Jedro

Delodajalec, ki je napotil svojega delavca na delo k drugemu delodajalcu, odgovarja za njegovo varnost pri delu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 412/2019 z dne 24. 3. 2023 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 12.020,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2018 dalje do plačila. Odločilo je še o plačilu pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 1. 6. 2017, ko je opravljal dela na avtocesti v A. Njegov delodajalec je bilo podjetje A. d.o.o., vendar pa je dela na avtocesti izvajalo podjetje B. Do poškodbe tožnika je prišlo v zvezi z uporabo pnevmatskega kladiva. Če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Delodajalec pa je odškodninsko odgovoren le, če je podana njegova odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za tožniku nastalo škodo, saj je tožnika kot svojega delavca le napotil na delo k podjetju B. in je s tem zagotovil delovno silo drugemu uporabniku. Sodišče je ugotovilo, da je podjetje B. organiziralo delo, odrejalo delo tožniku, odrejalo mu je posamezne naloge, izvajalo kontrolo in nadzor nad izvajanjem dela. Prav tako so bila delovna sredstva v lasti podjetja B. in ne od zavarovanca tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da iz dokaza-naročilnice (priloga B4) izhaja, da zavarovanec tožene stranke ni bil kooperant ali podizvajalec del, temveč je zgolj posodil delavce podjetju B., ki je izvajala dela na avtocesti. Iz naročilnice izhaja, da je zavarovanec tožene stranke dobival plačilo za posojo delavcev po ceni 9,00 EUR na uro. Zaradi tega toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in nobene kršitve ali opustitve. Tožena stranka je svojega delavca le napotila v podjetje B., le-to pa je bilo izključni nosilec projekta, predvsem pa imetnik nevarne stvari. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik zaposlen pri zavarovancu tožene stranke, pa še ne pomeni, da je kot njegov delodajalec odškodninsko odgovoren po pravilih civilnega prava. Po mnenju sodišča prve stopnje bi bilo odgovorno kvečjemu podjetje B., ki je bilo izvajalec del in je delo tudi organiziralo in odrejalo dela in naloge tožniku, ter je bilo dolžno zagotavljati nadzor nad izvajanjem del. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka ni bila imetnica nevarne stvari – pnevmatskega kladiva, temveč podjetje B., ki je tudi dajalo tožniku vso delovno opremo, kot tudi navodila za delo za čas trajanja del na avtocesti A. Tako ni podana niti podlaga za solidarno odgovornost tožene stranke in podjetja B. Dokazni postopek, izveden s strani sodišča prve stopnje je tako pokazal, da tožnikova poškodba ni bila posledica nedopustnega ravnanja podjetja A. d.o.o., saj je bila organizacija dela na gradbišču v celoti v sferi podjetja B. Sodišče zaključuje, da za obstoj odgovornosti zavarovanca tožene stranke niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti, ker zavarovanec tožene stranke na gradbišču, na katerem se je poškodoval tožnik, dejansko ni bil izvajalec del. V obravnavanem primeru je obveznosti iz naslova varstva pri delu prevzel dejanski delodajalec, ki je bil nosilec dejavnosti na gradbišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za odškodninsko odgovornost odločilnega pomena pod čigavim nadzorom in po čigavih navodilih se je delo izvajalo, torej kdo je organiziral in nadziral delo na delovišču in ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik opravil delo brez posebnega neposrednega nadzora toženca kot formalnega delodajalca, ta ni bil tisti, ki je organiziral delo na gradbišču in ga nadziral in torej ni bil odgovoren za zagotavljanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, zato ga tudi ni bil dolžan opozoriti na nevarnost uporabe ″hiltija‶ in na posledice delovanja delovne opreme, saj ta ni bila njegova. Prav tako ni imenoval nadzornika in odgovornega vodjo posameznih del, ker je bil ta imenovan s strani podjetja B. Zato je sodišče kot nepotreben zavrnilo tudi dokazni predlog tožeče stranke, da se v postopku angažira izvedenec iz področja varstva pri delu. Ker v obravnavanem primeru niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta in sicer tožnik, na katerem je dokazno breme ni dokazal, da je zavarovanec tožene stranke povzročitelj škode in da je storil nedopustno ali protipravno ravnanje zgolj s tem, ko je delavca posodil izvajalcu del, toženka pa je v postopku dokazala, da ni podana odgovornost na strani zavarovanca, je sodišče vsled navedenega odločilo, da ni podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja zoper sodbo v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da se je tožnik poškodoval pri delu s pnevmatskim kladivom, ker je imel težave, ker le-to ni pravilno delovalo in se je ustavilo, ko ga je tožnik hotel preprijeti, se je le-to nenadoma vklopilo in začelo delovati, pri čemer pa je tožniku navilo desno roko okoli osi. V tej delovni nezgodi se je tožnik telesno poškodoval, sodišče pa je neutemeljeno razsodilo, da zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za škodo tožniku, ker je tožnika kot svojega delavca le napotil na delu k podjetju B. in je s tem zagotovil delovno silo drugemu uporabniku. Odločitev je neutemeljena in najmanj preuranjena. Odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Sodišče se neutemeljeno ni opredelilo do bistvenih ugovorov tožnika in ni izvajalo dokaza v zvezi s tem. Navedbe, da je bil zavarovanec toženke zgolj podizvajalec za naročnika B., ki naj bi zagotovil ves material in delovno opremo, tako tudi predmetno pnevmatsko kladivo, so povsem nepomembne za predmeten spor in ne morejo vplivati na odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Zavarovanec tožene stranke je tisti, ki je bil delodajalec tožnika, ki je tožnika tudi napotil na delo in za katerega je tožnik na dan škodnega dogodka opravljal delo. Tožnik je delo opravljal v korist zavarovanca tožene stranke in po njegovim navodilih. Tožnikov šef je bil C. C., ki je tudi prihajal na gradbišče. Bil je tožnikov delodajalec in je bil dolžan tožniku zagotoviti pogoje za varno in zdravo delo. Tako je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je bil tožniku dolžan zagotoviti ustrezno delovno opremo in delovna sredstva ter poskrbeti, da bi tožnik delo lahko opravljal varno, brez nevarnosti za svoje zdravje in življenje. Te svoje zakonske dolžnosti zavarovanec ne more uspešno prevaliti na drugo osebo. Dolžnost tožniku zagotoviti varno in zdravo delovno okolje in opremo nalaga določilo prvega odstavka 5. člena ZVZD-1. V skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec med drugim upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati tudi preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Pri izvajanju določil iz 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec izhajati iz več temeljnih načel, zlasti izogibanja nevarnosti, ocenjevanju tveganj, obvladovanju nevarnosti pri viru, izbire delovne in osebne varovalne opreme ter nadomeščanja nevarnega z nenevarnim ali manj nevarnim. To načelo je zavarovanec tožene stranke opustil. ZVZD-1 delodajalcu tudi nalaga dolžnost, da občasno pregleduje in preizkuša delovno opremo in da zagotavlja uporabo varne delovne opreme. Tudi te dolžnosti zavarovanec tožene stranke ni izpolnil. Dolžnost skrbeti na gradbišču za varno in zdravo delovno okolje nalaga zavarovancu tožene stranke tudi 39. člen ZVZD-1, saj bi moral določiti delavca za zagotavljanje varnosti njegovih delavcev. Odgovornost zavarovanca tožene stranke kot delodajalca pa izhaja tudi iz določil Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Četudi so bila delovna sredstva last naročnika in ne toženkinega zavarovanca, to ne razbremeni zavarovanca tožene stranke odškodninske odgovornosti. Kvečjemu lahko obstoji solidarna odgovornost zavarovanca tožene stranke kot delodajalca in družbe B. kot naročnika. Zavarovanec tožene stranke je še vedno bil pred začetkom del dolžan pregledati delovna sredstva in opremo ter tudi poskrbeti za odstranitev in menjavo hibnih delovnih sredstev z brezhibnimi. Tožnik nasprotuje zaključku sodišča, da bi naj zavarovanec tožene stranke zgolj posodil delavce naročniku in da zato sam ni nosilec eventualne nevarnosti in da zato ker ni nastopal v vlogi delodajalca, ne more odškodninsko odgovarjati. Odgovornost zavarovanca tožene stranke je podana na podlagi 179. člena ZDR-1 in sicer, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Zavarovanec tožene stranke ni izpolnil obveznosti glede organizacije varnosti in zdravja pri delu tudi v primeru, da je tožnika šteti za delavca, ki ga je najel B. Tožena stranka se pri tem sklicuje na naročilnico, ki pa ne vsebuje nobenih določb v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu. Delodajalec oziroma toženkin zavarovanec tožnika ni poučil o varnem delu s pnevmatskim kladivom, niti ni izvajal nobenega nadzora nad delom tožnika, prav tako delodajalec ni pogodbeno določil z naročnikom skupnih varnostnih ukrepov pri delu na gradbišču. Zavarovanec ni zagotovil odgovornega delavca, ki bi delavcem dajal navodila in izvajal nadzor nad njihovim delom. Zato je s tem kršil določbo 5. člena ZVZD-1 in je s tem podana njegova krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku. Tožnik vztraja tudi pri navedbah o objektivni odškodninski odgovornosti. Ker toženkin zavarovanec sploh ni poskrbel za varnost in zdravje za tožnika kot delavca, niti ni sklenil pogodbe z naročnikom o skupnih varnostnih ukrepih in je tožnika kot delavca prepustil naročniku in ni sledil organizaciji dela, izvajanju varnostnih ukrepov, pomanjkljivosti opreme in orodja, pomanjkanje nadzora, je zato vsekakor odškodninsko odgovoren po načelu krivdne odškodninske odgovornosti. Za zlorabo zakonskih določb bi šlo, v kolikor bi se delodajalec zgolj z naročilnico razbremenil svojih zakonskih obveznosti. Tako so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je nedopustno ravnanje tožene stranke v vzročni zvezi z nastalo poškodbo tožeče stranke. Četudi zavarovanec tožene stranke morda ni bil lastnik pnevmatskega kladiva, ga je tožnik uporabljal za delo po navodilih zavarovanca tožene stranke in v njegovo korist. Zavarovanca tožene stranke je v tem smislu šteti kot imetnika nevarne stvari. Pnevmatsko kladivo v konkretnem primeru brez dvoma predstavlja nevarno stvar. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni imenovalo izvedenca s področja varstva pri delu, ki je bil s strani tožnika pravočasno predlagan in ki bi podal mnenje o tem, ali je zavarovanec tožene stranke storil vse zakonske ukrepe, da bi se lahko dejansko razbremenil odškodninske odgovornosti za svojega delavca. To dejstvo je ostalo nerazjasnjeno, zato je sodišče odločalo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik se posledično pritožuje tudi zoper izrek o pravdnih stroških, vsebovanih v sodbi sodišča prve stopnje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva odstopi sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem odškodninskem sporu tožnik od toženke uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka, do katerega je prišlo dne 1. 6. 2017 pri opravljanju dela za družbo B., h kateri je bil napoten na podlagi naročilnice tožnik s strani zavarovanca tožene stranke. Do tožnikove nezgode je prišlo zaradi tega, ker se je tožnik poškodoval pri delu s pnevmatskim kladivom. Pri delu s tem pnevmatskim kladivom je imel tožnik težave, saj to ni pravilno delovalo in se je ustavilo, ko ga je tožnik hotel prijeti, se je le-to nenadoma vklopilo in je začelo delovati, pri čemer pa je tožniku navilo desno roko okoli osi. Sodišče prve stopnje je po dokazni oceni izvedenih dokazov zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, ker ni bila imetnik nevarne stvari (pnevmatskega kladiva), niti se v obravnavanem primeru ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo. Tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo, ker ji ni mogoče pripisati odgovornosti za organizacijo varnega dela, ki jo je prevzel naročnik na podlagi naročilnice, prav tako ni podana solidarna odgovornost tožene stranke s podjetjem B. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je preuranjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v času škodnega dogodka potrebno uporabiti določbo člena 184 Zakona o delovnih razmerjih, po kateri mora delodajalec oškodovancu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Delodajalec pa je odškodninsko odgovoren le, če je podana njegova odgovornost po splošnih pravilih civilnega prava. Enako določbo vsebuje tudi 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalca. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku, ki v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). V drugem odstavku istega člena pa, da se za škodo od stvari in dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost). Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten k delu k podjetju B. na podlagi naročilnice (priloga B4) iz katere izhaja, da zavarovanec tožene stranke ni bil kooperant ali podizvajalec del, temveč je zgolj posodil delavce podjetju B., ki je izvajala dela na avtocesti. Vsebina naročila je bila najem delovne sile za izvajanje gradbenih del na projektu AC B-A. Z naročilnico je podjetje B. pri zavarovancu tožene stranke najelo delovno silo – kvalificirane gradbene delavce, po ceni 9.00 EUR na uro. Iz naročilnice izhaja, da je zavarovanec tožene stranke dobival plačilo za posojo delavcev, ne pa plačilo za opravljena gradbena dela, katera je opravljalo podjetje B. Po zaključku sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru podjetje B. priskrbelo ves material, orodje in je skrbelo za varnost delavcev, prav tako je bilo pnevmatsko kladivo s katerim se je poškodoval tožnik last podjetja B. Zmotna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde za organizacijo varnega dela na delovišču, ker naj bi bilo za to v celoti zadolženo podjetje B., ki je bilo izključen nosilec projekta. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje iz same naročilnice ni razvidno, kdo je dolžan izvajati ukrepe glede varstva delavcev pri delu, zato tožena stranka ni razbremenjena odgovornosti za škodo, seveda pod predpostavko, da so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, ki so določeni z OZ. Ker torej dejanski delodajalec tožnika s pogodbo ni prenesel svoje odgovornosti na drugega, ima v razmerju do svojega delavca še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja. Obveza zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, enako določbo ima 45. člen ZDR-1, po katerem mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Vse to pa je konkretizirano v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu ZVZD-1. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter s potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Tožeča stranka z naročilnico ni prenesla obveznosti za zagotavljanje varnega dela na delovišču na družbo B. in se svoje temeljne odgovornosti za zagotavljanje varnega dela tožniku ne more razbremeniti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki jih pritožbeno ponovno izpostavlja tožeča stranka, da zavarovanec tožene stranke ni izpolnil obveznosti glede organizacije varnosti zdravja pri delu. Naročilnica ne vsebuje nobenih določb v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu. Delodajalec oziroma toženkin zavarovanec tožnika ni poučil o varnem delu s pnevmatskim kladivom, niti ni izvajal nobenega nadzora nad delom tožnika, kar je razvidno iz odgovora A. d.o.o. z dne 11. 1. 2020. Prav tako delodajalec ni pogodbeno določil z naročnikom skupnih varnostnih ukrepov pri delu na gradbišču. Zavarovanec ni zagotovil odgovornega delavca, ki bi delavcem dajal navodila in izvajal nadzor nad njihovim delom.1 Po tožbenih trditvah naj bi s tem kršil določbo 5. člena ZVZD, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi, s čimer je po pritožbenih trditvah podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi opustitve ukrepov za varstvo pri delu. Pravilno v pritožbi navaja tožeča stranka, da bi lahko šlo za zlorabo zakonskih določb, v kolikor bi se delodajalec zgolj z naročilnico razbremenil svojih zakonskih obveznosti. Ker je bil tožnik delavec zavarovanca tožene stranke, je bil slednji kot delodajalec dolžan tožniku zagotoviti pogoje za varno in zdravo delo. Tako je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je bil tožniku dolžan zagotoviti ustrezno delovno opremo in delovna sredstva ter poskrbeti, da bi tožnik delo lahko opravljal varno, brez nevarnosti za svoje zdravje in življenje. Te svoje zakonske dolžnosti po pravilnih pritožbenih trditvah, zavarovanec ne more uspešno prevaliti na drugo osebo.2

6. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da ni podana krivdna odgovornost tožeče stranke za tožnikovo nezgodo, ker je organizacijo varnega dela v skladu z naročilnico prevzela družba B., ni ukvarjalo s presojo ostalih elementov odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika že iz tega razloga ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Zaradi ekonomičnosti in hitrosti postopka je bolj smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre tudi za cel sklop ugotavljanja protipravnosti ravnanja tožene stranke in s tem podanosti enega od elementov o krivdni odškodninski odgovornosti tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ. Preuranjeni so tako zaključki sodišča prve stopnje, da je dokazni postopek dokazal, da tožnikova poškodba ni bila posledica nedopustnega ravnanja podjetja A. d.o.o., ker je bila organizacija dela na gradbišču v celoti v sferi podjetja B. Kot že obrazloženo pri tem ni pomembno, da pri izvedbi del zavarovanec tožene stranke ni sodeloval in da točno ni vedel kako se je tožnik poškodoval. V obravnavanem primeru se tožena stranka ne more razbremeniti obveznosti iz naslova varstva pri delu, ker naj bi jih prevzel dejanski delodajalec, ki je bil nosilec dejavnosti na gradbišču. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je v opreki s prej citiranimi materialnopravnimi predpisi, na kar pravilno opozarja pritožnik v svoji pritožbi, v kateri navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih nosilnih tožbenih trditev, da je tožena stranka kršila pravice o varstvu in zdravju pri delu, kajti s samo naročilnico ni mogla te odgovornosti v celoti prenesti na podjetje B. Tožeča stranka je za nedopustno ravnanje oziroma opustitve ustrezne organizacije dela in skrbi za varno delo tožene stranke svoje trditve konkretizirala in v zvezi z njimi tudi predlagala izvedbo dokazov, to je tudi izvedbo dokaza z izvedencem iz varstva pri delu, ki naj bi odgovoril na, s strani tožeče stranke predstavljena vprašanja o tem, kakšne ukrepe za varno delo in zdravje pri delu ter kakšno delovno okolje bi moral zagotoviti tožnikov delodajalec po pogodbi o zaposlitvi in ga pri razporeditvi na delo k naročniku poučiti o delovnih razmerah in nevarnosti pri delu in varnostnih ukrepih, kar vse so navedbe tožeče stranke v tožbi.

7. Napačna je tudi odločitev o tem, da ni podana solidarna odškodninska odgovornost delodajalca tožnika in podjetja B. in da ni podana njegova objektivna odškodninska odgovornost po določbi člena 150 OZ. Delodajalec, ki sklene pogodbo, na podlagi katere njegovi delavci opravijo določeno delo v drugem podjetju odgovarja solidarno s tem podjetjem za škodo, ki jo delavci utrpijo na delu, če je škoda posledica uoporabe nevarne stvari ali okoliščin s povečano nevarnostjo, ker imata tako ena kakor druga organizacija korist od dela.3 Delo s pnevmatskim kladivom je mogoče opredeliti kot nevarno delo, v okviru katerega oz. za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je lahko tudi nevarna dejavnost, za škodo, ki izvira iz te nevarne dejavnosti pa se odgovarja objektivno, torej odgovarja za nevarno dejavnost tudi delodajalec, saj je imel korist d takšnega nevarnega dela, kot to izhaja iz same naročilnice, iz katere izhaja, da je zavarovanec tožene stranke posojal delavce izvajalcu del. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ni podlage za solidarno odgovornost zavarovanca tožene stranke kot delodajalca, ki je delavca napotil na delo k uporabniku, če delavec na delu pri uporabniku utrpi škodo zaradi povečane nevarnosti. Tožnik je trdil, da je opravljal nevarno dejavnost, pri kateri se mu je delovna oprema pokvarila in je nato ponovno pričela nenadoma delovati, to pa so okoliščine, ki bi odgovornost tožene stranke morebiti lahko izključile, kar je v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ oziroma jih omejile (tretji odstavek 153. člena OZ).4 Ne izključujejo pa samega ugotavljanja odgovornosti tožene stranke po principu, ki velja za objektivno odgovornost. V zvezi s samim soprispevkom tožnika k nastalemu škodnemu dogodku pa je potrebno upoštevati trditve tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 153. člena OZ. Po tej določbi je imetnik prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje se bo v novem postopku moralo pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti tožene stranke opredeliti tudi do ugovora soprispevka tožnika kot ga je podala tožena stranka v odgovoru na tožbo. Prav tako se bo sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z drugimi odgovornimi razlogi tožene stranke, kajti tožena stranka se sklicuje, da je v zvezi z obstojem in kritja oz. temelja tožbenega zahtevka potrebno upoštevati materialnopravno podlago sklenjenega zavarovanja, to je pogodbe NE-01/14. Tožena stranka izpostavlja določbo prvega odstavka 2. člena pogojev, ki določajo splošne izključitve med katerimi je določeno, da zavarovalnica ne krije in ne povrne škode, ki je posledica zavarovančevega dejanja ali opustitve v nasprotju s predpisi, pravili in dobro poslovno prakso o opravljanju dejavnosti ali poklica, ki je predmet zavarovanja, če okoliščine kažejo, da bi zavarovanec moral ali mogel vedeti za protipravnost ali neprimernost svojih ravnanj. V takšnem primeru zavarovalno kritje naj ne bi bilo podano. Opredeliti se bo moralo tudi do, s strani tožene stranke izpostavljene določbe 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-01/14, kjer je naveden obseg kritja tožene stranke. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi do odgovora tožene stranke, da bi se lahko le izvedenec opredelil glede možnosti poškodovanja s takrat uporabljenim pnevmatskim kladivom, torej na kakšen način se je tožnik sploh lahko poškodoval, ali na način kot to trdi tožnik v tožbi. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti tudi do ostalih, pravno pomembnih odgovornih navedb tožene stranke.

8. Ker se je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za tožnikovo nezgodo in s tem odgovornost tožene stranke, pri kateri je imela tožeča stranka zavarovano svojo odgovornost, ker naj bi organizacija varnega dela prevzela podjetje B., se ni ukvarjalo s presojo ostalih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke in je tako ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Prav tako je ostalo zmotno ugotovljeno dejansko stanje za uporabo določbe o objektivni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke in glede oprostitve njegove odgovornosti in bo sodišče prve stopnje moralo uporabiti po navodilih sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP) določbe o solidarni odškodninski odgovornosti tožene stranke in pa določbe členov 149 in 153 OZ. Tudi v tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje sámo zaključilo, da tožena stranka ni bila imetnik nevarnega delovnega predmeta in da ni bila nosilka nevarne dejavnosti in je s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje za uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sodbe. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je bolj smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo sklop dejstev, ki so odločilnega pomena za uporabo prej citiranega materialnega prava. Pritožbeno sodišče samo na pritožbeni stopnji ne more dopolniti postopka, ne da bi nedopustno poseglo v pravico strank do pravnega varstva. Zaradi razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje, ne bo prišlo do hujše kršitve strank do pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče prve stopnje dokazni postopek v zvezi z nekaterimi od teh vprašanj že izvajalo, v novem postopku pa bo moralo sprejeti ustrezen dokazni sklep glede izvedbe dokaza z izvedencem iz varstva pri delu in ponoviti že izvedene dokaze ter o tožbenem zahtevku odločiti ob pravilni uporabi materialnega prava.

9. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Glej VDSS, sodba Pdp 268/2019 z dne 14. 8. 2019. 2 Tako tudi VSL sklep I Cp 2201/2019 z dne 11. 5. 2020. 3 Primerjaj VDSS sodba Pdp 202/2010 z dne 22. 4. 2010. 4 Primerjaj odločitve, sprejete v zadevah VS RS: VIII I Ips 258/2012 z dne 27. 5. 2013, VIII Ips 71/2015 z dne 13. 7. 2015, II Ips 264/2012 z dne 27. 2. 2014, II Ips 282/2013 z dne 4. 6. 2015 in druge primerljive.