Jedro

Vpis v meničnem pooblastilu je (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) jasen. Omejitev ni podana ne z vsebinskega in ne s časovnega vidika. Toženec namreč z njim meničnega jamstva ni omejil na svoje obstoječe obveznosti (oziroma jamstva za obveznosti družbe X) do tožnice, ampak ga „omogočil“ tudi za tiste (tista), ki v trenutku zapisa sploh še niso obstajale (obstajala). Obsega tega jamstva pa prav v ničemer ne zmanjšuje dejstvo, da je tožnici za izpolnitev obveznosti družbe X iz pogodb, ki so bile med slednjo in omenjeno družbo sklenjene kasneje, izdal nove (bianco) menice oziroma se zanje zavezal kot porok (da je torej dal nova jamstva/zavarovanja).

Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o toženčevem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo že pravnomočno odločeno, zaradi česar odločanje o ponovnem predlogu ni dopustno, povsem drži. Sodišča o predlogih strank za oprostitev plačila sodnih taks odločajo na podlagi trditev, ki jih te v predlogih podajo. Zato je bil dolžan toženec v svojem predlogu podati vse v tem oziru relevantne trditve (oziroma opozoriti na takšne okoliščine).

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper sklepa sodišča prve stopnje se zavrneta in se sklepa potrdita.

III. Toženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.9.2014 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15787/2011 z dne 14.2.2011 v celoti v veljavi v tretjem odstavku izreka ter v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 1.635.592,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2011 dalje do plačila (I. točka izreka), - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15787/2011 z dne 14.2.2011 v preostalem delu prvega odstavka (za glavnico v višini 334.750,12 EUR in zakonske zamudne obresti od navedene glavnice od 26.1.2011 dalje do plačila) razveljavi in zahtevek v tem delu zavrne (II. točka izreka), - da je dolžan toženec tožnici povrniti pravdne stroške v višini 13.503,67 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. S prvim sklepom z dne 4.12.2014 je sodišče prve stopnje zavrglo toženčev predlog za oprostitev sodne takse z dne 2.10.2014. Z drugim je zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi, hkrati pa odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbeni postopek v višini 14.115,00 EUR (in sicer v petih zaporednih mesečnih obrokih po 2.823,00 EUR), ter zavrnilo, kar je v zvezi s tem zahteval več.

3. Toženec se pritožuje zoper vse tri odločbe.

4. Sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je podlaga za predmetni tožbeni zahtevek zgolj bianco menica, ki jo je izdal dne 20.3.2003 (skupaj z menično izjavo z istega dne). Ta menica (z menično izjavo) se je nanašala zgolj na zavarovanje obveznosti po pogodbi o izdaji garancije z dne 18.4.2003 in ni predstavljala instrumenta ali zavarovanja za morebitne kasnejše obveznosti po drugih pogodbah. Zato bi morala tožnica, v kolikor je to menico (in menično izjavo dne 20.3.2003) uporabila, slednjo izpolniti le za znesek 37.500,00 EUR po pogodbi o izdaji garancije z dne 18.4.2003, ne pa tudi za morebitne obveznosti po kasnejših pogodbah. Pri kasnejših štirih pogodbah z dne 3.4.2008, 11.2.2009, 9.3.2009 in 29.12.2008 je tožnica od toženca (in seveda tudi od same pogodbene stranke družbe N. d.o.o.) pridobila druga zavarovanja za poplačilo obveznosti. Dodatna zavarovanja, ki jih je moral tožnici izročiti za zavarovanje obveznosti po teh naknadnih štirih pogodbah, sploh ne bi bila potrebna, če bi veljalo naziranje sodišča prve stopnje (in sicer da je že prvotna menična izjava in bianco menica z dne 20.3.2003 zadoščala za zavarovanje vseh obveznosti, torej tudi za te kasneje sklenjene pogodbe). Po mnenju pritožnika bi lahko tožnica morebitne obveznosti od njega uveljavljala le tako, da bi predmetno bianco menico z dne 20.3.2003 izpolnila do limitiranega zneska 37.500,00 EUR. Ker naj bi bila odločitev o glavni stvari napačna, toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev.

5. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

6. Zoper prvi sklep z dne 4.12.2014 se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njegovi prošnji (predlogu) za oprostitev plačila sodnih taks v celoti ugodi oz. podrejeno, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, saj je sodišče z izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse z dne 16.9.2014 glede plačila sodne takse za pritožbo z dne 3.9.2013 začelo nov postopek. Prejšnji postopek za plačilo sodne takse je bil namreč zaključek s sklepom višjega sodišča, s katerim je bilo plačilo sodne takse (ki do danes ni bila plačana) odloženo. Omenja, kaj naj bi sodišče prve stopnje navedlo v nalogu za plačilo sodne takse z dne 16.9.2014. Meni, da je upravičen tudi za ta plačilni nalog vložiti prošnjo (predlog) za oprostitev plačila sodne takse, še posebej ob dejstvu, da so se okoliščine glede njegovega premoženja bistveno poslabšale, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in odločiti meritorno.

7. Zoper drugi sklep z dne 4.12.2014 se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi v celoti ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Glede kmetijskih in gozdnih zemljišč, na katere se sodišče sklicuje, pritožnik poudarja, da gre za zemljišča, ki tudi ob morebitni ugotovljeni vrednosti na GURS na trgu ne predstavljajo take vrednosti. Sodišče tega premoženja ne bi smelo upoštevati kot premoženje, zaradi katerega bi lahko plačal sodno takso za pritožbo. Razen lastništva omenjenih parcel in dejstva, da ima mesečno neto plačo 1.800,00 EUR, sodišče ni navedlo nobenega dejstva, iz katerega bi izhajalo, da razpolaga z dovolj sredstvi za plačilo takšne sodne takse. Poudarja, da je pri omenjenih nepremičninah ob odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za drugi postopek s pritožbo prišlo do bistvene spremembe okoliščin glede na čas, ko je o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo prvostopenjsko sodišče odločalo s sklepom z dne 11.10.2013. Sodišču prve stopnje so te spremenjene okoliščine znane, saj ga je toženec seznanil s svojo prošnjo (predlogom) za oprostitev plačila sodne takse z dne 2.10.2014, ki se s prilogami nahaja v predmetnem pravdnem spisu. Zato ni jasno, zakaj sodišče tega ni upoštevalo. Spremenjena okoliščina je ta, da je od dne 5.12.2013 dalje v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah vknjižena hipoteka za terjatev 207.526,83 EUR (na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Murski Soboti In 232/2013 z dne 5.12.2013) v korist Republike Slovenije (toženec v zvezi s tem prilaga dokazila). Iz teh razlogov nepremičnine ne predstavljajo praktično nobenega premoženja. Opozarja, da skupni znesek obeh taks za pritožbeni postopek znaša več kot 29.000,00 EUR. V kolikor njegovemu predlogu ne bo ugodeno, mu bo dejansko onemogočena pravica do pravnega sredstva kot tudi pravica do sodnega varstva (oz. kršena pravica do enakega varstva pravic).

8. Pritožbe niso utemeljene.

V zvezi s pritožbo zoper sodbo:

9. Kakor je to razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je dal toženec tožnici (glej menično izjavo/pooblastilo z dne 20.3.2003 – priloga A2) za izpolnitev menice z dne 20.3.2003 (priloga A1) splošno in glede višine neomejeno pooblastilo. To pooblastilo se namreč nanaša na kakršnekoli njegove obveznosti (bodisi iz pogodbenega ali izven pogodbenega naslova) kot tudi jamstva, prevzeta za izpolnitev obveznosti družbe N. d.o.o. napram tožnici.(1) Pri tem ne gre le za jamstvo za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o garanciji z dne 18.4.2003. V njegov okvir sodijo tudi njegova jamstva za tiste obveznosti omenjene družbe nastale s pogodbami, ki jih je s tožnico sklenila kasneje. Vpis v meničnem pooblastilu je (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) jasen. Omejitev ni podana ne z vsebinskega in ne s časovnega vidika. Toženec namreč z njim meničnega jamstva ni omejil na svoje obstoječe obveznosti (oziroma jamstva za obveznosti družbe N. d.o.o.) do tožnice, ampak ga „omogočil“ tudi za tiste (tista), ki v trenutku zapisa sploh še niso obstajale (obstajala). Obsega tega jamstva pa prav v ničemer ne zmanjšuje dejstvo, da je tožnici za izpolnitev obveznosti družbe N. d.o.o. iz pogodb, ki so bile med slednjo in omenjeno družbo sklenjene kasneje, izdal nove (bianco) menice oziroma se zanje zavezal kot porok (da je torej dal nova jamstva/zavarovanja). Tudi ob upoštevanju te okoliščine jasen zapis razviden iz menične izjave (pooblastila) z dne 20.3.2003 ne pušča dvoma. Sami razlogi, zaradi katerih so bila kasnejša jamstva z njegove strani prevzeta, pa so v tem oziru brezpredmetni.

V zvezi s pritožbama zoper sklepa z dne 4.12.2014:

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o toženčevem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo, ki jo je dne 3.9.2013 vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje II P 849/2011 z dne 8.7.2013, že pravnomočno odločeno, zaradi česar odločanje o ponovnem predlogu ni dopustno, povsem drži. O njegovem predlogu je bilo namreč pravnomočno odločeno s sklepom tukajšnjega sodišča II Cp 3059/2013 z dne 17.12.2013 (v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 849/2011 z dne 11.10.2013), s katerim je bilo plačilo sodne takse odloženo do 28.2.2014. Okoliščina, da mu je sodišče prve stopnje po poteku tega roka ponovno poslalo plačilni nalog za plačilo te takse, pa seveda ne pomeni novega postopka oziroma ponovnega odločanja o njegovem predlogu, kot poskuša to neprepričljivo prikazati pritožnik. Dejstvo, da mu je bil (ponovno) poslan plačilni nalog, namreč ne pomeni „obuditve“ odločanja o njegovem (že pravnomočno odločenem) predlogu za oprostitev plačila sodne takse (vloženem dne 3.9.2013), ampak „zgolj“ poziv sodišča prve stopnje, da naj takso, ki jo dolguje, poravna.(2) Izpodbijana odločitev o zavrženju (ponovnega) predloga za oprostitev plačila sodne takse je zato pravilna.(3)

11. Skladna z 11. in 12. členom ZST-1(4) ter prepričljivo obrazložena pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 8.9.2014 in hkrati odločilo, da je dolžan to takso (v višini 14.115,00 EUR) plačati v petih zaporednih mesečnih obrokih (po 2.823,00 EUR za posamezen obrok). Sodišča o predlogih strank za oprostitev plačila sodnih taks odločajo na podlagi trditev, ki jih te v predlogih podajo. Zato je bil dolžan toženec v svojem predlogu z dne 30.9.2014 podati vse v tem oziru relevantne trditve (oziroma opozoriti na takšne okoliščine). Tega pa (očitno) ni storil. Obsežne trditve, ki jih v zvezi z obremenjenostjo svojih nepremičnin s hipoteko (ki naj bi bila po njegovih lastnih besedah vknjižena že dne 5.12.2013) sedaj navaja v pritožbi,(5) tako vse predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Tega v ničemer ne spremeni niti dejstvo, da je okoliščine v zvezi s hipoteko omenjal v (povsem) drugi vlogi, in sicer prošnji (ponovnem predlogu) za oprostitev plačila sodne takse (za pritožbo, ki jo je dne 3.9.2013 vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje II P 849/2011 z dne 8.7.2013) z dne 2.10.2014. Ker je bilo sodišče prve stopnje o njegovem predlogu dolžno odločiti zgolj na podlagi trditev, ki jih je v njem podal, okoliščin, ki bi bile za vprašanje taksne oprostitve lahko pomembne, a jih (v predlogu) ni omenjal, v njegovih drugih vlogah (pa čeprav se te nahajajo v istem spisu) ni bilo dolžno ne iskati in ne upoštevati. Če je menil, da so okoliščine v zvezi s hipoteko pomembne, bi jih moral (sploh glede na to, da naj bi bila ta vknjižena že dne 5.12.2013) navesti v predmetnem predlogu za oprostitev plačila sodne takse.(6)

12. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o toženčevem predlogu natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeni očitki (ki so kljub obširnosti pavšalni(7) oziroma brezpredmetni(8)) ne vzbudijo nobenega dvoma v njeno pravilnost (zakonitost). Sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi upoštevalo tako listine, ki jih je v zvezi s tem predložil toženec (oziroma njegovo izjavo o premoženjskem stanju), kot tudi tiste, ki jih je v skladu z ZST-1 pridobilo po uradni dolžnosti, je opredelilo vse relevantne aspekte njegovega finančno-premoženjskega položaja. Pritožbeno navajanje, češ da razen njegove mesečne plače ni navedlo nobenega drugega dejstva, iz katerega bi izhajalo, da razpolaga z dovolj sredstvi za plačilo sodne takse, zato nikakor ne drži (glej predvsem 7. in 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčeve pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in sodbo ter oba sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen oziroma 2. točka 365. člena ZPP (9). Zaradi neuspeha s pritožbami toženec sam trpi stroške nastale z njihovo vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V ta okvir ne sodijo le v pooblastilu izrecno navedena poroštvena ampak nedvomno tudi menična (torej „druga“) jamstva.

Op. št. (2): Zato je brezpredmetno tako pritožbeno omenjanje „standardizirane“ vsebine (opozoril) plačilnega naloga kot tudi sklicevanje na poslabšanje njegovega premoženjskega stanja.

Op. št. (3): drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 Op. št. (4): Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Vključno z dokazili, na katera se v zvezi z njimi sklicuje.

Op. št. (6): Navajanje, katere ustavno varovane pravice naj bi mu bile kršene (ker njegovemu predlogu ni bilo ugodeno), zato izzveni neprepričljivo.

Op. št. (7): To v prvi vrsti velja za trditve o tem, zakaj njegova kmetijska zemljišča in gozdovi (pravzaprav) ne predstavljajo premoženja. Zanje namreč ne ponudi nobenih konkretnih in prepričljivih razlogov.

Op. št. (8): Gre za navajanje, koliko naj bi skupaj znašala sodna taksa za oba pritožbena postopka.

Op. št. (9): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami