega odstavka 23. člena1 ter tretji odstavek 61. člena2 Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (v nadaljevanju Pravilnik). Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni zagotovila brezhibne delovne opreme, in sicer ni odpravila nenehnih zastojev linije, za katere je vedela, s čimer je kršila prvi odstavek 4. člena Pravilnika3. Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen nadzor ter ukrepe za preprečitev nepravilnega načina dela, glede na to, da je vedela, da je bilo zaščitno stikalo stalno prelepljeno in da na stroju nenehno prihaja do zastojev. Podana je tako tudi kršitev prvega odstavka 5. člena4 in prvega odstavka 7. člena5 Zakona o zdravju in varnosti pri delu.

8. Pritožničin očitek, da nihče od prič ni navajal oz. potrdil, da je tožena stranka vedela za prelepljeno stikalo, ne drži. Nadrejeni D. D. je namreč izpovedal, da je bilo stikalo za natikanje matice večkrat prelepljeno z lepilnim trakom, da je večkrat odstranil selotejp ter da je o tem obvestil šefe vzdrževanja. Pritožničine navedbe, da je delavka C. C. izpovedala, da ni vedela, da je bilo stikalo prelepljeno s selotejpom in da ni vedela, kje je locirano stikalo, pa še ničesar ne povejo o vedenju tožene stranke glede prelepljenosti stikala. Pritožnica se v pritožbi sklicuje tudi na izpovedbi vodje del D. D. in varnostnega inženirja E. E. Navaja, da je D. D. izpovedal, da okvar na stroju po njegovem mnenju sicer ni bilo, da pa so bili zastoji ter da so se popravljali oz. nadgrajevali posamezni deli, da bi stroj deloval brez zastojev. Prav tako navaja, da je varnostni inženir E. E. izpovedal, da varnost stroja ni bila vprašljiva, da pa je prihajalo do zastojev, ki so jih morali odpravljati. Ni sporno tudi, da je bil stroj zaradi zastojev v popravilu na dan, ko se je delavka poškodovala. Višje sodišče se tako strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da stroj zaradi nenehnih zastojev ni bil v brezhibnem stanju.

9. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delavka tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Navedlo je, da je bila delavka usposobljena za varno delo s strojem ter da odpiranje vrat in seganje v območje delovanja stroja ne predstavlja ravnanja povprečno skrbne osebe. S tem je ravnala v nasprotju z določbami prvega in drugega odstavek 12. člena ZVZD-16 ter drugega odstavka 14. člena Pravilnika7. Sodišče prve stopnje je pri oceni soprispevka upoštevalo tudi, da so stroj tisti dan večkrat popravljali, da delavka ni vedela, da je zaščitno oziroma varnostno stikalo onesposobljeno, ter da je do nezgode prišlo ob koncu njenega dela (izmene). Sklenilo je, da je delavkin soprispevek 20 %.

10. Pritožnica v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča. Trdi, da je delavka vedela oz. bi morala vedeti, da je varnostno stikalo onesposobljeno oz. je verjetno sama prelepila stikalo, da bi lahko posegla z roko in popravljala kroglice oz. manjše zastoje, zaradi katerih ni bilo mogoče doseči pričakovanih rezultatov (norme). Ker naj bi delavka vedela, kje je varnostno stikalo in da slednje ne sme biti prelepljeno, ker naj bi obstajala velika verjetnost, da je sama prelepila varnostno stikalo in ker naj bi samovoljno posegla v nevarno območje stroja, naj bi bila v celoti odgovorna za nastanek škodnega dogodka oz. naj bi njen soprispevek k nastanku škode presegal 70 %.

11. Višje sodišče ocenjuje, da tudi če je delavka vedela za prelepljeno stikalo oz. ga je sama prelepila, je njen soprispevek k nezgodi še vedno (le) 20 %. Dejstvo je namreč, da je že pred nezgodo prihajalo do nenehnih zastojev linije, zaradi česar so delavci, z namenom, da bi dosegli pričakovane rezultate dela, večkrat prelepljali stikalo in s tem hitreje odpravljali nastale zastoje. Tožena stranka je za zastoje in za opisano stalno prakso delavcev vedela, pa jo je vseeno dopuščala oz. ni sprejela ustreznih ukrepov za preprečitev le-te. Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da zgolj opozorila delovodje delavcem, naj stikala ne prelepljajo, ne zadostujejo. Delodajalec mora namreč zagotoviti brezhibno delovno opremo.8 Prav tako mora delo organizirati na način, da varnostna naprava na delovni opremi, ki jo delavec uporablja, ni izključena (v tem primeru prelepljena),9 ter da se gibljivi deli delovne opreme zavarujejo z varovali ali z napravami, ki preprečujejo dostop delavcem do nevarnih območij ali zagotavljajo ustavitev gibanja nevarnih delov, preden je doseženo nevarno območje, pri čemer morajo biti varnostne naprave in varovala takšna, da ni mogoče zlahka onemogočiti njihovega delovanja.10 Tožena stranka ni odpravila nenehnih zastojev linije, za katere je vedela. Prav tako so delavci zlahka onemogočili delovanje varnostnega stikala (s tem, da so ga prelepili), tožena stranka pa je šele po nezgodi namestila varnostni vijak, ki je onemogočil dostop do nevarnega območja stroja (odprtje zaščitnih vrat linije), čeprav je vedela, da je bilo varnostno stikalo, ki ustavi gibanje nevarnih delov, večkrat prelepljeno. Glede na navedeno je odgovornost tožene stranke za nezgodo, v korist katere se opravlja delovni proces, napram delavki, ki je pri odpravljanju zastojev, da bi dosegla normo, ki ji jo je postavila prav tožena stranka, (morebiti) prelepljala stikalo oz. je za to vedela, zagotovo znatno večja.

12. Dejstvo, ki ga tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da je bila delavka tudi ustrezno teoretično in praktično usposobljena za opravljanje dela ter seznanjena z vsemi navodili, je sodišče prve stopnje (kot tudi višje sodišče) pri oceni odgovornosti tožene stranke oz. delavkinega soprispevka upoštevalo. Zatrjevano dejstvo, da se pred tem ni pripetila nobena nezgoda, pa gre lahko kvečjemu v korist delavke, saj to pomeni, da delavci samega prelepljanja stikala niso šteli za nevarno početje, glede na to, da so zastoje ves čas odpravljali na tak način, pa se jim (do sedaj) ni nič zgodilo.

13. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da je tožena stranka (tudi če je delavka vedela za prelepljeno stikalo oz. ga je sama prelepila) krivdno odškodninsko odgovorna v višini 80 %, delavkin soprispevek k nastanku škodnega dogodka pa znaša 20 %.

_Glede višine_

14. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja, zdravil, rehabilitacije in prevoza ter nadomestil plače v času od 4. 11. 2013 do 19. 8. 2015. Pritožnica v pritožbi (ponovno) navaja, da je zdravljenje zaradi posledic poškodbe pri delu trajalo le do 31. 12. 2013 oz. največ štiri mesece. Ugovarja, da so na dolgotrajnost zdravljenja prsta vplivale delavkine predhodne zdravstvene težave.

15. Sodišče prve stopnje je sledilo pisnemu in ustnemu mnenju izvedenca medicinske stroke A. A. (podpodročje travmatologija), ki je ugotovil, da je zdravljenje poškodbe teklo od 22. 10. 2013 do 30. 9. 2015. Tega dne naj bi specialist travmatologije zaključil zdravljenje. Pojasnil je, da je delavka utrpela vbodno rano končnega členka kazalca desne roke, kasnejše diagnoze pa so obsegale še algonevrodistrofijo (trofično motnjo okončine ali dela okončine oziroma Sudeckovo distrofijo), fibromialgijo (kronično bolečino vezi in mišic) in psihozo (duševno motnjo) ter da je bilo trajanje zdravljenja prsta v okvirih standardov stroke. Prav tako je navedel, da pred nezgodo delavka ni imela bolezni ali poškodb, ki bi vplivale na tek zdravljenja, ter da ostale zdravstvene težave (ginekološke, internistične, nevrološke) niso vplivale na potek in čas zdravljenja poškodbe prsta. Svoje mnenje je podkrepil s strokovnimi argumenti ob upoštevanju listinske dokumentacije (delavkinega zdravstvenega kartona in travmatološke dokumentacije). Višje sodišče ugotavlja, da je izvedenec svoje delo opravil v skladu s pravili stroke.

16. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pozvalo, naj v spis vloži zdravstveno dokumentacijo, čeprav je tožena stranka ta dokazni predlog podala. Trdi, da je v tem delu sodba (kot tudi tožba) nesklepčna. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da sklepčnost pomeni, da _iz strankinih trditev_ izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklepčnost se torej ne nanaša na predložitev dokazov, prav tako pa se ne nanaša na sodbo sodišča prve stopnje. Če pritožnica s temi navedbami uveljavlja kršitev 227. člena ZPP (ki ureja edicijski postopek) oz. 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi neizvedbe dokaza), pa višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka te kršitve ni grajala pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ni navedla, da je predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde, zato te pritožbene navedbe niso dovoljene (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tudi sicer pa pritožnica v pritožbi ne navede, konkretno katere zdravstvene dokumentacije tožeča stranka ni predložila oz. je ni v spisu. Na naroku z dne 1. 3. 2019 je tožena stranka sicer na izrecno vprašanje sodišča, na kaj se ta dokazni predlog nanaša, pojasnila, da se nanaša na delavkin zdravstveni karton in na njene morebitne psihiatrične izvide. Vendar pa višje sodišče pojasnjuje, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je ta dokumentacija pri nasprotni stranki (prvi odstavek 227. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč na naroku navedla, da nima pooblastila za pridobitev zdravstvenega kartona brez soglasja zavarovanca, pooblaščenec tožene stranke pa je sam pritrdil, da zdravnik ne izda zdravstvene dokumentacije brez soglasja zavarovanca oz. predloga sodišča. 17. Poleg tega je sodišče prve stopnje določene listine iz zdravstvenega kartona, ki jih je tožena stranka izrecno zahtevala in ki jih ni predložila že tožeča stranka, tudi pridobilo od Zdravstvenega doma ... Gre za predlog za invalidsko upokojitev iz leta 2014, odločbo Zavoda za pokojninsko zavarovanje Slovenija II. stopnje z izvedenskim mnenjem Invalidske komisije II. stopnje, prve in zadnje tri izvide psihiatra ter zapise iz zdravstvenega kartona za čas po poškodbi. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožničine navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni sledilo njenemu predlogu, naj izvedencu naloži, da te dokumente pred zaslišanjem posreduje sodišču in s tem toženi stranki omogoči, da se bo lahko pripravila na zaslišanje izvedenca. Kot že pojasnjeno, je sodišče te dokumente pridobilo, tožena stranka pa se je pred izvedenčevim zaslišanjem z njimi seznanila. Neutemeljen je tako tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj temu dokaznemu predlogu ni sledilo.

18. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je kršilo pravila pravdnega postopka, ko tožeči stranki ni dovolilo kopirati zdravstvene dokumentacije, temveč ji je dalo le možnost, da vpogleda v delavkin zdravstveni karton. Sodišče prve stopnje je s tem res kršilo prvi odstavek 150. člena ZPP, ki določa, da imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati (kar vključuje tudi fotokopiranje) spise pravde, v kateri so udeležene.11 Vendar pa pritožnica ne utemelji, na kakšen način bi lahko navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sama namreč navaja, da je njen pooblaščenec vpogledal v delavkin zdravstveni karton ter povzetek iz zapisov po vpogledu prenesel v pripravljalno vlogo z dne 12. 2. 2020. 19. Nadalje pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti njenemu predlogu za pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, da bi se lahko pripravila na vprašanja izvedencu, ter njenemu predlogu za soočenje izvedenca z izvedencem psihiatrom, ki je bil član zadnje Invalidske komisije pri ZPIZS. Prav tako ugovarja, da je sodnica izvedenca na zadnji obravnavi poklicala pred začetkom naroka v pisarno in se z njim brez navzočnosti strank pogovarjala približno 10 do 15 minut, s čimer naj bi verjetno vplivala na njegovo zaslišanje. Ker tožena stranka teh procesnih kršitev ni grajala pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ni navedla, da jih predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde, jih tudi ne more uveljavljati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tudi sicer pa višje sodišče v zvezi s pisno dopolnitvijo izvedenskega mnenja pojasnjuje, da mora sodišče dokaz z izvedencem izvesti tako, kot je določeno v 251. do 253. členu ZPP. Slednji člen (že samo) pisno izvedensko mnenje določa le kot alternativo, dokaz z izvedencem pa je primarno ustni dokaz. Sodišče prve stopnje je najprej izvedencu naložilo izdelavo pisnega mnenja, za dodatna pojasnila pa je nato pravilno izvedlo zaslišanje izvedenca na obravnavi. S tem je ravnalo v skladu z načelom racionalnega vodenja postopka in načelom neposrednosti ter na podlagi zgoraj navedenih določb, ki pa sodišču ne nalagajo, da mora (pred zaslišanjem) pridobiti tudi pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Višje sodišče še pripominja, da tožena stranka ne ugovarja, da ni imela dovolj časa, da bi preučila pisni izvid in mnenje ter se do njega opredelila (zaradi česar bi bila podana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da sodišče izvedencu ni naložilo, naj pisno dopolni izvedensko mnenje, pa še ne pomeni, da se na vprašanja izvedencu (na obravnavi) ni mogla pripraviti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahteve tožene stranke, naj izvedenec poda pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, ter do njenega predloga za soočenje izvedenca z izvedencem psihiatrom, ki je bil član zadnje Invalidske komisije pri ZPIZS. Sodišče se mora namreč opredeliti le do tistih zahtev oz. dokaznih predlogov stranke, ki so za odločitev bistvenega pomena.12 Dejstvo, da se je sodnica pred narokom z izvedencem na samem pogovarjala, pa tudi ne predstavlja kršitve pravil postopka oz. še ne dokazuje, da je s tem _verjetno_ vplivala na njegovo zaslišanje (takšna trditev je tudi prepavšalna, da bi lahko višje sodišče nanjo sploh odgovorilo).

20. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da izvedenec na vprašanja iz vloge tožene stranke z dne 12. 2. 2020 (ki jo je vložila po pisni izdelavi izvida in mnenje) ni odgovoril, s čimer pritožnica smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Izvedenec je izvid in mnenje podal tudi ustno na obravnavi, iz česar izhaja, da je imela tožena stranka možnost, da izvedencu ustno postavi vprašanja iz te vloge (iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca pa izhaja, da je to tudi storila). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje izvedencu ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja oz. vloge z dne 12. 2. 2020 ni vročilo izvedencu v pregled pred njegovim zaslišanjem, pa še ne pomeni, da so zatrjevanja izvedenca na naroku neverodostojna in pomanjkljiva.

21. Pritožnica trdi, da izvedenec ni prejel in pregledal celotne dokumentacije spisa, pri tem pa ne pove, za katero dokumentacijo gre. Navedb, da izvedenec ni prebral mnenja osebne zdravnice, pripomb tožene stranke in dokumentacije ZPIZS ter da je šele na obravnavi prvič videl predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 11. 12. 2014,13 tožena stranka ni dokazala. Pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje z dne 3. 9. 2019 so bile izvedencu vročene (vročilnica pri list. št. 124). Da je izvedenec prebral mnenje osebne zdravnice, dokumentacijo ZPIZS in predlog iz leta 2014, pa izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec navedel, da je pregledal celoten delavkin zdravstveni karton, ki ga je osebno prevzel v Zdravstvenem domu ..., in originalno travmatološko dokumentacijo, kar vse je potrdil tudi v zaslišanju. Iz 10. strani prepisa zvočnega posnetka ne izhaja, kot to trdi pritožnica, da izvedenec ni prebral mnenja osebe zdravnice in pripomb tožene stranke. Tudi iz 11. strani ne izhaja, da izvedenec ni vpogledal v dokumentacijo ZPIZS. Iz omenjenih strani izhaja le to, da je tožena stranka izvedencu očitala, da navedenih listin ni prebral. Pritožbeno zatrjevano dejstvo, da je izvedenec v zaslišanju napačno navajal datum, kdaj je imela delavka pljučnico, in sicer naj ne bi bila eno leto prej, temveč osem do devet mesecev prej, zagotovo ne dokazuje, da izvedenec ni prebral celotne dokumentacije. Glede na to, da je izvedenec prepričljivo povedal, da pljučnica oz. ptičja gripa ni mogla vplivati na zdravljenje prsta, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec ni vedel za navedbe delavke, da se po pljučnici ni mogla več pobrati, ter da ni komentiral delavkinih navedb, da sta jo ptičja gripa in pljučnica zdelali, da ima slabo koncentracijo, da je utrujena. Prav tako tudi izvedenčeva navedba, da delavka ni imela predhodnih zdravstvenih težav ali stanja, ki bi lahko vplivala na zdravljenje prsta oz. dolgotrajnost zdravljenja zaradi prsta, ne dokazuje, da izvedenec ni pregledal celotne dokumentacije in ni podal utemeljenih pojasnil. Izvedenec namreč ni trdil, da delavka pred nesrečo ali po nesreči ni imela nobenih drugih bolezenskih stanj, temveč je strokovno ocenil, da ta stanja na sam potek zdravljenja prsta niso vplivala, kar povzema tudi pritožnica sama v pritožbi.

22. Višje sodišče pojasnjuje tudi, da izvedenec ni dajal posplošenih in kontradiktornih odgovorov o psihiatričnih težavah delavke. V pisnem izvedenskem mnenju in na zaslišanju je konsistentno trdil, da psihološke težave niso imele vpliv na celjenje prsta14 ter da je poškodba prsta kvečjemu sprožila psihiatrične težave (kot „trigger effect“). Izvedenec sicer res ni specialist za psihiatrične bolezni, kar pa še ne pomeni, da ne more podati mnenja o tem, ali so na čas zdravljenja prsta vplivale delavkine psihiatrične oz. psihološke težave. Izvedenec je namreč specialist za travmatologijo, kar pomeni, da lahko oceni, ali je zdravljenje prsta potekalo v skladu s pravili stroke. To je tudi storil, in sicer je prepričljivo pojasnil, da je šlo pri delavki za hudo komplikacijo poškodbe prsta (kronični regionalni bolečinski sindrom), ki je pri taki poškodbi relativno redka, ter da je bilo glede na takšno komplikacijo trajanje zdravljenja prsta v okvirih standardov stroke.

23. V zvezi z vprašanjem, kaj se je spremenilo po štirih mesecih zdravljenja prsta, je izvedenec jasno izpovedal, da se je zdravstveno stanje slabšalo, da so se zdravniki ves čas trudili, da bi prišlo do izboljšave (delavko so pošiljali na fizioterapije in akupunkture itd.), do katere pa ni prišlo. Višje sodišče pri tem pojasnjuje, da samo dejstvo, da se zdravstveno stanje ne slabša, še ne pomeni, da je zdravljenje s tem končano. To poteka namreč, dokler so še razumne možnosti za izboljšavo zdravstvenega stanja. Da so te bile vse do 30. 9. 2015, ko je travmatolog zaključil zdravljenje prsta, je izvedenec prepričljivo in logično pojasnil. Tudi predlog osebne zdravnice za invalidsko komisijo v letu 2014 ne dokazuje, da je bilo zdravljenje takrat končano. Že sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je celo invalidska komisija prve in druge stopnje pri tožeči stranki ta predlog zavrnila z utemeljitvijo, da zdravljenje in rehabilitacija še nista zaključeni. Neresnične so trditve tožene stranke, da je izvedenec na izrecno vprašanje, kaj se je spremenilo v zvezi s poškodbo prsta po štirih mesecih, odgovoril, da na to lahko poda mnenje le psihiater in da ni usposobljen za komentiranje psihičnih težav delavke. Izvedenec je namreč s tem odgovorom komentiral izjave delavke glede njenih psihičnih težav.15 Pravno neodločilno pa je vprašanje (na katerega naj izvedenec ne bi znal odgovoriti), zakaj je po oceni invalidske komisije poškodba prsta v 20 % vplivala na upokojitev. Navedeno namreč ne vpliva na pravno odločilno vprašanje, koliko časa je potekalo delavkino zdravljenje zaradi poškodbe prsta.

_Glede tožbenega zahtevka_

24. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da je tožba nesklepčna in nerazumljiva, ker je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo 19.024,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 dalje do plačila, v 4. točki tožbe pa je navedla, da iztožuje glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi _od vložitve tožbe_ dalje do plačila.

25. S tožbenim zahtevkom tožeča stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Da sodišče tožeči stranki nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja – tožeča stranka mora biti do tega po materialnem pravu upravičena, izpolnjen pa mora biti tudi procesnopravni pogoj: tožeča stranka mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom.16 ZPP v 180. členu zahtevek pojmuje v smislu tožbenega predloga (posebej namreč govori o zahtevku in posebej o dejstvih, ki zahtevek utemeljujejo). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožeča stranka želi, da se glasi izrek sodbe.17

26. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tožbeni predlog v tožbi konkretno opredelila, in sicer se je glasil na plačilo 19.024,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 dalje do plačila. Sodišče pa je v skladu z načelom dispozitivnosti vezano na tožbeni zahtevek (2. člen ZPP), kar pomeni, da tožeči stranki ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala. Dejstvo, da je tožeča stranka v tožbi izrecno navedla, da zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe, za presojo o tem, kakšen je tožbeni predlog, v konkretni zadevi – ko je tožeča stranka na koncu tožbe izrecno zapisala tožbeni predlog, v katerem je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od 21. 9. 2016 – ni pravno odločilno. Neutemeljene so zato pritožničine navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, kdaj je bila vložena tožba, in v tem delu popraviti tožbo, oz. predhodno pozvati tožečo stranko, da spremeni tožbeni zahtevek oz. da ga uskladi z navedbami v spisu.

_Glede pravdnih stroškov_

27. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere stroške je toženi stranki priznalo ter kako je določilo znesek pravdnih stroškov 631,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti vse stroške postopka. Tožeči stranki je tako priznalo 10,00 EUR za stroške fotokopij in poštnine ter 621,00 EUR za sodno takso.

28. Vendar pa višje sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. V konkretni zadevi je namreč tožeča stranka uspela z 80 % svojega zahtevka, tožena stranka pa z 20 %. Ne gre torej za primer, ko tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.

29. Višina pravdnih stroškov tožeče stranke pritožbeno ni sporna. Višje sodišče pa je toženi stranki na podlagi 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in stroškovnika na list. št. 148 priznalo 500 točk za sestavo odgovora na tožbo (1. točka tar. št. 18 OT), 500 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 2. 10. 2018 (1. točka tar. št. 19 OT), 375 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 13. 3. 2019 (2. točka tar. št. 19 OT), 250 točk za sestavo pripomb na izvedensko mnenje z dne 3. 9. 2019 (3. točka tar. št. 19 OT), 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 15. 1. 2020 (3. točka tar. št. 19 OT), 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 21. 2. 2020 (3. točka tar. št. 19 OT), 500 točk za zastopanje na naroku 1. 3. 201918 (1. točka tar. št. 20 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 250 točk za zastopanje na naroku 5. 4. 2019 (2. točka tar. št. 20 OT), 50 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne (prvi in četrti odstavek 6. člena OT), 250 točk za zastopanje na naroku 24. 5. 2019 (2. točka tar. št. 20 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 250 točk za zastopanje na naroku 23. 10. 2020 (2. točka tar. št. 20 OT), 50 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne (prvi in četrti odstavek 6. člena OT), 100 točk za pregled spisa (2. točka tar. št. 39 OT), 80 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 20 točk za obvestilo o plačilu predujma (4. točka tar. št. 39 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk v skupni višini 49,95 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kilometrino na relaciji Kranj – Ljubljana (5 x 60 km v obe smeri x 0,37 EUR), 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), stroške izvedenca v višini 861,37 EUR, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 3.957,69 EUR. Višje sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroška prošnje za pospešeno reševanje. Z urgenco namreč stranka le pozove sodišče k pospešitvi postopka in je iz tega vidika za stranko lahko koristna, ni pa dejanje, ki bi pripomoglo k vsebinski odločitvi o zadevi.19 Prav tako ji ni priznalo stroškov prič, saj ji ti niso nastali.

30. Glede na uspeh gre torej tožeči stranki 504,80 EUR (80 % odmerjenih stroškov), toženi stranki pa 791,54 EUR (20 % odmerjenih stroškov) in je po medsebojnem pobotu dolžna tožeča stranka toženi povrniti 286,74 EUR stroškov pravdnega postopka. To obveznost je dolžna tožeča stranka izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. členom ZPP).

_Sklepno_

31. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v III. točki izreka) spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi povrniti 286,74 EUR stroškov pravdnega postopka (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je višje sodišče, po tem, ko tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_Glede pritožbenih stroškov_

32. Ker je tožena stranka uspela le delno s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, je višje sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek določa, da kjer obstaja nevarnost, da pride do mehaničnega stika z gibljivimi deli delovne opreme, mora delodajalec zagotoviti, da se ti deli zavarujejo z varovali ali z napravami, ki preprečujejo dostop do nevarnih območij ali zagotavljajo ustavitev gibanja nevarnih delov, preden je doseženo nevarno območje. V 3. alineji drugega odstavka pa je navedeno, da morajo biti varnostne naprave in varovala takšna, da jih ni mogoče zlahka odstraniti ali onemogočiti njihovo delovanje. 2 Ki določa, da mora delodajalec zagotoviti, da varnostna naprava na delovni opremi, ki jo delavec uporablja, ni izključena. 3 Ki določa, da mora delodajalec zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. 4 Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. 5 Delodajalec mora pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, uporabe delovne in osebne varovalne opreme in uporabe nevarnih kemičnih snovi zagotoviti, da so bili upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo delavcev ter da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). 6 Delavec mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (prvi odstavek). Delavec mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (drugi odstavek). 7 Ki določa, da mora delavec delovno opremo uporabljati na tak način, da se pri njeni uporabi izogne nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare, in da pri delu ne ogroža varnosti in zdravja drugih oseb, ki se nahajajo v nevarnem območju delovne opreme. 8 Prvi odstavek 4. člena Pravilnika. 9 Tretji odstavek 61. člena Pravilnika. 10 Prvi odstavek in 3. alineja drugega odstavka 23. člena Pravilnika. 11 Izjema od tega pravila je določena le za dokaze, ki vsebujejo tajne podatke v skladu z Zakonom o tajnih podatkih, za kar pa v konkretni zadevi ne gre (glej peti odstavek 332.č člena ZPP). 12 Prim. J. Zobec v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 496–499. 13 Tudi če bi izvedenec slednji predlog res videl šele na obravnavi, pa pritožnica ne pojasni, na kakšen način naj bi to vplivalo na izvedenčevo oceno oz. na odločitev sodišča prve stopnje. 14 Glej str. 6 pisnega izvedenskega mnenje ter str. 5, 6 in 8 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja. 15 Str. 9 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja. 16 Glej A. Galič v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005, str. 30. 17 Glej A. Galič v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 122–124. 18 Tožena stranka sicer napačno kot datum naroka navaja 25. 9. 2019. 19 Prim. sodni odločbi VSL I Cpg 48/2018 in III Ip 3522/2015.