Jedro

Obramba mora zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo K 381/2008 obsojenega M. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 292,56 EUR, potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca in sodno takso. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca Š. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 304/2009 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona, ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

5. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8. Procesno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev pravice do obrambe, zagovornik zatrjuje z navedbami, da sodišče obsojencu ni omogočilo formalne obrambe, zagovora po odvetniku in s tem tudi kršilo temeljne ustavne pravice (29. člen Ustave) in pravice kazenskega postopka (12. člen ZKP). Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj obdolžencu ni dopustilo zagovora z odvetnikom, ki si ga je sam izbral. Ker se obdolženec ni mogel zagovarjati z odvetnikom, sojenje ni bilo zakonito, kar je vplivalo tudi na zakonitost sodbe. Zagovornik le na splošno zatrjuje, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno, da izvaja formalno obrambo, to je, da se zagovarja z izbranim zagovornikom. Sklicevanje na poštenost postopka ter zatrjevanje, da obsojenec ni bil v enakopravnem položaju, ne predstavlja okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč napraviti sklep, da je podana kršitev določbe prvega odstavka 442. člena ZKP ter vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo ter zakonitostjo sodbe. Zagovornik le s splošnim zatrjevanjem o kršitvi pravice do obrambe obsojenca ter sklicevanjem na določbe Ustave in Zakona o kazenskem postopku kršitve in vzročne zveze ni uspel utemeljiti. Tudi očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni dopustilo zagovora obdolžencu po odvetniku, ki si ga je sam izbral, pri čemer zagovornik nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je odločitvi, da se obdolžencu sodi v nenavzočnosti njegovega zagovornika, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi na strani 3 določno pojasnilo, kateri so bili tisti razlogi, zaradi katerih je štelo, da zagovornik svojega izostanka iz obravnave dne 6. 7. 2009 ni opravičil (zagovornik je bil pravilno vabljen, vabilo za glavno obravnavo je prejel že 22. 5. 2009, imel je dovolj časa, da zagotovi svojo navzočnost na glavni obravnavi, k opravičilu sodišču, ki ga je dostavil tik pred začetkom glavne obravnave, ni predložil nobenega dokaza o zatrjevanju, da je nujno zadržan na drugi glavni obravnavi ter da tudi navedba, da na glavno obravnavo ni mogel priti odvetniški kandidat, ki je nenadoma zbolel, o čemer je zagovornik sicer predložil zdravniško spričevalo, ni opravičljiv razlog za to, da zagovornik, ki je bil na glavno obravnavo vabljen, na obravnavo ni prišel). Temu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje pri presoji pritožbenih navedb zagovornika ter pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da zagovornik ni uspel utemeljiti opravičljivosti izostanka z glavne obravnave. Ugotovilo pa je tudi pri preverjanju zagovornikovih pritožbenih navedb (četrti odstavek 377. člena ZKP) drugačno procesno dejansko stanje, kot ga je prikazoval zagovornik (stran 2 in 3 sodbe sodišča druge stopnje). Po navedenem tako zagovornik ni uspel utemeljiti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih zatrjuje.

9. Kršitev pravice do obrambe zagovornik zatrjuje tudi z navedbami, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov (zaslišanje prič), ki jih je predlagal obsojenec na glavni obravnavi ter graja razloge drugostopenjskega sodišča, s katerimi je pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe o zavrnitvi dokaznega predloga z navedbami, da sodišče lahko zavrne dokazne predloge, kadar je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Tudi v tem delu zahteve zagovornik ostaja le na pavšalni ravni nestrinjanja s presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi. Zatrjuje tudi, da je sodišče že v naprej podalo dokazno oceno, ker je štelo določeno dejstvo za dokazano, kar tudi pomeni kršitev ustavnih pravic, to je pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, prav tako pa tudi kršitev postopkovnih pravil. Sodišče prve stopnje je po presoji izvedenih dokazov ter obsojenčevega zagovora ocenilo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagal obsojenec, ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Z zagovornikovim stališčem o presoji dokazov se ni mogoče strinjati. Dokaze je dopustno zavrniti tedaj, ko je že iz izvedenih dokazov mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo pri presoji, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Stališču prvostopenjskega sodišča je pritrdilo sodišče druge stopnje, ki je svojo odločitev tudi podkrepilo s stališči iz odločbe Ustavnega sodišča Up-34/93 o dolžnosti izvedbe dokazov ter pritrdilo tako stališču sodišča prve stopnje, da ni bila izkazana verjetnost (standard iz citirane ustavne odločbe), da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V izpodbijani sodbi je podana presoja, da dokazni predlog, ki je bil podan na glavni obravnavi, ne ustreza standardom, ki jih je izoblikovala sodna praksa, da mora tudi obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (že citirana odločba Ustavnega sodišča, sodba VS RS I Ips 502/2007 in druge). Zato zagovornik le s posplošenimi trditvami, da ni bilo podlage za zavrnitev dokaznega predloga, ne da bi sam izkazal kakršnokoli vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo ter zakonitostjo sodbe, ne more uspeti.

10. Zagovornik se tudi ne strinja s presojo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke v pravnomočni sodbi, in navaja, da izvedensko mnenje ni bilo „pravilno oblikovano“, zato sodišče ne bi smelo na njem utemeljiti sodbe, da uporaba kozarca na način, na kakršnega je bil uporabljen, ne pomeni načina, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. S citiranimi navedbami izraža le nestrinjanje z oceno izvedenskega mnenja, sprejeto v pravnomočni sodbi ter z zaključki, napravljenimi na podlagi tega izvedenskega mnenja, ter tako uveljavlja, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona v sodbi, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ju zatrjuje.

11. Neutemeljene pa so tudi nadaljnje zagovornikove navedbe o presoji pritožbenih navedb v sodbi sodišča druge stopnje o sredstvu, s katerim je obsojenec prizadejal poškodbo oškodovancu ter o načinu uporabe kozarca (način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje). Na splošno očita pritožbenemu sodišču, da je premalo obrazloženo zavrnilo argumente pritožbe. S citiranimi navedbami zagovornik nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če sodišče druge stopnje krši citirano določbo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik pa z navedbami, v katerih le pavšalno očita drugostopenjskemu sodišču, da je premalo obrazloženo odgovorilo na pritožbene navedbe in se ne strinja z argumentacijo sodišča, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ, ni utemeljil zatrjevane kršitve zakona in seveda tudi ne njenega vpliva na zakonitost sodbe.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Odločba o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.