Up-2354/06

20. 5. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Janez Drugovič, Griže, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. n. o. - o. p, Ljubljana, na seji 20. maja 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cpg 427/2006 z dne 6. 10. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku je pritožnik (v izvršbi dolžnik) vložil ugovor po izteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za dopustnega, vendar je ocenilo, da je neutemeljen in ga je zavrnilo. Pritožnik se je zoper odločitev prve stopnje pritožil. Višje sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o zavrnitvi pritožbe podvomilo, da je pritožnikovo vlogo sploh mogoče obravnavati kot ugovor po izteku roka in opozorilo, da pritožnik dejansko izpodbija sklep sodišča prve stopnje o delni ustavitvi izvršbe in o njenem nadaljevanju za znesek 12.679.551,25 SIT s pripadki z dne 12. 11. 2003, zoper katerega se je že neuspešno pritožil. Višje sodišče je poudarilo, da v času od pravnomočnosti navedene odločitve o delni ustavitvi izvršbe do vložitve ugovora po izteku roka ni nastopilo nobeno novo dejstvo, ki bi se nanašalo na terjatev, in ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal, ter da se strinja z "razčlenitvijo preostanka terjatve" v sklepu sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik svoje očitke ustavnopravne narave omejuje na sklep Višjega sodišča. Uveljavlja kršitev 22. člena v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi bila izpodbijana odločitev neobrazložena, sama sebi nasprotujoča, pa tudi pravno napačna. V zvezi s tem zatrjuje, da je del sklepa sodišča prve stopnje, ki se nanaša na znesek, za katerega se izvršba nadaljuje, zgolj ugotovitev sodišča, ki ne postane pravnomočna. Pritožnik meni, da je Višje sodišče tudi poseglo v njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave s tem, ko je štelo, da je o obstoju dolga že odločilo s sklepi o pritožbah zoper delne ustavitve postopka in navaja, da vse do prejema sklepa o ugovoru po izteku roka ni prejel sodne odločbe, ki bi bila tako obrazložena, da bi lahko izpodbijal njene vsebinske razloge. Višjemu sodišču očita tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, do katere naj bi prišlo s pavšalno obrazložitvijo, da ugovor po izteku roka ni več mogoč. Pritožnik uveljavlja še kršitev 33. člena Ustave, ker naj bi Višje sodišče arbitrarno in s kršitvijo njegovih človekovih pravic potrdilo napačno odločitev prve stopnje, zaradi katere mu grozi rubež in prodaja družinske hiše.

B.

3.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bili lahko pomembni pritožnikovi očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Iz navedene ustavne določbe namreč izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihov pomen in se do tistih, ki so za odločitev o zadevi pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Če pritožbeno sodišče svojo odločitev utemelji na delno ali v celoti drugačnih razlogih, kot pa sodišče prve stopnje, so ustavne zahteve glede obrazloženosti njegove odločitve nekoliko večje, kot pa v primerih, ko se pritožbeno sodišče strinja z – dovolj izčrpnimi – razlogi sodišča prve stopnje, stranka pa v pravnem sredstvu ne uveljavlja kakšnih novih pravnih ali dejanskih stališč. Kljub temu, da Višje sodišče med drugim pritrjuje "razčlenitvi preostanka terjatve" v prvostopenjskem sklepu, iz (sicer ne povsem jasne) obrazložitve njegove odločitve vendarle izhaja, da je za odločitev o zavrnitvi pritožbe bilo bistveno stališče, da so vprašanja, ki jih odpira pritožnikov ugovor po izteku roka iz 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje št. Ig 2000/00480 z dne 12. 11. 2003 o delni ustavitvi izvršbe za že plačani znesek in o njenem nadaljevanju za glavnico 12.679.551,25 SIT in pripadajoče zakonske zamudne obresti, ter da so dejanske navedbe pritožnika zato nedopustne in jih ni treba vsebinsko obravnavati. S tem je Višje sodišče zadostilo zahtevam za obrazloženost sodnih odločb, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. Pravilnosti njegovega stališča Ustavno sodišče ne sme preizkušati, saj ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustavno sodišče pri odločanju o obstoju kršitev 22. člena Ustave preverja tudi, ali je izpodbijana sodna odločba tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. V tej smeri je mogoče razumeti pritožnikove očitke, da je sklep Višjega sodišča sam s seboj v nasprotju in da Višje sodišče ne bi smelo šteti, da je prvostopenjski sklep o delni ustavitvi izvršbe št. Ig 2000/00480 postal pravnomočen tudi v delu, ki se nanaša na znesek, za katerega se izvršba nadaljuje. Vendar stališča Višjega sodišča ni mogoče opredeliti kot očitno napačnega, kajti v omenjenem sklepu o delni ustavitvi izvršbe, ki ga je to sodišče s sklepom št. Cpg 123/2004 z dne 9. 3. 2005 potrdilo, je bilo v izreku odločeno (in ne zgolj v obrazložitvi navedeno), da se izvršba nadaljuje za glavnico 12.679.551,25 SIT in zamudne obresti. Vprašanje, ali bi ob takem pravnem stališču moralo Višje sodišče ugovor pritožnika zavreči, ne pa zavrniti pritožbo zoper zavrnitev ugovora, spada v domeno pravilne razlage procesnega prava, s čimer se, kot že navedeno, Ustavno sodišče ne ukvarja.

5.Na pritožnikove očitke o kršitvi 25. člena Ustave je treba odgovoriti, da bi pritožnik moral domnevno kršitev pravice do pravnega sredstva uveljavljati v ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča št. Cpg 123/2004, v katerem je Višje sodišče štelo pritožnikovo vlogo imenovano "ugovor" za pritožbo in je o njej odločilo, ne da bi se o argumentih pritožnika, da dolg ne obstaja več, prej opredelilo sodišče prve stopnje. Ker pritožnik ustavne pritožbe zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo ni vložil, z navedenim očitkom ne more izpodbiti odločitve o ugovoru po izteku roka, ki temelji na prejšnji odločitvi o delni ustavitvi izvršilnega postopka, v kateri je v izreku pravnomočno odločeno o znesku, za katerega se izvršba nadaljuje. Enako velja za pritožnikove trditve o kršitvi 22. člena Ustave s samovoljnim odstopom od enotne in ustaljene sodne prakse, za kar gre pri njegovem sklicevanju na sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 490/96 z dne 12. 11. 1996. Tudi s tem ugovorom pritožnik vsebinsko izpodbija sklep Višjega sodišča št. Cpg 123/2004, ki ni predmet tega postopka. Pritožnik s sklicevanjem na sklep št. Cp 490/96 vsebinsko nasprotuje temu, da je Višje sodišče v sklepu št. Cpg 123/2004 njegovo pritožbo zoper odločitev prve stopnje, da se izvršba nadaljuje za določen znesek, meritorno obravnavalo, ne pa zavrglo, kot je to storilo v svoji odločitvi Višje sodišče v Mariboru. Ker svojih ustavnopravnih pomislekov ni uveljavil z ustavno pritožbo zoper odločitev, v kateri je bilo zavzeto domnevno sporno stališče, jih zdaj ne more več uveljaviti z ustavno pritožbo zoper kasnejšo sodno odločbo, ki se opira na to odločitev.

6.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Pritožnik poskuša utemeljiti kršitev te pravice s tem, da opozarja, da iz izpodbijane sodne odločbe izhaja, da ugovor po izteku roka ni več mogoč. V tem izvršilnem postopku je bilo o očitkih, ki jih je uveljavljal tudi v ugovoru po izteku roka, pravnomočno odločeno že s sklepom Višjega sodišča št. Cpg 123/2004. Čeprav se Višje sodišče v izpodbijanem sklepu z ugovornimi navedbami pritožnika ni vsebinsko ukvarjalo, zato s tem ni kršilo pravice do sodnega varstva.

7.Očitno neutemeljeni so tudi pritožnikovi očitki o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v neskladju z Ustavo. Tega pa pritožnik ne zatrjuje.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Marija Krisper Kramberger Predsednica senata