Up-364/01 - 4

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Z. na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1078/99 z dne 14. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožnikova tožba zoper odločbo organa druge stopnje, ki je v revizijskem postopku odpravil odločbo Upravne enote Maribor, s katero je bil pritožniku po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZVN) priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 9. 5. 1941 do 15. 5. 1945, ter zadevo vrnilo v dopolnitev postopka in ponovno odločanje, v katerem naj se ugotovi, ali bi bilo pritožniku mogoče priznati status begunca. Organ druge stopnje ter obe sodišči, ki sta odločali v upravnem sporu, so bili mnenja, da je odhod tožnikove družine iz V. na U., kamor so bili izgnani in od koder so po treh dneh prišli v T., kjer so prijavili stalno prebivališče, pomenil prekinitev izgnanstva, ki tako ni trajalo najmanj tri mesece, kar je po 3. členu ZZNV pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zaradi kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Trdi, da mu je bil z upravnimi in sodnimi odločbami neupravičeno odrečen status izgnanca, saj naj njegova družina ne bi pobegnila, ampak je bila izgnana. Tam ga ustaške oblasti niso sprejele in se je moral zato zateči v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedali Italijani. Svoj položaj primerja s položajem, opisanim v priloženem časopisnem članku z dne 15. 1. 2000, v katerem naj bi ob enakem dejanskem stanju isto sodišče odločilo drugače. Predlaga, naj Ustavno sodišče odloči, da se mu za čas od 9. 5. 1941 do 15. 5. 1945 prizna status izgnanca in ugotovi, da zgoraj navedeni organi niso upoštevali 14. člena Ustave.

B.

3.Na podlagi ustavne pritožbe lahko Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru upravnega postopka ali upravnega spora, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Zato očitek, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Stališču Vrhovnega sodišča, da prostovoljna prekinitev izgnanstva pomeni prenehanje statusa izgnanca, namreč ni mogoče odreči razumne presoje. Da bi bilo to stališče nezdružljivo s kako drugo človekovo pravico ali svoboščino, pa pritožnik niti ne trdi in tega tudi Ustavno sodišče ne vidi.

Sicer pa je Ustavno sodišče že v sklepu št. U-I-327/96 z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in 19/2000, OdlUS IX, 19) ugotovilo, da sodi urejanje posebnega socialnega varstva žrtev vojnega nasilja, torej tudi določanje datumskih okvirov za pojem vojnega nasilja, v široko območje zakonodajalčevega prostega odločanja, kjer mora biti ustavno sodna presoja zelo zadržana (podrobneje obrazloženo v točkah od 11 do 17 obrazložitve omenjenega sklepa).

4.Glede na povedano bi bil lahko relevanten le pritožnikov očitek o odstopu od sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Kršitev omenjene človekove pravice je podana le, če sta izpolnjena oba navedena pogoja. Pritožnik ni izkazal nobenega. Trditev, da je sodišče odločilo drugače, kot v njegovem primeru, očitka o odstopu od sodne prakse še ne utemeljuje. Izkazanost obstoja zgolj ene sodbe, v kateri je sodišče zavzelo različno pravno stališče, še ne izkazuje utečene in enotne sodne prakse. Ustavno sodišče je prav tako že sprejelo stališče, da je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč iste stopnje. Pritožnik je sicer navedel, da je v drugem primeru drugače odločilo isto sodišče, vendar pa te trditve ni izkazal, Ustavno sodišče pa ugotavlja, da ni utemeljena. Iz priloženega časopisnega članka je namreč mogoče razbrati, da je v zadevi B. B. stališče, da ji gre status izgnanke, sprejelo sodišče prve stopnje (Upravno sodišče, oddelek v Mariboru) in ne - tako kot v pritožnikovem primeru - Vrhovno sodišče. Pritožnik tako ni izkazal, da je tudi Vrhovno sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o njegovi zadevi, odločalo drugače. Sicer pa je Ustavno sodišče na podlagi vpogleda v računalniško bazo odločb Vrhovnega sodišča ugotovilo, da je stališče v izpodbijani sodbi v skladu z enotno in ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, enako stališče kot v pritožnikovem primeru je namreč Vrhovno sodišče zavzelo v celi vrsti zadev (sklep št. I Up 1100/99 z dne 1. 6. 2001, sodba št. I Up 162/2000 z dne 7. 6. 2001, sodba št. I Up 543/99 z dne 13. 6. 2001, sodba št. I Up 1159/99 z dne 12. 7. 2001).

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan