Jedro

Med pravno prednico tožnice in fizičnimi osebami so bile sklenjene kupne pogodbe v okviru postopka arondacije, ki je bil izveden po tedanjem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej na podlagi 29. točke 3. člena ZDen, razlaščenci pa nadomestnih zemljišč niso dobili. Zato tožnica v skladu z določbo drugega stavka prvega odstavka 65. člena ZZad ni upravičena do vračila zemljišč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničino zahtevo za denacionalizacijo v 1. točki izreka navedenih parcel in ugotovil, da je s to dopolnilno odločbo o zahtevi za denacionalizacijo odločeno v celoti. V obrazložitvi navaja, da je bila izdana ob upoštevanju pravnih stališč Upravnega sodišča RS v sodbi št. U 785/2007-13 z dne 14. 12. 2007, kjer je sodišče v (istem) postopku denacionalizacije odločalo v upravnem sporu zoper delno odločbo prvostopnega organa št. 36210-3/93 z dne 7. 12. 2006. Prvostopni organ pa je o delu zahtevka že odločil s pravnomočnima delnima odločbama z dne 28. 11. 2008 in 30. 9. 2009. Predmet te dopolnilne odločbe so (v izpodbijani odločbi navedene) parcele v k.o. ... Po prvem odstavku 65. člena Zakona o zadrugah (ZZad) se zadrugam ne vrne premoženje, ki so ga pridobile na katerih od podlag iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), pri čemer je po 8. členu ZDen z izrazom premoženje mišljeno zasebno premoženje, ne glede na to, ali je ob podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Da zadruge niso upravičene do vrnitve nepremičnin, ki so bile podržavljene na kateri iz podlag iz 3., 4. in 5. člena ZDen, izhaja tudi iz dosedanje sodne prakse (sodba Upravnega sodišča RS, št. U 913/2007 z dne 29. 10. 2007 in druge). Predmetne parcele so bile podržavljene na podlagi 3. in 5. člena ZDen. Kupne pogodbe, s katerimi so bile prenesene v družbeno lastnino oz. zadružno premoženje, so bile sklenjene v postopku arondacije kmetijskih zemljišč zaradi razširitve kmetijske proizvodnje po tedaj veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 10/65, 25/65 - prečiščeno besedilo, 12/67 in 14/70) - 29. točka 3. člena ZDen). Nekatere parcele so bile po podržavljenju še predmet pravnega posla z menjalno pogodbo. Iz vseh kupnih pogodb v povezavi z odločbami takratnega upravnega organa izhaja, da so pogodbe nadomestile razlastitev v postopku arondacije zemljišč. Za vse v tem postopku obravnavane parcele bi lahko njihovi prvotni lastniki (pred arondacijo) vložili zahteve za denacionalizacijo. Okoliščina, da take zahteve za predmetne parcele niso bile vložene, na odločitev ne vpliva. Na podlagi 74. člena ZZad so bile predmetne parcele v letu 1995 predmet Pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 01/956 z dne 22. 2. 1995 in št. 2146/95 z dne 31. 3. 1995, ki je bila sklenjena med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS in družbo A. d.o.o. Po tej pogodbi so predmetna zemljišča, ki jih je do tedaj upravljala družba A. d.o.o., na podlagi 74. člena ZZad, s 5. 12. 1992 postala last Republike Slovenije (in torej od takrat dalje niso več v družbeni lastnini). Sklicevanja vlagateljice na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/2002) ni utemeljeno, ker so bile tam predmet ustavne presoje določbe 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen, ki se nanašajo na zemljišča, ki so bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) in po podržavljenju odvzeta iz posesti, kar pa v predmetnem postopku ni primer. V predmetnem postopku sta bili razpisani ustni obravnavi dne 6. 10. 2009 in 21. 10. 2009 (katerih se tožničin pooblaščenec ni udeležil). Dne 25. 11. 2009 je pooblaščenec opravil vpogled v spisno dokumentacijo. Podane pripombe na ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve niso bile utemeljene, vlagateljica ni predložila novih dokazil, ki bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje zadeve. Glede na obrazloženo je prvostopni organ odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane (dopolnilne) odločbe.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je bil pritožničin zahtevek za denacionalizacijo upravičeno zavrnjen, ker zadružne organizacije, glede na določbe prvega odstavka 65. člena ZZad, niso upravičene zahtevati vračila premoženja, ki ga niso pridobile s svojim delom in poslovanjem, ampak v posledici administrativnih aktov in ukrepov državnega organa. Pritožnica je predmetne nepremičnine pridobila s pravnimi posli, na podlagi katerih so bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do vložitve zahtev za denacionalizacijo po 3. ali 5. členu ZDen. Pritožnica je v postopku predložila menjalno pogodbo med Občino Lenart in Kmetijsko zadrugo B. z dne 18. 7. 1961, s katero je zamenjala svoji dotedanji parceli št. 47/1 (zgradba), sedaj parc. št. 289 in 291, ter parc. št. 265, sedaj parc. št. 290/1 in 290/2, vse k. o. ... Iz predloženega zgodovinskega ZK izpiska št. 29 k. o. ... je razvidno, da sta bili vanj vpisani obe parceli (št. 47 in 265) ter da je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20. 6. 1948 po spremembi naziva postala lastnica Kmetijska zadruga ... Parcela št. 47, kasneje 47/1 k. o. ... se je v vložno št. ... k. o. ... vpisala na podlagi kupne pogodbe z dne 10. 10. 1934, medtem ko za parc. št. 265 k. o. ... ni razvidno, na podlagi katere listine je na njej pridobila lastninsko pravico pravna prednica tožnice oz. ni izkazala, da jo je pridobila odplačno. Parcela št. 410 je nastala iz parcele št. 48, ki jo je s to menjalno pogodbo pritožničina prednica pridobila z zamenjavo svojih dotedanjih parcel št. 47/1 in 265 (vse k. o. ...), glede katerih pritožnica ni izkazala, da bi ju pridobila odplačno. Tudi za parcele št. št. 263, 349 in 390 k. o. ... ter 715/1 iste k. o. , ki so bile predmet menjalne pogodbe za parcele št. 637, 638, 639, 640, 654, 655, 653, 652, 634, 635/1in 635/2, vse k.o. ..., pritožnica ni izkazala, da bi jih pridobila odplačno. Kupne pogodbe, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, so bile med pravno prednico pritožnice in fizičnimi osebami sklenjene v okviru postopka arondacije, ki je bil izveden na tem območju po tedanjem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej se štejejo za razlaščene na podlagi 29. točke 3. člena ZDen in zato pritožnica, v skladu z določbo prvega odstavka 65. člena ZZad, zanje ni upravičena zahtevati vračila. Vprašanje, ali so bili za te nepremičnine tudi dejansko vloženi zahtevki za denacionalizacijo, za odločitev ni relevantno, saj se zadrugam v postopku denacionalizacije ne vrača nobeno premoženje, ki je bilo podržavljeno na kateri od podlag iz 3., 4. ali 5. člena ZDen. Pritožbeni ugovor, da prvostopni organ v postopku ni odgovoril na pritožničine pripombe, je neutemeljen, saj je v izpodbijani odločbi nanje odgovorjeno. Ker torej pritožnica v postopku ni izkazala, da bi svoje prejšnje parcele, ki jih je z menjalnimi pogodbami zamenjala za tiste, katerih vrnitev sedaj zahteva, pridobila odplačno v smislu citiranih določb 3. in 5. člena ZDen v povezavi s 1. odstavkom 65. člena ZZad, je zahteva za denacionalizacijo neutemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da obstaja pravna podlaga za njen zahtevek v drugem odstavku 65. člena ZZad. Ker prvotni lastniki spornih parcel zahtev za denacionalizacijo niso vložili je njihovo vračilo zahtevala le tožnica. Prvotni lastniki do denacionalizacije niso bili upravičeni, saj so sporne parcele prodali s sklenitvijo odplačnih pogodb. Zato je treba šteti, da je bilo tudi premoženje iz kasnejših menjalnih pogodb pridobljeno odplačno. Kljub temu, da je tožničina pravna prednica sporne nepremičnine pridobila z odplačnimi pravnimi posli (pogodbami), je morala tožnica v drugih postopkih denacionalizacije upravičencem vrniti nepremičnine, ki jih je pridobila na osnovi menjalne pogodbe z Občino Lenart. Sklicuje se na presojo Ustavnega sodišča RS v odločbi opr. št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02). Predlaga, da sodišče po opravljeni javni seji tožbi ugodi in odpravi izpodbijano dopolnilno odločbo ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. S predložitvijo stroškovnika tožnica smiselno zahteva tudi povrnitev stroškov tega sodnega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankami ni sporno, da so prešla sporna zemljišča v družbeno oz. zadružno lastnino na podlagi prodajnih pogodb, ki so bile sklenjene v postopkih arondacije (v letih 1963 in 1964) na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Te pogodbe so bile sklenjene namesto razlastitvenih odločb, ki bi bile v vsakem primeru izdane, če prodajalci (fizične osebe) pogodb ne bi podpisali. Kasneje so se s temi (na naveden način podržavljenimi) parcelami sklepale še določene (v obeh upravnih odločbah navedene) menjalne pogodbe, kar pa osnovne ugotovitve o podržavljenju in prehodu v družbeno oz. zadružno lastnino na podlagi 3. in 5. člena ZDen, ne spremeni.

V 1. odstavku 65. člena ZZad je določeno, da se premoženje zadružnih organizacij, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam (prvi stavek). Ta določba pa ne velja za premoženje, ki so ga zadružne organizacije pridobile iz premoženja, podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena Zakona o denacionalizaciji (drugi stavek).

V 3. členu ZDen je določeno, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam navedenih predpisih, med drugim po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč (29. točka). V 5. členu ZDen pa je določeno, da se za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Po 8. členu ZDen je z izrazom premoženje mišljeno zasebno premoženje, ne glede na to, ali je z zakonom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Z aktom o podržavljenju so mišljeni (med drugim) tudi drugi pravni akti (poleg predpisov, sodb, odločb in sklepov) ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo zasebno premoženje podržavljeno. Z državnimi organi so (poleg sodišč in upravnih organov) mišljene tudi komisije, ljudski odbori in podobni organi, ki so na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona bili pooblaščeni za izdajanje aktov o podržavljenju.

Iz citiranih zakonskih določb torej izhaja, da ni premet vračanja zadrugam tisto premoženje, ki je bilo predhodno podržavljeno drugim osebam na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, razen če so razlaščenci namesto odvzetih parcel s strani zadruge dobili nadomestna zemljišča. V obravnavanem primeru ni izkazano (niti nihče ne trdi), da bi razlaščenci s strani zadruge (ki je pridobila njihova zemljišča) namesto odvzetih zemljišč dobili nadomestna zemljišča. Zato so bili razlaščenci sami (oz. njihovi pravni nasledniki) upravičeni do vložitve zahtev za denacionalizacijo. Z izrazom (podržavljeno) premoženje je mišljeno zasebno premoženje, ne glede na to, ali je z zakonom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Kot akti o podržavljenju so mišljeni tudi razni pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, komisij, ljudskih odborov in podobnih organov.

Glede na dejanske okoliščine, ki sta jih v primerih vseh obravnavanih parcel konkretno ugotovila upravna organa (tožnica pa teh dejanskih ugotovitev konkretno ne izpodbija), so bile obravnavane parcele podržavljene v arondacijskem postopku s sklenitvijo pogodb, ki so nadomestile siceršnjo razlastitev. Med pravno prednico pritožnice in fizičnimi osebami so bile sklenjene kupne pogodbe v okviru postopka arondacije, ki je bil izveden po tedanjem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej na podlagi 29. točke 3. člena ZDen, razlaščenci nadomestnih zemljišč niso dobili, zato tožnica, v skladu z določbo drugega stavka prvega odstavka 65. člena ZZad, ni upravičena do njihovega vračila.

Prvostopni organ tudi utemeljeno ugotavlja, da so bila predmetna zemljišča leta 1995 (torej po uveljavitvi ZDen) že olastninjena na podlagi določb 74. člena ZZad, po katerih postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih obstoječe zadruge in zadružne zveze pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Takrat je bila namreč med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS in družbo A. d.o.o., sklenjena Pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 01/956 z dne 22. 2. 1995 in št. 2146/95 z dne 31. 3. 1995, po kateri so predmetna zemljišča, ki jih je do tedaj upravljala družba A. d.o.o., s 5. 12. 1992, postala last Republike Slovenije.

Sklicevanja vlagateljice na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/2002) ni utemeljeno iz razlogov, ki jih je navedel že upravni organ - ker se predmetna presoja ustavnega sodišča nanaša na zemljišča, ki so bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) in po podržavljenju odvzeta iz posesti - 9. točka 3. člena ter 31. in 32. člen ZDen.

V ostalem se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Po presoji sodišča so bili v zadevi podani zakoniti razlogi za odločanje na seji po določbah 59. člena ZUS-1, saj je sporno le vprašanje uporabe prava (ZZad v povezavi z ZDen). Tožničinemu predlogu, da odloči na javni seji, pa sodišče ni moglo ugoditi glede na določbo 5. odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče sodi na seji, le ta ni javna.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.