Jedro

Dogovor o pavšalu pomeni, da tožeči stranki ni treba niti trditi niti dokazovati konkretnih storitev in opravil, ki jih je opravila v okviru s strani tožene stranke priznanih storitev pri sodelovanju pri vodenju projekta in tehnično-tehnološki podpori ter komercialni spremljavi projekta, ker je namen v pogodbi dogovorjenega pavšala prav v tem, da tožeči stranki konkretnega obsega in vrste dela in storitev ni treba dokazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.026,63 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34405/2017 z dne 21. 4. 2017, za glavnico v višini 69.785,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter za izvršilne stroške v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.232,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravdni stranki sta sodelovali na projektu izvedbe javnega naročila, ki ga je izvedla Občina L., za gradnjo primarnih in sekundarnih vodovodov v okviru projekta „Oskrba s pitno vodo P. – sistem C“. Tožena stranka je v razmerju do naročnika Občine L., s katerim je dne 9. 8. 2013 sklenila pogodbo o izvedbi del (A2), nastopala kot vodilni partner, tožeča stranka pa kot partner. Pravdni stranki sta dne 14. 8. 2013 sklenili pogodbo o skupni izpolnitvi prej navedene pogodbe (A3), s katero sta se dogovorili o delitvi del na projektu (tožena stranka 80 %, tožeča stranka 20 %). S tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala izpolnitev 15. člena te pogodbe, s katero je tožena stranka tožeči stranki priznala stroške sodelovanja pri vodenju projekta in tehnično tehnološki podpori ter komercialni spremljavi projekta v višini 3 % od svoje s strani naročnika potrjene neto realizacije po osnovni pogodbi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavzelo je stališče, da je določilo 15. člena pogodbe (A3) jasno, da 3 % znesek predstavlja pavšal, ki ga je tožeča stranka pravilno izračunala od neto realizacije tožene stranke. Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke, da je vstop novih podizvajalcev k projektu vplival na delež tožene stranke v pogodbi in višino njene neto realizacije.

5. Z zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Pravilno je bilo stališče prve stopnje, da je bilo v 15. členu pogodbe med strankama dogovorjeno pavšalno plačilo. Tožena stranka z ugovorom, da tožeča stranka del, ki naj bi jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena njune medsebojne pogodbe (A3) izvedla, ni opravila, ne more obiti pomena v pogodbi dogovorjenega pavšala. Pavšalno plačilo se med strankama običajno dogovori v primeru dolgoročnejšega sodelovanja, kadar je pričakovani obseg storitev ali del, ki naj bi jih zavezanec opravil, bodisi zelo kompleksen bodisi v časovnem oziru nestabilen (včasih je treba opraviti več, včasih manj). Z dogovorom o pavšalu se stranki želita izogniti temu, da bi sproti dokumentirali, dokazovali in obračunavali izvedbo posameznih storitev, ali jih celo drobili na posamične sestavne dele. Dogovor o pavšalu torej pomeni, da tožeči stranki ni treba niti trditi niti dokazovati konkretnih storitev in opravil, ki jih je opravila v okviru s strani tožene stranke priznanih storitev pri sodelovanju pri vodenju projekta in tehnično-tehnološki podpori ter komercialni spremljavi projekta, ker je namen v pogodbi dogovorjenega pavšala prav v tem, da tožeči stranki konkretnega obsega in vrste dela in storitev ni treba dokazovati.

6. Seveda tudi pavšalno plačilo ne pripada pogodbeniku, ki del oz. storitev ni opravil. Vendar pa takšen dogovor (plačilo po pavšalu) terja od zavezanca za plačilo pavšala posebno previdnost in skrb pri nadzoru nad upravičencem. V primeru, če upravičenec do pavšala svojih obveznosti ne izpolnjuje, mora nemudoma odreagirati in zahtevati izpolnitev pogodbe. V obravnavanim primeru ni bilo sporno, da se je projekt v celoti izvedel v skladu z zgoraj navedenimi pogodbami. Opravljene so bile torej tudi vse storitve „pri sodelovanju pri vodenju projekta in tehnično-tehnološki podpori ter komercialni spremljavi projekta“, ki naj bi jih opravila tožeča stranka. Če je navedeno delo brez vnaprejšnjega opozorila in poziva tožeči stranki opravila tožena stranka sama, je to ne odvezuje plačila, saj je imela možnost koristiti s pogodbo dogovorjene storitve, pa se je tej možnosti sama odpovedala.

7. Tožeča stranka je torej na projektu sodelovala do zaključka del, ne da bi se v času izvrševanja del pogodbena razmerja med deležniki v čemerkoli spremenila. Tudi se ni spremenilo razmerje toženih strank iz pogodbe o skupni izpolnitvi pogodbe (A3), s katero sta pravdni stranki določili deleže v skupni vrednosti projekta v višini 80 % / 20 %. Ključ delitve iz te pogodbe je torej popolnoma jasen. Pogodbe je treba izpolnjevati tako, kot se glasijo (82. člen OZ) in jim ni mogoče dajati pomena, ki iz pogodbenega besedila ne izhaja (npr. da 80% pomeni 51%). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da je določilo 15. člena pogodbe objektivno jasno in da zaradi tega ne potrebuje posebne razlage. Iz tega razloga zaslišanje tožene stranke ni bilo potrebno, saj je pogodbe treba razlagati le v primeru, kadar so njihova določila objektivno sporna. Udeležba drugih podizvajalcev, ki jih je k projektu pritegnil glavni izvajalec in so tudi k osnovni pogodbi pristopali kot nominirani podizvajalci, na razmerje med pravdnima strankama nima nobenega vpliva. Za razmerje med pravdnima strankama tudi ni pomembno, da je naročnik podizvajalcem direktno nakazoval plačila za njihovo delo.

8. Tudi odločitev sodišča o zapadlosti posameznih računov in teku zamudnih obresti je bila pravilna. Ne drži, da tožeča stranka trditev tožene stranke iz točke 6. njene pripravljalne vloge, v kateri je za vsak posamezni račun navedla natančen datum, ko je prejela začasno situacijo, plačano s strani naročnika, teh trditev ni prerekala oziroma, da gre v tem primeru za priznana dejstva. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka za vsak posamezen račun oziroma znesek navedla, kdaj je zapadel v plačilo, kar pomeni, da je tožena stranka s svojimi trditvami v pripravljalni vlogi prerekala trditve tožeče stranke o zapadlosti posameznih računov. Zato je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka svoje trditve o tem, kdaj je prejela plačilo posameznih začasnih situacij, tudi dokazati, da bi jih sodišče lahko upoštevalo.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini priglašenih 1.375 točk po odvetniški tarifi št. 21/1, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.