Jedro

Ker je bil delavec na delu vinjen, predstavlja to hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR. Dejstvo, da je bil tožnik že večkrat opozorjen zaradi uživanja alkohola na delovnem mestu, je okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. čl. ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami, za vrnitev nazaj na delo na delovno mesto izvajanje prodaje in za izplačilo zapadlih neto plač za čas od 9.10.2003 dalje po obračunu in odvodu davkov in prispevkov, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je bila tožnikova domnevna vinjenost ugotovljena v nasprotju s predpisi in da je bila izredna odpoved podana le na podlagi domneve, ne pa dokazane vinjenosti.

Priznanje tožnika tožene stranke ni odvezovalo, da zbere vse razpoložljive dokaze in jih dokumentira, tako da kasneje ni dvoma o tem, ali je bila kršitev storjena. V spornem primeru niso bile spoštovane določbe Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu, saj J. K. ni imela pisnega pooblastila direktorice, poleg tega pa se mora delavec podrediti odredbi za preizkus alkoholiziranosti, sicer ga je treba napotiti na odvzem krvi ali urina v laboratorij. Ker to ni bilo storjeno, je prišlo do dvoma, ali je bil tožnik pod vplivom alkohola ali ne. Ker niso bila spoštovana pravila materialnega prava, kršitev tožniku ni bila dokazana.

Pritožba še navaja, da so izpovedi prič neverodostojne, saj imajo pravni interes, da se tožnika znebijo. Ni tudi izkazano, ali ima Kacova ustrezno izobrazbo za opravljenje preizkusa alkoholiziranosti. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oz. jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo tudi brez tehničnih pripomočkov, na podlagi zunanjih znakov, mogoče ugotoviti tožnikovo vinjenost. Sam jo je tudi priznal in podpisal zapisnik, na katerega bi lahko dal pripombe. Tožnik tudi ni bil prvič vinjen na delu. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za zakonito izredno odpoved, zato predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, v bistvu pa gre vsebinsko za razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik na delu dne 6.8.2003 vinjen, da je vinjenost priznal, da ga je tožena stranka povabila na zagovor, da je odpoved podala v 15 dnevnem roku od seznanitve z razlogi in da so podane okoliščine, ki opravičujejo izredno odpoved, torej odpoved brez odpovednega roka zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ob opisanem dejanskem stanju je materialno pravo torej pravilno uporabljeno, saj so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog iz 2. alineje 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) - hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti - je po oceni sodišča prve stopnje, s to oceno pa popolnoma soglaša tudi pritožbeno sodišče, podan, če delavec med delovnim časom uživa alkohol. V 73. členu Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu je določeno, da delavec pred in med delom ne sme uživati alkohola, mamil, poživil, tablet in drugih sredstev, ki nanj vplivajo tako, da ne bo sposoben varno opravljati svojega dela. S tem, ko je bil tožnik dne 6.8.2003 na delu vinjen, je obveznost, da se vzdrži pitja alkohola med delom, prekršil.

Pritožba toženi stranki očita, da je prekršila pravila o ugotavljanju vinjenosti, zaradi česar naj bi tožnikova vinjenost ne bila dokazana. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, namreč da je bila vinjenost dokazana, je torej po pritožbi sodeč dejansko stanje tisto, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

J. K. je bila usposobljena in pooblaščena za preizkus alkoholiziranosti ter je za to imela v skladu s 75. členom Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu pisno pooblastilo direktorice z dne 3.1.2000, saj je bila odgovorna oseba za varstvo pri delu in požarno varnost (priloga B 19). Ravnala je povsem v skladu z določbami Pravilnika o varstvu in zdravju pri delu, saj je odredila preizkus alkoholiziranosti, ki pa se mu tožnik ni hotel podrediti. Tožniku ob tem pisnega pooblastila ni bila dolžna predložiti; nepredložitev pisnega pooblastila naj bi bila po tožnikovi izpovedi razlog za odklonitev alkotesta.

Nadalje mu je predočila možnost preizkusa v laboratoriju. Tudi to je tožnik odklonil in povedal, da vinjenost priznava, oz. da preizkus ni potreben, ker bi "napihal". O celotnem dogodku je J. K. v prisotnosti M. D. napisala zapisnik, ki ga je glasno narekovala in dala tožniku v podpis. Tožnik ga je podpisal brez pripomb.

Iz navedenega izhaja, da je bila tožniku vinjenost dokazana.

Pravilnik o varstvu in zdravju pri delu ne določa, kaj mora pooblaščeni delavec storiti, če delavec odkloni vsakršen preizkus alkoholiziranosti - z alkotestom in laboratorijskega. Delavca namreč v preizkus ni mogoče prisiliti, saj Ustava RS vsakomur zagotavlja med drugim tudi telesno nedotakljivost (35. člen). Če alkoholiziranosti ni mogoče ugotoviti z uporabo tehničnih pripomočkov, jo je mogoče dokazati tudi na drug način. Vinjenost je tožnik priznal sam, njene znake pa sta opazili tudi priči J. K. in M. D..

Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni verjelo tožniku, da je pil le brezalkoholno pivo in da ni vedel, kaj podpisuje, ko je podpisoval zapisnik. Tako, kot je odklonil preizkus alkoholiziranosti, bi lahko odklonil tudi podpis zapisnika. Ni verjetno, da bi bil tako malomaren in ne bi prebral vsebine zapisnika, medtem ko naj bi po lastni izpovedi od Kacove zahteval pisno pooblastilo in celo dokaz o usposobljenosti za opravo alkotesta. Takšna malomarnost na eni strani in takšna pedantnost po drugi strani sta preprosto neverjetni. Pri tem pa tudi ni mogoče spregledati, da zapisnik vsebuje vsega skupaj štiri stavke, kar pomeni, da je bil lahko prebran v parih sekundah.

Tožnik pa je tudi povedal, da je J. K. vsebino zapisnika glasno narekovala, torej je lahko ne le prebral, ampak tudi slišal njegovo vsebino.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Tožnik je bil na delu dne 6.8.2003 vinjen, to pa predstavlja kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Alkohol je užival lahko le namenoma ali (eventualno) iz hude malomarnosti (česa drugega tožnik niti ni trdil). Zato je odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR podan. Glede na okoliščine (priče so povedale, da je bil tožnik zaradi pitja alkohola že večkrat opozorjen) od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom delovno razmerje nadaljevala do izteka odpovednega roka. Zato je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, kar pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003 zakonita.

Sodišče prve stopnje tudi ni imelo razloga za dvom v resničnost tistega, kar so izpovedale priče. Pritožba ne pove, kakšen interes naj bi priče imele, da se tožnika znebijo. Edini (zakoniti) interes, ki iz izvedenih dokazov izhaja je ta, da delavca, ki se med delom ne more vzdržati pitja alkohola, ne morejo tolerirati. Njihove izpovedi so skladne in prepričljive ter podprte z listinskimi dokazi. Zato je očitek, da so neverodostojne, neutemeljen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor k rešitvi pritožbe ni pripomogel in ker na podlagi 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške, ne glede na izid postopka.